Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 36. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih

3086. Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 36. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Nataly Rojs iz Maribora, ki jo zastopa Erik Kralj, odvetnik v Mariboru, Aleksandra Milenoviča iz Maribora, ki ga zastopa Nikolaj Grgurevič, odvetnik v Mariboru, Mihaela Nahtigala iz Velenja, Milana Horvata iz Prebolda, Silve Koren iz Velenja, Nikole Vukadinoviča iz Velenja in Dušana Maksimoviča iz Velenja, ki jih zastopajo Mateja Končan Verstovšek, Boštjan Verstovšek in Branko Verstovšek, odvetniki iz Celja, na seji dne 12. junija 2003

Prvi odstavek 36. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) se razveljavi, kolikor določa, da zavarovanec, ki v socialnem sporu uspe, ne more zahtevati povračila stroškov postopka od zavoda skladno z načelom uspeha.

Pobudniki izpodbijajo določbo prvega odstavka 36. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS), po kateri v socialnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Večina pobudnikov uveljavlja kršitev načela enakosti (drugi odstavek 14. člena ustave), s tem v zvezi pa nekateri tudi kršitev pravice o enakem varstvu pravic (22. člen ustave). Menijo, da ustvarja izpodbijana določba neenakost med posamezniki, ki morajo svoje pravice uveljavljati pred socialnimi sodišči, v primerjavi s tistimi, ki razrešujejo spore v pravdnem postopku pred rednimi sodišči. Izpodbijana določba se namreč razlikuje od pravila iz prvega odstavka 154. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP), po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Menijo, da ni razloga, da tudi v socialnih sporih ne bi veljala podobna določba, kot velja za stroške v delovnih sporih (drugi odstavek 22. člena ZDSS). Opozarjajo tudi na to, da odvetniki že tako neradi sprejmejo zastopanje v tovrstnih zadevah, ker naj bi bile "pravno odiozne" in glede zneskov manj pomembne, z izpodbijano določbo pa se stranke v teh sporih še bolj omejuje v pravici do pridobitve pravne pomoči. Pobudnik Aleksander Milenovič zatrjuje, da je takšna ureditev, ki ljudi brez sredstev diskriminira glede možnosti pravnega varstva, tudi v neskladju s prvim odstavkom 14. člena ustave (prepoved diskriminacije), ki med osebnimi okoliščinami navaja tudi gmotno stanje. Večina pobudnikov izrecno, pobudnica Nataly Rojs in pobudnik Dušan Maksimovič pa smiselno, uveljavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen ustave). Menijo namreč, da lahko izpodbijana določba potencialne tožnike sili v to, da se odrečejo možnosti sodnega varstva, ker jim glede na predvidene stroške postopka tudi ugoden izid postopka ne prinaša nobenih koristi. Ob tem opozarjajo, da večji del tožnikovih stroškov v socialnih sporih odpade na potne stroške (za reševanje socialnih sporov je pristojno samo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) in na stroške za odvetnike. Večina pobudnikov zatrjuje tudi kršitve 5., 15. in 63. člena ustave, posamezni pa tudi kršitve 2., 26. in 50. člena ustave. Večina pobudnikov zgolj na splošno zatrjuje tudi kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

Državni zbor odgovarja, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s 14. členom ustave. Ustava ne zahteva, da bi morale biti rešitve glede razdelitve stroškov postopka enake v vseh, sicer medsebojno različnih, sodnih postopkih. Razlog za odstop od splošne ureditve je v tem, da je tožeča stranka v socialnih sporih praviloma šibkejša stranka, ki bi jo delitev stroškov po splošnem načelu uspeha pogosto nesorazmerno obremenjevala, vztrajanje pri splošni ureditvi pa bi lahko zato marsikaterega izmed potencialnih tožnikov odvrnilo od možnosti uveljavljanja sodnega varstva. Uporaba izpodbijane določbe, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, je zato iz socialnih vidikov ustreznejša. Ob tem še posebej opozarja, da se določba drugega odstavka 22. člena ZDSS nanaša le na spore o prenehanju delovnega razmerja in je bila za te spore določena iz posebnih socialnih razlogov, iz pobud pa ni razvidno, zakaj bi morala veljati tudi v socialnih sporih. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami 5., 63. in 50. člena ustave navaja, da prvi dve določbi ne urejata nobene izmed pravic, ki bi bila kakorkoli povezana z vprašanjem povračila pravdnih stroškov, 50. člen pa se nanaša na pravico do socialne varnosti. Izpodbijana določba tudi ni v nasprotju s 15. členom ustave, saj pravica do povračila stroškov ni temeljna človekova pravica. Izpodbijana ureditev bi utegnila biti sporna le z vidika pravice do sodnega varstva, vendar pa po mnenju Državnega zbora dostopnost do sodnega varstva z njo ni omejena. ZDSS namreč ni izključil možnosti oprostitve plačila stroškov postopka, socialno ogrožena stranka pa si lahko zagotovi tudi brezplačno pravno pomoč. Poleg tega je ZDSS posebej uredil zastopanje pred socialnimi sodišči, tako da je lahko pooblaščenec tudi predstavnik sindikata, ki ima pridobljen naziv diplomirani pravnik, za zastopanje pred vrhovnim sodiščem pa se zahteva še pravosodni izpit. Dodatni korektiv predstavljata tudi določba drugega odstavka 36. člena ZDSS, po kateri trpi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem tožena stranka, in določba zadnjega odstavka 8. člena ZDSS, po kateri sodi sodišče, ki odloča v socialnih sporih, tudi na zunanjih oddelkih. Socialno šibkejša stranka tako glede možnosti dostopa do sodišča ni omejena, temveč ji je z izpodbijano določbo ta možnost zagotovljena še dodatno.