Zakon o nadzoru državne meje (ZNDM-2)

3205. Zakon o nadzoru državne meje (ZNDM-2)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2)

Razglašam Zakon o nadzoru državne meje (ZNDM-2), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 22. junija 2007.

Št. 001-22-73/07

Ljubljana, dne 2. julija 2007

dr. Janez Drnovšek l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O NADZORU DRŽAVNE MEJE (ZNDM-2)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

(1)

Ta zakon določa organizacijo in način opravljanja nadzora državne meje, izvajanja izravnalnih ukrepov in mednarodno policijsko sodelovanje.

(2)

Ta zakon za izvajanje Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (kodificirano besedilo) (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2016, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Zakonik o schengenskih mejah) določa pristojne organe v Republiki Sloveniji ter sankcije za kršitve njegovih določb.

(3)

Za nadzor državne meje po tem zakonu se štejejo dejavnost in ukrepi iz Zakonika o schengenskih mejah.

(4)

Mednarodno policijsko sodelovanje zajema dejavnost tujih policijskih organov na državnem ozemlju Republike Slovenije oziroma organov Republike Slovenije na tujem državnem ozemlju, sodelovanje s tujimi varnostnimi organi, napotitev uradnikov za zvezo v tujino ter sprejem tujih uradnikov za zvezo.

(5)

Opravljanje nadzora državne meje po tem zakonu ne posega v izvajanje pooblastil, ki jih imajo v skladu z veljavno zakonodajo drugi državni organi.

2. člen

(namen nadzora državne meje)

Nadzor državne meje se opravlja z namenom, da se:

-

zavarujeta življenje in zdravje ljudi;

-

preprečujejo in odkrivajo kazniva dejanja in prekrški ter odkrivajo in prijemajo njihovi storilci;

-

preprečujejo nedovoljene migracije;

-

zagotavlja varnost ljudi, premoženja in okolja;

-

preprečujejo in odkrivajo druge nevarnosti za javno varnost in red.

3. člen

(pomen izrazov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1.

mejna črta razmejuje območje Republike Slovenije od območij sosednjih držav;

2.

državna meja po tem zakonu je kopenska in morska meja ter letališča in pristanišča, prek katerih poteka mednarodni promet;

3.

mejni prehod je infrastrukturni objekt državnega pomena, ki je namenjen za smotrno in varno odvijanje prometa ter opravljanje varnostnega, carinskega in inšpekcijskega nadzora;

4.

strateška mejna točka je kraj, ki je glede na lego in gospodarski položaj državnega pomena za Republiko Slovenijo in je ključen za ohranjanje državne pripravljenosti na morebitne varnostne izzive ali druge izredne okoliščine;

5.

mednarodni običaji so pravila splošne prakse in splošno sprejeta pravila, ki se nanašajo na vsebino in zadeve, urejene s tem zakonom;

6.

mejna prometna povezava je cesta, železniška proga ali pot, ki poteka čez mejno črto izven mejnih prehodov.

II. ORGAN, KI NADZIRA DRŽAVNO MEJO IN POOBLASTILA

4. člen

(nadzor državne meje in prepovedana ravnanja)

(1)

Za nadzor državne meje je pristojna policija.

(2)

Prepovedano je vsakršno ravnanje posameznika ali skupine najmanj dveh oseb, ki se z namenom nadzora državne meje izvaja na način, ki je enak ali podoben oblikam opravljanja policijskih nalog pri izvajanju nadzora državne meje, ali ki ovira policijo pri izvajanju nadzora državne meje.

(3)

Prepovedano je tudi vsako ravnanje pravne osebe ali posameznika, ki pomeni spodbujanje dejanj iz prejšnjega odstavka, njihovo organiziranje ali vsako drugo ravnanje, ki pomeni omogočanje dejanj iz prejšnjega odstavka.

5. člen

(pooblastila)

(1)

Za opravljanje nalog nadzora državne meje imajo policisti in policistke (v nadaljnjem besedilu: policisti) pooblastila, ki jih predpisuje ta zakon, pooblastila, ki jih predpisujejo drugi zakoni, ter pooblastila, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije.

(2)

Če s tem ali drugim predpisom ni določeno drugače, morajo policisti, kadar opravljajo naloge po tem zakonu, upoštevati mednarodne običaje.

6. člen

(ukrepi za preprečevanje nevarnosti)

Policija lahko za opravljanje nadzora nad državno mejo, če ta zakon ali drugi predpisi posebej ne urejajo posebnih pooblastil, sprejema in izvaja tudi druge nujne ukrepe za preprečevanje nevarnosti, ki v konkretnem primeru pomenijo neposredno ogrožanje javne varnosti in reda, še zlasti življenja in zdravja ljudi ter premoženja.

