Odločba o delni razveljavitvi drugega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo in o zavrnitvi pobude

249. Odločba o delni razveljavitvi drugega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo in o zavrnitvi pobude

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo sindikata Glosa, Sindikat kulture Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Doro Hvalica, na seji 11. januarja 2007

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo sindikata Glosa, Sindikat kulture Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Doro Hvalica, na seji 11. januarja 2007

Drugi odstavek 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02) se v delu, v katerem se nanaša na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, razveljavi.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, razen v delu iz prejšnje točke, se zavrne.

Sindikat kulture Slovenije (v nadaljevanju: Glosa) zahteva presojo ustavnosti drugega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK), ki za urejanje določenih delovnopravnih institutov (odločanje o pravicah, odgovornostih in obveznostih iz delovnega razmerja, sistemizacija delovnih mest, kadrovski načrt ter premestitev zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa), napoti na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev, če ZUJIK ne določa drugače. Meni, da je določba nejasna, ker ne določa nedvoumno, ali se za navedena razmerja uporablja tudi posebni del Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZJU). Pobudnik pojasnjuje, da ZJU sicer ureja posebnosti delovnega razmerja vseh javnih uslužbencev, vendar le v prvem delu. V posebnem delu pa ureja zgolj delovna razmerja javnih uslužbencev v državnih organih, ne pa tudi v javnih zavodih. Zato meni, da se upravičeno zastavlja vprašanje, v kakšnem obsegu se posebni del ZJU, če se sploh, zanje uporablja. Določba kot takšna zato omogoča njeno samopostrežno uporabo na način, ki najbolj ustreza delodajalcu. Pobudnik tudi meni, da je izpodbijana ureditev, ker napoti na zakon, prilagojen organizaciji državnih organov, ki je bistveno drugačna od organizacije javnih zavodov na področju kulture, diskriminacijska in krivična. Delavci javnih zavodov na področju kulture naj bi bili zato drugače obravnavani kot delavci v primerljivih dejavnostih javnega sektorja. Razlogi, ki bi upravičevali to razlikovanje, po mnenju pobudnika niso izkazani.

Te nejasnosti naj bi se zlasti pokazale ob uporabi instituta premestitve, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju: ZDR) ne ureja. ZJU določa ustrezne postopke, ki jih v javnih zavodih, zaradi načina upravljanja in vodenja javnih zavodov, ni mogoče neposredno uporabiti. Pobudnik je zato prepričan, da bi uporaba določb o premestitvi na podlagi ZJU, ob hkratni uporabi določb ZDR o odločanju o pravicah in obveznostih delavcev, pomenila, da delavec javnega zavoda ne bi imel zagotovljenega ustreznega varstva pravic. Meni, da je takšna ureditev v neskladju s 23. in 25. členom Ustave. Pobudnik sicer meni, da bi se morale določbe ZJU o varstvu pravic uporabiti, vendar se mu zastavlja vprašanje, kako v javnih zavodih uporabiti sistem varstva pravic, ki je prilagojen državnim organom.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Ministrstvo za kulturo meni, da pobuda za oceno ustavnosti drugega odstavka 45. člena ZUJIK ni utemeljena. Izpodbijana določba naj ne bi postavljala zaposlenih v javnih zavodih na področju kulture v diskriminacijski položaj v primerjavi z drugimi negospodarskimi področji znotraj javnega sektorja in naj ne bi bila nejasna. Pojasnjuje, da je bil namen takšne ureditve v tem, da se je predvsem želelo povečati kakovost odločanja o pritožbah zaposlenih s centralizacijo pritožbenih postopkov. Problem je nastal zaradi nejasnosti, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbah, ker 35. in 36. člena ZJU o komisijah za pritožbe ni možno smiselno uporabiti. Vendar meni, da je z razlago zakona ter na podlagi nastajajoče sodne prakse mogoče ugotoviti, da je svet zavoda pritožbeni organ in da je zato prek tega organa možno zagotoviti pravilno izvajanje postopkov odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja.