Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 193. člena Zakona o javnih uslužbencih

2777. Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 193. člena Zakona o javnih uslužbencih

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Suzane Žinič iz Velenja in drugih, Simone Žnidar iz Radovljice in drugih ter Leona Marca iz Domžal, na seji dne 16. junija 2005

V prvem odstavku 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in 23/05) se razveljavijo besede "sicer jim preneha delovno razmerje".

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 167. člena in prvega odstavka 194. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in 23/05) se zavrže.

Pobudnice Suzana Žinič in druge izpodbijajo prvi odstavek 193. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU). Zatrjujejo kršitev 2. in 155. člena Ustave. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju s pravico do varstva dela (66. člen Ustave). Pobudnice navajajo, da so ob sklepanju delovnega razmerja izpolnjevale vse z zakonom predpisane pogoje za sklenitev delovnega razmerja, z izpodbijano določbo pa je bil naknadno neutemeljeno predpisan še pogoj, da imajo opravljen strokovni izpit. V primeru neopravljenega izpita jim grozi avtomatično prenehanje delovnega razmerja. Tako stroga sankcija je po njihovem mnenju močno nesorazmerna. Menijo namreč, da imajo ustrezno strokovno znanje za opravljanje dela. Nasprotujejo tudi odločitvi zakonodajalca, ki je kot pogoj, da uradniku ni treba opravljati strokovnega izpita, določil mejo pet let službene dobe, s čimer naj bi zaposlene v državnih organih oziroma lokalnih skupnostih postavil v neenak položaj. Uradniki, ki morajo opraviti strokovni izpit, pa so po mnenju pobudnic tudi v slabšem položaju v primerjavi z drugimi zaposlenimi v javni upravi, saj je sporen način prenehanja delovnega razmerja predpisan le zanje.

Pobudnice Simona Žnidar in druge v uvodu pobude navajajo, da izpodbijajo 193. in 194. člen ZJU. Iz vsebine pobude izhaja, da se dejansko nanaša le na prva odstavka teh določb. Izpodbijani ureditvi očitajo neskladje s 14. členom Ustave. Razlikovanje med zaposlenimi višjimi upravnimi delavci in upravnimi delavci, ki so na dan uveljavitve ZJU imeli pet ali več let službene dobe, in tistimi, ki tega pogoja niso izpolnjevali (prvi odstavek 193. člena ZJU), naj bi bilo diskriminacijsko. Enako naj bi veljalo tudi za razlikovanje med službeno in delovno dobo. Zakonodajalec bi moral presojati pogoje za oprostitev opravljanja strokovnega izpita na podlagi ocen zaposlenih in ne glede na službeno dobo. Službena doba sama po sebi namreč še ne dokazuje obsega in stopnje znanja zaposlenih. Ob tem opozarjajo, da je bila od leta 1999 dalje spremenjena skoraj vsa zakonodaja, ki je morala povzeti evropsko zakonodajo. Izpodbijani določbi prvega odstavka 194. člena ZJU pobudnice očitajo, da z avtomatično prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v nove uradniške nazive, ne da bi se ob tem preverjali pogoji za zasedbo delovnega mesta, diskriminacijsko združuje neenake, torej tiste, ki izpolnjuje vse zahtevane pogoje za zasedbo delovnega mesta, in tiste, ki jih ne izpolnjujejo. To naj bi dokazovalo, da zakonodajalec vendarle ni sledil ciljem zakona, to je k večji strokovni usposobljenosti uradnikov.

Pobudnik Leon Marc v uvodu pobude navaja, da izpodbija 167. in 193. člen ZJU. Iz vsebine pobude izhaja, da se dejansko nanaša le na tretji odstavek 167. člena in na prvi odstavek 193. člena tega predpisa. Pobudnik zatrjuje kršitev pravic iz 14. člena in iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. V neskladju s tretjim odstavkom 49. člena Ustave naj bi bil motiv zakonodajalca pri uzakonitvi instituta strokovnega izpita. Kot naj bi izhajalo iz zakonodajnega gradiva, naj bi strokovni izpit pomenil varovalko v primerih vstopa v uradniški naziv od zunaj, kar naj bi bilo po mnenju pobudnika sporno z vidika enake dostopnosti do vsakega delovnega mesta. Izpodbijani določbi prvega odstavka 193. člena pobudnik očita, da priznava kot delovno dobo, predpisano kot pogoj za priznanje opravljenega strokovnega izpita, le službeno dobo, ne pa tudi delovne dobe, pridobljene na drugih podobnih delovnih mestih (npr. v raziskovalnih organizacijah, visokem šolstvu, inštitutih, političnih strankah, novinarstvu, z delom poslanca ali političnega funkcionarja). Zakon bi moral določiti takšna podobna delovna mesta oziroma predvideti postopek, v katerem bi se to ugotavljalo. V zvezi z izpodbijanim tretjim odstavkom 167. člena ZJU pa zatrjuje, da vsebin državnega izpita iz javne uprave ne poznajo le univerzitetni učitelji, ki poučujejo te vsebine, temveč tudi vsak diplomant ali oseba z magisterijem pravne fakultete ali fakultete za družbene vede. Uradnik namreč ne potrebuje znanja omenjenih vsebin na ravni univerzitetnega učitelja. Predvidena oprostitev opravljanja ustreznih vsebin znanja strokovnega izpita za univerzitetne učitelje pomeni zato po mnenju pobudnika nepotrebno diskriminacijo oseb z nižjimi akademskimi nazivi.

Državni zbor na pobude ni odgovoril.

Vlada meni, da so pobude neutemeljene. Glede treh izmed pobudnic tudi navaja, da ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev pobude. V zvezi s pobudami za oceno ustavnosti prvega odstavka 193. člena ZJU navaja, da je Ustavno sodišče že obravnavalo pobude za oceno ustavnosti te določbe z vidika skladnosti z 2. in s 155. členom Ustave ter jih zavrnilo kot očitno neutemeljene (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-6/04 z dne 9. 7. 2004). Meni, da je ta presoja vključevala tudi presojo sorazmernosti sankcije. Ob tem poudarja, da je poznavanje sistema državne uprave, ki se preverja v okviru strokovnih izpitov, ključnega pomena za kvalitetno opravljanje uradnikovih nalog in s tem za dosego cilja, ki ga zasleduje ZJU, to je strokovnost in učinkovitost opravljanja javnih nalog. Obenem opozarja na enoletno podaljšanje roka za opravljanje strokovnega izpita, predvideno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 23/05 – v nadaljevanju ZJU-A). Po njenem mnenju so neutemeljeni tudi očitki o neskladju z 49. členom Ustave. Zavrača tudi očitke o neskladnosti izpodbijanih določb z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Izpodbijane določbe natančno rešujejo vprašanja priznavanja strokovnega izpita oziroma določenih vsebin in prevedbe nazivov upravnih in višjih upravnih delavcev v nove uradniške nazive, s tem da posamezne okoliščine (kot na primer dolžino službene dobe, opravljen pravniški državni izpit, dejstvo, da je uradnik univerzitetni učitelj, oziroma izhodiščni količnik za določitev osnovne plače) štejejo za odločilne.

Ustavno sodišče je pobude zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.

V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave in s prvim odstavkom 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko da vsakdo pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena ZUstS določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno predlaga pobudnik, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01, in OdlUS X, 76).