7. člen

(načelo sorazmernosti)

(1)

Policisti smejo pri opravljanju nalog nadzora državne meje uporabljati le tisto pooblastilo, s katerim opravljajo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo.

(2)

Izvajanje pooblastil ne sme povzročiti škode, ki bi bila v očitnem nesorazmerju z njihovim namenom in zastavljenimi cilji njihove uporabe.

(3)

Policist mora prenehati izvajati pooblastila takoj, ko ni več razlogov za njihovo uporabo.

8. člen

(omogočanje nadzora državne meje)

(1)

Za opravljanje nadzora državne meje in preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje sme policija postaviti table z opozorilnimi napisi in drugo signalizacijo, namestiti in uporabljati tehnična sredstva za fotografiranje, video in avdio snemanje, tehnična sredstva za prepoznavo oseb in predmetov ter tehnična sredstva za ugotovitev ali preverjanje identifikacije oseb ob primerjavi podatkov, zajetih v potovalnem dokumentu, in identifikacijo vozil ter postaviti, namestiti in uporabljati druga tehnična in druga sredstva kot so varovalna ograja ali druga tehnična ovira ali druga sredstva za preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje. Za vzdrževanje tabel in druge signalizacije ter tehničnih sredstev in drugih sredstev po tem členu je pristojna policija.

(2)

Če je potrebno za uspešno izvedbo nalog po tem zakonu in nalog, predpisanih s pravnim redom Evropske unije, policisti lahko uporabljajo zemljišča in vodne površine ne glede na lastništvo.

(3)

Lastniki in posestniki zemljišč in vodnih površin morajo pustiti prost dostop in gibanje za nemoteno opravljanje nalog nadzora državne meje.

(4)

Lastniki in posestniki zemljišč so dolžni dopustiti postavitev, namestitev, uporabo, vzdrževanje in shranjevanje tehničnih in drugih sredstev iz prvega odstavka tega člena, če opravljanja nadzora državne meje in preprečevanja nedovoljenega prehajanja državne meje ni mogoče zagotoviti z obstoječimi kadrovskimi viri in organizacijskimi ukrepi ali so bila ta neuspešna in so podane nepredvidene ali nujne razmere, ki ogrožajo življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, vsakdo pa se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki bi ovirala postavitev, namestitev, uporabo, vzdrževanje ali shranjevanje teh sredstev. Policija lastnike obvesti o razlogih za poseg na zemljiščih, tehnična in druga sredstva pa se odstranijo takoj, ko niso več potrebna za opravljanje nalog iz tega člena.

(5)

Za postavitev, namestitev, uporabo, vzdrževanje in shranjevanje tehničnih in drugih sredstev ob državni meji iz prvega odstavka tega člena in izpolnjenih pogojih iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo predpisi, ki urejajo graditev objektov, in prostorski akti ter predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave, sladkovodno ribištvo, divjad in lovstvo, ter predpisi, ki urejajo gozdove in vode.

(6)

Ne glede na prejšnji odstavek policija v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za okolje, pripravi načrt namestitve teh sredstev in pridobi oceno njihovih vplivov na naravo, pri tem pa smiselno uporabi metodologijo iz predpisa, ki ureja presojo sprejemljivosti vplivov na varovana območja, s predlogi omilitvenih ukrepov, če postavitev, namestitev, uporaba, vzdrževanje ali shranjevanje tehničnih in drugih sredstev iz prvega odstavka tega člena ob državni meji traja dlje kot šest mesecev in je verjeten pomemben negativni vpliv na varovana območja. Do ocene vplivov in omilitvenih ukrepov se opredeli z mnenjem strokovna organizacija, pristojna za varstvo narave, in se za način izvedbe omilitvenih ukrepov za postavitev, namestitev, uporabo, vzdrževanje in shranjevanje tehničnih in drugih sredstev iz prvega odstavka tega člena dogovori s policijo.

(7)

Policija se pri postavitvi, namestitvi, uporabi, vzdrževanju in shranjevanju tehničnih in drugih sredstev iz prvega odstavka tega člena zaradi izvajanja gospodarske javne službe urejanja voda in državnega monitoringa redno usklajuje z ministrstvom, pristojnim za vode, in koncesionarjem, ki ob državni meji izvaja gospodarsko javno službo urejanja voda.

(8)

Uporaba tehničnih sredstev iz prvega odstavka tega člena je dopustna samo pri opravljanju nadzora državne meje, ki ga policija izvaja skladno z Zakonikom o schengenskih mejah.

(9)

S tehničnimi sredstvi iz prvega odstavka tega člena sme policija pridobivati in obdelovati osebne podatke pod pogoji, ki jih določata zakon, ki ureja naloge in pooblastila policije in zakon, s katerim se določajo pogoji in načini vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji. Pri tem sme policija uporabljati nacionalne, EU in mednarodne baze podatkov do katerih dostopa.

(10)

Način uporabe tehničnih sredstev iz prvega odstavka tega člena, v obsegu, ki ga določa Zakonik o schengenskih mejah, podrobneje predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.

8.a člen

(upravičenci do nadomestila)

(1)

Če je za opravljanje nalog v skladu s prejšnjim členom ob državni meji potrebna uporaba zemljišč, ki otežuje redno rabo zemljišč, so do nadomestila za oteženo redno rabo zemljišča (v nadaljnjem besedilu: nadomestilo) po tem zakonu upravičeni naslednji upravičenci:

-

lastnik zemljišča ali

-

oseba, ki uporablja zemljišče na podlagi druge stvarne pravice, vpisane v zemljiško knjigo, ali na podlagi najemne ali zakupne pogodbe.

(2)

Šteje se, da so osebe iz prejšnjega odstavka upravičene do nadomestila, če se kot sredstvo iz prvega odstavka prejšnjega člena na zemljišču postavi, namesti, uporablja, vzdržuje ali shranjuje varovalna ograja ali druga tehnična ovira.

(3)

Če nadomestilo za isto zemljišče uveljavlja več upravičencev za isto časovno obdobje, je do nadomestila upravičen tisti, ki ima v tem obdobju pravico uporabljati to zemljišče.

(4)

Če nadomestilo uveljavljajo vsi solastniki ali skupni lastniki skupaj z eno vlogo, se višina nadomestila določi v celotnem znesku v korist vseh solastnikov oziroma skupnih lastnikov. Če nadomestila ne uveljavljajo vsi solastniki skupaj, so upravičeni do nadomestila skladno s solastniškimi deleži, če so ti določeni. Če solastniški deleži niso določeni in v primeru skupne lastnine, kadar skupni lastniki nadomestila ne uveljavljajo skupaj, se šteje, da so deleži enaki.

8.b člen

(postopek določanja nadomestila)

(1)

Upravičenec do nadomestila lahko zahteva nadomestilo do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Upravičenec zahteva nadomestilo pri upravni enoti, na območju katere leži zemljišče, za katero se uveljavlja nadomestilo. Upravičenec vloži zahtevo za nadomestilo za zemljišče, ki leži na območju dveh upravnih enot, pri eni izmed obeh upravnih enot. Če upravičenec zahteva nadomestilo za več zemljišč, ki ležijo na območju dveh ali več upravnih enot, ga za vsa zemljišča zahteva pri eni izmed upravnih enot, na območju katere leži zemljišče, za katerega uveljavlja nadomestilo. Če upravičenec zahteva nadomestilo pri več pristojnih upravnih enotah, o zahtevi odloča upravna enota, ki je prva prejela zahtevo.

(2)

Zahteva iz prejšnjega odstavka vsebuje:

-

podatke o upravičencu do nadomestila (osebno ime in naslov prebivališča ter datum rojstva in EMŠO, če gre za fizično osebo, oziroma firmo, sedež in matično številko, če gre za pravno osebo) in številko osebnega oziroma poslovnega računa,

-

podatke o zemljišču (parcelna številka in katastrska občina) in

-

opis posega oziroma vpliva posega na zemljišče.

(3)

Če pravico do nadomestila zahteva oseba, ki uporablja zemljišče na podlagi najemne ali zakupne pogodbe, in ta okoliščina ni razvidna iz uradnih evidenc, zahtevi priloži tudi fotokopijo najemne oziroma zakupne pogodbe.

(4)

Upravna enota odloči o zahtevi na podlagi dokumentacije, ki jo glede posega na zemljišču pridobi od ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ki hrani dokumentacijo v zvezi s tem posegom, ter podatkov in listin iz drugega in tretjega odstavka tega člena. Upravna enota pred izdajo odločbe seznani upravičenca do nadomestila z vsemi ugotovljenimi dejstvi in ga pozove, da se v roku najmanj 15 dni mora izreči o ugotovitvah v seznanitvi.

(5)

Zoper odločitev upravne enote je dovoljena pritožba. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

(6)

Višina nadomestila se določi na podlagi metodologije, ki jo določi Vlada Republike Slovenije glede na obseg posega na zemljišču, boniteto zemljišča v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, in vrsto dejanske rabe v skladu s predpisi, ki urejajo vrsto dejanske rabe zemljišč.

(7)

Nadomestilo se odmeri za preteklo koledarsko leto, za obdobje, ko je bila otežena redna raba zemljišča. Nadomestilo pripada upravičencem največ za obdobje 24 mesecev od začetka uporabe zemljišča, ki otežuje redno rabo zemljišča. Če se upravičenec do nadomestila med koledarskim letom spremeni, je do nadomestila upravičen sorazmerno glede na trajanje njegovega upravičenja v koledarskem letu.

(8)

Nadomestilo se izplača po pravnomočnosti odločbe upravne enote na osebni oziroma poslovni račun upravičenca. Nadomestilo upravičencu do nadomestila izplača ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

(9)

Sredstva za izplačilo nadomestila se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije v okviru finančnega načrta ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

(10)

V postopku za določitev nadomestila se za vlogo in odločitev na prvi in drugi stopnji taksa ne plača.

(11)

V postopku za določitev nadomestila se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače.

8.c člen

(služnost v javno korist)

(1)

Če je za opravljanje nalog v skladu z 8. členom tega zakona, ki se izvajajo ob državni meji, potrebna trajnejša in nepretrgana uporaba zemljišč, ki otežuje redno rabo zemljišč in že traja dlje kot 24 mesecev, se lastninska pravica na teh zemljiščih začasno obremeni s služnostjo v javno korist.

(2)

Služnost v javno korist iz prejšnjega odstavka se lahko ustanovi tudi na nepremičnini, katere solastnik je služnostni upravičenec. V tem primeru se v razmerju med služnostnim upravičencem in ostalimi solastniki šteje, kot da bi bil s služnostjo v javno korist obremenjen solastninski delež služnostnih zavezancev, ki ustreza obsegu uporabe nepremičnine v korist služnostnega upravičenca. V razmerju do tretjih se šteje, da je nepremičnina obremenjena kot celota. Služnost v javno korist se v zemljiški knjigi vpiše na nepremičnini kot celoti v korist služnostnega upravičenca.

(3)

Za vprašanja glede ustanovitve služnosti v javno korist, ki niso posebej urejena s tem zakonom, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice v javno korist.

(4)

Javno korist za ustanovitev služnosti in obdobje obremenitve s služnostjo v javno korist ugotovi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Javna korist za ustanovitev služnosti velja tudi za zemljišča, ki nastanejo s parcelacijo zemljišč, določenih v sklepu iz prejšnjega stavka, če so potrebna za opravljanje nalog v skladu s prvim odstavkom tega člena. Do pravnomočnosti odločitve o služnosti v javno korist lahko policija na zemljiščih, za katere obstaja javna korist za ustanovitev služnosti, še naprej opravlja naloge iz 8. člena tega zakona, za katere je potrebna trajnejša in nepretrgana uporaba zemljišč, ki otežuje redno rabo zemljišč.

(5)

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v šestih mesecih po sprejetju sklepa iz prejšnjega odstavka začne postopek za ustanovitev služnosti v javno korist.

8.č člen

(upravičenec do služnosti v javno korist)

Upravičenec do služnosti v javno korist je Republika Slovenija. Postopek sporazumevanja za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist, sklepanje teh pogodb in vlaganje zahtev za ustanovitev služnosti v javno korist v imenu Republike Slovenije in za njen račun opravlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

8.d člen

(postopek sporazumevanja za ustanovitev služnosti v javno korist)

(1)

Upravičenec do služnosti v javno korist poda lastnikom zemljišč iz 8.c člena tega zakona ponudbo za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist proti plačilu odškodnine. Odškodnina se v ponudbi oblikuje v skladu z metodologijo iz šestega odstavka 8.b člena tega zakona.

(2)

Če se lastnik zemljišča strinja s ponudbo iz prejšnjega odstavka in o tem pisno obvesti upravičenca do služnosti v javno korist v 15 dneh od prejema ponudbe, se sklene pogodba o ustanovitvi služnosti, pri čemer stroške v zvezi s to pogodbo krije upravičenec do služnosti v javno korist.

(3)

Sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist je podlaga za njeno vknjižbo v zemljiško knjigo ne glede na vknjižene prepovedi odtujitve ali obremenitve na zemljišču, na katerem se ustanovi služnost v javno korist.

8.e člen

(ustanovitev služnosti v javno korist)

(1)

Če postopek sporazumevanja iz prejšnjega člena ni bil uspešen, lahko upravičenec do služnosti v javno korist pri upravni enoti, na območju katere leži zemljišče, zahteva začetek postopka za ustanovitev služnosti v javno korist.

(2)

Zahteva za ustanovitev služnosti v javno korist iz prejšnjega odstavka vsebuje:

-

navedbo sklepa Vlade Republike Slovenije o ugotovljeni javni koristi,

-

podatke o lastniku zemljišča (osebno ime in naslov prebivališča ter datum rojstva, če gre za fizično osebo, oziroma firmo, sedež in matično številko, če gre za pravno osebo),

-

podatke o zemljišču (parcelna številka in katastrska občina),

-

podatke o ustanovitvi služnosti v javno korist (opredelitev obsega zemljišča, na katerem se ustanovi služnost v javno korist, trajanje služnosti v javno korist),

-

ponudbo iz prejšnjega člena.

(3)

Postopek za ustanovitev služnosti v javno korist se začne s sklepom. Zoper ta sklep ni pritožbe.

(4)

Pritožba zoper odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist ne zadrži njene izvršitve.

8.f člen

(določitev in izplačilo odškodnine)

(1)

Odškodnina za ustanovitev služnosti v javno korist se določi za obdobje od poteka 24 mesecev od začetka uporabe zemljišča, ki otežuje redno rabo zemljišča, do poteka obdobja obremenitve zemljišča s služnostjo. Odškodnina se izplačuje na letni ravni za preteklo leto, in sicer do konca meseca marca tekočega leta. Izplačilo za posamezno leto se izračuna tako, da se višina odškodnine, določena za celotno obdobje, deli s številom let, za katera je zemljišče obremenjeno s služnostjo v javno korist. Če odškodnina ni določena v istem koledarskem letu, kot je bila ustanovljena služnost v javno korist, se odškodnina za obdobje do določitve odškodnine, izplača do konca meseca marca leta, ki sledi letu, v katerem je bila določena odškodnina. Če služnost v javno korist ne traja celo koledarsko leto, se izplačilo za posamezno leto sorazmerno zmanjša.

(2)

Če se služnost v javno korist ukine pred potekom obdobja, za katero je bila ustanovljena, se za preostalo obdobje odškodnina ne izplača.

(3)

Odškodnino zemljišča izplača ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, na osebni oziroma poslovni račun lastnika zemljišča. Sredstva za izplačilo odškodnine se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije v okviru finančnega načrta ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

8.g člen

(odškodnina, če služnost v javno korist ni ustanovljena)

(1)

Če razlogi za ustanovitev služnosti v javno korist prenehajo pred ustanovitvijo služnosti in se služnost v javno korist ne ustanovi, pripada lastniku zemljišča odškodnina za obdobje od poteka 24 mesecev od začetka uporabe zemljišča, ki otežuje redno rabo zemljišča, do prenehanja takšne uporabe zemljišča.

(2)

Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v šestih mesecih od prenehanja uporabe zemljišča poda lastnikom zemljišč iz prejšnjega odstavka ponudbo za sklenitev sporazuma o odškodnini. Odškodnina se v ponudbi oblikuje v skladu z metodologijo iz šestega odstavka 8.b člena tega zakona.

(3)

Če se lastnik zemljišča ne strinja s predlagano višino odškodnine ali če ne dobi ponudbe v roku iz prejšnjega odstavka, lahko predlaga, da o odškodnini odloči pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Pri določitvi odškodnine se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice v javno korist.

(4)

V postopkih po tem členu se glede izplačila odškodnine uporablja tretji odstavek 8.f člena tega zakona, glede skrbnika za posebne primere pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice v javno korist.

9. člen

(uporaba vozil in plovil)

Za opravljanje nalog nadzora državne meje smejo policisti ne glede na druge predpise uporabljati vse vrste vozil, vodna plovila in zrakoplove v obmejnem območju ob državni meji, na drugih območjih pa le, če je to potrebno, da se pride do takega območja.

9.a člen

(povračilo dela stroškov občinam zaradi povečanega nadzora državne meje)

(1)

Občinam ob državni meji se povrne del njihovih stroškov iz drugega odstavka tega člena, ki so posledica povečanega nadzora državne meje. Povečan nadzor državne meje pomeni intenzivnejše izvajanje dejavnosti in ukrepov po tem zakonu in Zakoniku o schengenskih mejah, kar ima za posledico povečano prisotnost policije na območju občin ob državni meji.

(2)

Med upravičene stroške sodijo stroški zaradi obnove in investicijskega vzdrževanja občinskih cest in javnih poti, ki so dodatno obremenjene zaradi povečanega nadzora državne meje, stroški osvetlitve občinskih cest in javnih poti ter drugi stroški, ki nastanejo občinam z namenom povečati varnost občanom in so posledica povečanega nadzora državne meje.

(3)

Na predlog ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, Vlada Republike Slovenije do konca februarja tekočega koledarskega leta s sklepom ugotovi obstoj povečanega nadzora državne meje v preteklem koledarskem letu in glede na zagotovljena sredstva v državnem proračunu odloči o višini sredstev, ki pripada posamezni občini v tekočem koledarskem letu. Sredstva se občini izplačajo pod pogoji, določenimi v petem odstavku tega člena.

(4)

Pri izračunu povračila dela stroškov se upoštevajo:

-

dolžina državne meje, na območju posamezne občine;

-

faktor obremenitve občine, za izračun katerega se upoštevajo število prebivalcev občine, število nezakonitih prehodov v občini, število mejnih prehodov na državnih cestah v posamezni občini in morebitne druge kategorije, ki vplivajo na faktor obremenitve;

-

druge okoliščine, ki pomembno vplivajo na varnost v lokalnem okolju oziroma zaradi povečanega nadzora državne meje povzročajo nepredvidene stroške občini.

(5)

Občine pošljejo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, zahtevek za povračilo dela stroškov iz drugega odstavka tega člena, nastalih v tekočem koledarskem letu, do 15. novembra tekočega koledarskega leta. Podlaga za povračilo dela stroškov iz prejšnjega stavka, ki jih občinam povrne ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, so predloženi računi in dokazila o plačilih, ki jih občine priložijo zahtevku skupaj z utemeljitvijo namenske porabe in listinsko dokumentacijo. Nastali stroški morajo biti izkazani in preverljivi, da gre za povečane stroške občin zaradi povečanega nadzora državne meje oziroma so z njim neposredno povezani. Zahtevkov, poslanih po izteku roka iz prvega stavka tega odstavka, se ne upošteva.

(6)

Sredstva za izplačilo povračila dela stroškov se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije v okviru finančnega načrta ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

(7)

Vlada Republike Slovenije podrobneje določi merila, kriterije in metodologijo za izračun višine povračila dela stroškov ter način uveljavljanja povračila stroškov.

9.b člen

(povračilo dela stroškov občinam zaradi izrednih dogodkov)

(1)

Ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena se občinam ob državni meji povrne del njihovih stroškov, ki so posledica izrednih dogodkov, nastalih z nadzorom državne meje. Izredni dogodki so okoliščine, ki zaradi svoje narave narekujejo še intenzivnejše in množičnejše izvajanje dejavnosti in ukrepov kot v primeru iz prejšnjega člena ter zahtevajo bistveno povečano prisotnost policije na območju posameznih občin ob državni meji.

(2)

Na predlog ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, Vlada Republike Slovenije s sklepom ugotovi obstoj izrednega dogodka iz prejšnjega odstavka.

(3)

Na podlagi ocenjenih stroškov Vlada Republike Slovenije odloči o višini sredstev, ki pripada posamezni občini. Sredstva se občini izplačajo pod pogoji, določenimi v četrtem in petem odstavku tega člena.

(4)

Občine pošljejo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, v enem letu po sprejemu sklepa iz prejšnjega odstavka zahtevek za povračilo stroškov. Iz opravičenih razlogov se lahko rok iz prejšnjega stavka podaljša za največ eno leto. Zahtevkov, poslanih po izteku rokov iz tega odstavka, se ne upošteva.

(5)

Podlaga za povračilo dela stroškov iz prejšnjega odstavka, ki jih občinam povrne ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, so predloženi računi in dokazila o plačilih, ki jih občine priložijo zahtevku skupaj z utemeljitvijo namenske porabe in listinsko dokumentacijo. Nastali stroški morajo biti izkazani in preverljivi, da gre za stroške zaradi izrednega dogodka iz prvega odstavka tega člena oziroma so z njim neposredno povezani.

III. MEJNA ČRTA

10. člen

(označitev mejne črte)

(1)

Vlada Republike Slovenije na predlog posameznih ministrstev imenuje člane delegacij v meddržavnih komisijah za označevanje in vzdrževanje državnih meja, ustanovljenih na podlagi veljavnih mednarodnih pogodb. Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, z drugimi pristojnimi ministrstvi usklajuje opravljanje nalog, povezanih z označevanjem mejne črte ter razmejitvijo.

(2)

Strokovno-tehnična opravila v zvezi z označevanjem mejne črte opravlja upravni organ, pristojen za geodetske zadeve.

(3)

Ob glavnih cestah, ki vodijo proti mejni črti na notranjih mejah, se s tablami obvešča o prihodu na ozemlje Republike Slovenije oziroma o približevanju ozemlju sosednje države članice Evropske unije. S tablami se obvešča tudi o prihodu na ozemlje Republike Slovenije na letališčih in pristaniščih.

(4)

Če potek mejne črte ni dovolj razpoznaven, je treba bližino mejne črte na cestnih in drugih povezavah označiti s posebnimi opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na neposredno bližino mejne črte in s prometno signalizacijo, ki prepoveduje promet vozil.

(5)

Na opozorilne table in drugo signalizacijo je prepovedano pritrjevati ali namestiti kar koli, prepovedana so tudi druga ravnanja, s katerimi bi se zakrivala vidnost teh tabel ali druge signalizacije.

(6)

Lastniki in upravitelji cest, poti in drugih zemljišč morajo brezplačno dovoliti prehod in omogočiti brezplačno postavitev opozorilnih tabel in druge signalizacije na način, ki ne posega v vrednost nepremičnine. Table iz tretjega odstavka tega člena in posebne opozorilne table iz četrtega odstavka tega člena postavi in vzdržuje ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Drugo prometno signalizacijo iz četrtega odstavka tega člena na javnih cestah postavi in vzdržuje upravljavec ceste.

(7)

Oznake iz četrtega odstavka tega člena se vpišejo v evidenco državne meje, ki jo vodi upravni organ, pristojen za geodetske zadeve. Vpis ali spremembo vpisa oznak iz četrtega odstavka tega člena izvede upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, na predlog policije.

(8)

Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za infrastrukturo, s pravilnikom podrobneje uredi izvajanje tretjega odstavka tega člena. Način izvajanja četrtega odstavka tega člena s pravilnikom določi minister, pristojen za notranje zadeve.

11. člen

(zapiranje mejnih prometnih povezav)

(1)

Mejne prometne povezave se zaprejo z zapornicami ali na druge načine, ki preprečujejo nedovoljen prehod državne meje.

(2)

Na zemljiščih, na katerih se mejne prometne povezave zaprejo na način iz prejšnjega odstavka, se zaradi dostopa, gradnje in postavitve ter za čas postavitve zapornic ali drugih načinov zapiranja ustanovi služnost v javno korist v skladu s predpisi, ki urejajo stvarnopravna razmerja, ter v skladu s predpisi, ki urejajo razlastitev in omejitev lastninske pravice.

(3)

Seznam mejnih prometnih povezav, ki se zaprejo, določi Vlada Republike Slovenije.

(4)

Izvedba del, s katerimi se mejne prometne povezave, ki jih opredeljuje seznam iz prejšnjega odstavka, zaprejo na način iz prvega odstavka tega člena, se šteje za dela v javno korist, za katera v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, ni potrebno gradbeno dovoljenje in se lahko začnejo brez pridobitve lokacijske informacije.

12. člen

(vidnost mejne črte in prepoved dejavnosti ob mejni črti)

(1)

Če mora biti mejna črta na podlagi mednarodne pogodbe prosta drevja, grmičevja in drugega rastlinja, ki zmanjšuje vidnost mejnih oznak ali poteka mejne črte, in mednarodna pogodba ne določa drugače, je za zagotovitev vidnosti pristojen upravni organ, pristojen za geodetske zadeve.

(2)

Minister, pristojen za notranje zadeve, lahko zaradi javnega reda z odredbo začasno prepove cestni oziroma železniški promet, lete letal in drugih naprav za letenje, plovbo, lov, ribolov ter gibanje ali zadrževanje oseb ob mejni črti. Prepoved traja, dokler trajajo razlogi za javni red.

(3)

Zaradi vidnosti mejne črte lahko policija z odločbo prepove sajenje in setev posameznih vrst drevja in drugih rastlin ob mejni črti. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

(4)

Prizadeti po drugem odstavku tega člena nimajo pravice do odškodnine zaradi izvajanja potrebnih ukrepov po tem členu.

13. člen

(urejanje prostora ob mejni črti)

Kadar se s prostorskim aktom občine urejata območje strateške mejne točke iz 26.a člena tega zakona ali območje, ki sega 50 metrov od mejne črte, pri pripravi prostorskega akta v skladu z zakonom, ki ureja urejanje prostora, v delu, ki se nanaša na območje strateške mejne točke in na 50-metrski pas, kot udeleženec sodeluje tudi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

14. člen

(mejni incident)

(1)

Kadar policija ugotovi ravnanje tujih državnih organov na ozemlju Republike Slovenije, ki ni dovoljeno z mednarodnimi pogodbami, predpisi Republike Slovenije ali predpisi Evropske unije, oziroma nedovoljeno poseganje v okolje in prostor ob mejni črti Republike Slovenije državnih organov ali drugih oseb tujih držav, o tem obvesti ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.

(2)

Minister, pristojen za notranje zadeve, s pravilnikom podrobneje uredi izvajanje tega člena.

IV. PRESTOP DRŽAVNE MEJE, MEJNI PREHOD IN STRATEŠKA MEJNA TOČKA

15. člen

(prestop državne meje)

(1)

Prestop državne meje je vsako človekovo gibanje čez državno mejo.

(2)

Oseba, ki državno mejo prestopi zaradi nepredvidljivih nujnih okoliščin izven mejnega prehoda ali izven določenega delovnega časa, mora, takoj ko je to mogoče, o tem obvestiti policijo.

(3)

Državljan Republike Slovenije mora za prestop državne meje Republike Slovenije imeti veljavno osebno izkaznico ali veljavno potno listino.

(4)

Ne glede na prejšnji odstavek mora državljanu Republike Slovenije, ki nima veljavne potne listine ali osebne izkaznice, njegovo državljanstvo in istovetnost pa nista vprašljiva, policija dovoliti vstop v državo.

16. člen

(tranzitni promet)

(1)

Tranzit pomeni vstop v Republiko Slovenijo iz prve države, prehod ozemlja Republike Slovenije in izstop v drugo državo.

(2)

Za osebe, ki državno mejo prečkajo v mednarodnem zračnem prometu, ne velja obveznost mejne kontrole:

-

če po pristanku na letališču brez odlašanja znova odletijo in v tem vmesnem času ne zapustijo zrakoplova;

-

če gre za prelet ozemlja Republike Slovenije brez vmesnega pristanka.

(3)

Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi za mednarodni pomorski promet.

17. člen

(določitev mejnih prehodov)

Mejne prehode, delovni čas in obseg uporabe mejnih prehodov določi Vlada Republike Slovenije z uredbo.

18. člen

(določitev mejnih prehodov za določen krog oseb)

(1)

Policija lahko ob izkazanem upravičenem interesu z odločbo ustanovi mejni prehod za poimensko določene osebe. Pri ustanovitvi mejnega prehoda za poimensko določene osebe, na katerem se opravlja carinski nadzor, je potrebno tudi soglasje upravnega organa, pristojnega za carinske zadeve, v katerem se opredelijo pogoji in stroški za opravljanje carinskega nadzora. O pritožbi zoper odločbo o ustanovitvi mejnega prehoda za poimensko določene osebe odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

(2)

Mejni prehod se po tem členu lahko ustanovi za največ tri leta.

(3)

V odločbi se poleg kraja odprtja mejnega prehoda za določen krog oseb navedejo tudi poimenski seznam oseb, ki jim je dovoljen prehod, čas obratovanja mejnega prehoda, obseg uporabe mejnega prehoda in drugi pogoji.

19. člen

(določitev začasnih mejnih prehodov)

(1)

Policija lahko z odločbo ustanovi začasni mejni prehod, če je to potrebno za smotrno izvajanje kratkotrajnih čezmejnih dejavnosti, kot so:

-

vaje za primer naravnih in drugih nesreč;

-

športne prireditve;

-

ukrepi za preusmerjanje prometa;

-

kulturne, znanstvene, strokovne in turistične prireditve in dejavnosti;

-

izvajanje dejavnosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb;

-

kmetijska, gozdarska dela in druga dela ter opravila, za katera obstaja širši javni interes.

(2)

Če se ustanovi začasni mejni prehod na civilnem letališču, vzletišču ali železniški progi, policija izda odločbo v soglasju z ministrstvom, pristojnim za infrastrukturo.

(3)

Pri ustanovitvi začasnega mejnega prehoda, na katerem se opravlja carinski nadzor, je potrebno tudi soglasje upravnega organa, pristojnega za carinske zadeve, v katerem se opredelijo pogoji in stroški za opravljanje carinskega nadzora.

Zakon o nadzoru državne meje (ZNDM-2)

Časovnica