Odločba o razveljavitvi dela prvega in drugega odstavka 23. člena zakona o političnih strankah in o ugotovitvi, da prvi in drugi odstavek ter prvi stavek tretjega odstavka 26. člena istega zakona niso v neskladju z ustavo

4708. Odločba o razveljavitvi dela prvega in drugega odstavka 23. člena zakona o političnih strankah in o ugotovitvi, da prvi in drugi odstavek ter prvi stavek tretjega odstavka 26. člena istega zakona niso v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude političnih strank Nove stranke, ki jo zastopata Edo Reven in Blaž Babič, Demokratske stranke Slovenije, ki jo zastopa Mihael Jurak, in Zelenih Slovenije, ki jo zastopa Dušan Puh, na seji dne 24. oktobra 2002

Besedilo prvega in drugega odstavka 23. člena zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94, 70/00 in 51/02), ki se glasi "in so svoje kandidatke ali kandidate kandidirale najmanj v 3/4 volilnih enot", se razveljavi.

Prvi in drugi odstavek 26. člena ter prvi stavek tretjega odstavka 26. člena zakona o političnih strankah niso v neskladju z ustavo.

Pobuda politične stranke Nova stranka za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 23. člena ter drugega in tretjega stavka tretjega odstavka 26. člena zakona o političnih strankah se zavrže.

Pobuda politične stranke Zeleni Slovenije za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 70/00) se zavrže.

Pobudnice izpodbijajo ureditev financiranja političnih strank, ki je bila sprejeta z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o političnih strankah (v nadaljevanju: ZPolS-A). Menijo, da izpodbijana nova ureditev, vsebovana v 23. in 26. členu zakona o političnih strankah (v nadaljevanju: ZPolS), ne sledi odločbi ustavnega sodišča št. U-I-367/96 z dne 11. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 24/99 in OdlUS VIII, 56) ter pomeni sicer zmanjšano, vendar še nadaljnjo diskriminacijo majhnih in regionalnih strank. Položaj zunajparlamentarnih strank naj bi se z novo ureditvijo le navidezno izboljšal. Postavitev volilnega praga, ki pomeni izločitev vseh zunajparlamentarnih strank iz državnega financiranja, naj bi bil pretiran ukrep. Nov pogoj za pridobitev sredstev iz državnega proračuna, tj. kandidiranje kandidatk ali kandidatov v najmanj 3/4 volilnih enot, naj bi povzročil še večjo diskriminacijo regionalnih strank. Po mnenju pobudnic navedeni pogoj tudi ni nujno potreben, ker se cilji, ki naj bi ga utemeljevali (preprečevanje pretirane drobitve politične sfere oziroma zagotavljanje normalnega funkcioniranja zakonodajnega telesa), lahko dosežejo z že postavljenim volilnim pragom. Poudarjajo, da je zakonodajalec nepravilno oprl izpodbijano ureditev financiranja na 9. točko obrazložitve odločbe ustavnega sodišča št. U-I-367/96 in pri tem prezrl izrek navedene odločbe, iz katerega izhaja, da je omejevanje financiranja političnih strank iz državnega proračuna na stranke, katerih kandidatke oziroma kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v Državni zbor, v neskladju z ustavo. Menijo, da diskriminacija pri financiranju strank iz državnega proračuna ustavno ni dopustna ter da izpodbijana ureditev ohranja diskriminacijo majhnih strank in uvaja diskriminacijo regionalnih strank. Takšno stanje naj bi vodilo v "strankokracijo" in v "kartelno" obnašanje parlamentarnih strank. Pobudnica Nova stranka izpodbija tudi tretji in četrti odstavek 23. člena ZPolS. Tretji odstavek 23. člena ZPolS naj bi bil v neskladju z ustavo, ker privilegira manjše politične stranke in vnaša v financiranje strank "lažno solidarnost". Po mnenju pobudnice bi v državnem proračunu morala biti zagotovljena tudi sredstva za razvoj neposredne demokracije, kar ni upoštevano v četrtem odstavku 23. člena ZPolS. Politična stranka Zeleni Slovenije poudarja, da morajo biti političnim strankam zagotovljene enake konkurenčne možnosti glede določanja kandidatov, volilne kampanje, državnega financiranja in povračila stroškov volilne kampanje. Ta pobudnica izpodbija tudi prehodno določbo 23. člena ZPolS-B, ki določa, kdaj se v skladu z novo ureditvijo prične financiranje strank. Meni, da so bile vse politične stranke prikrajšane glede sredstev iz proračuna od dneva, ko bi Državni zbor moral urediti financiranje strank v skladu z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-367/96. Pobudnice menijo, da izpodbijana ureditev krši načelo enakosti in načelo enakosti pasivne volilne pravice iz 43. člena ustave. Kršen naj bi bil tudi 3. člen ustave in določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Pobudnici Nova stranka in Demokratska stranka Slovenije predlagata, naj ustavno sodišče razpiše javno obravnavo, ker gre za izredno pomembno ustavnopravno vprašanje. Z obravnavanjem zadeve na javni obravnavi naj bi se "simbolično" dokazalo, da sta pobudnici enakopravna politična subjekta ter da demokracija ne pomeni nadvlade večine nad manjšino.

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve v odgovoru navaja, da je Državni zbor pri sprejemanju izpodbijane ureditve upošteval stališče ustavnega sodišča v odločbi št. U-I- 367/96, da se pri odpravi diskriminacije med parlamentarnimi in zunajparlamentarnimi strankami lahko postavi določen prag za pridobitev sredstev iz državnega proračuna, ki je lahko izražen v številu glasov, pridobljenih na volitvah, ali v kakšnem drugem merilu. Nova ureditev, ki določa kot pogoja za pridobitev sredstev iz državnega proračuna najmanj 1% glasov volivcev in kandidiranje kandidatov najmanj v 3/4 volilnih enot, naj bi bila v celoti v skladu z navedenim stališčem. Oba pogoja naj bi omogočala izločitev iz financiranja zgolj tistih strank, ki ne morejo ali ne želijo sodelovati pri upravljanju drţave kot celote. Ker izpodbijana ureditev v celoti sledi odločbi ustavnega sodišča, naj bi bile trditve pobudnic o nadaljnji diskriminaciji oziroma neustavnosti izpodbijanih določb povsem neutemeljene. Nasprotni udeleženec poudarja, da se pobudnice ne strinjajo predvsem z obrazložitvijo odločbe ustavnega sodišča, ki v skladu z načelom obveznosti odločb ustavnega sodišča ne more biti predmet izpodbijanja. Opozarja tudi, da so razlogi za izpodbijanje tretjega in četrtega odstavka 23. člena ZPolS nejasni, in zato nanje ni mogoče odgovoriti. V zvezi z določbo 26. člena ZPolS, ki ureja financiranje političnih strank iz proračunov lokalnih skupnosti, nasprotni udeleženec navaja, da so navedbe pobudnic, da so sredstva iz proračunov lokalnih skupnosti manjša od sredstev, ki jih stranke pridobijo iz državnega proračuna, neutemeljene, ker gre za kandidiranja na različnih nivojih, ki ju ni mogoče primerjati.

Vlada v mnenju navaja, da je kriterij za pridobitev proračunskih sredstev, ki je odvisen od uspeha stranke na volitvah, najprimernejši, saj odraža podporo volivcev določeni stranki in je odraz njenega delovanja, ki ga opredeljuje 1. člen ZPolS. Takšen kriterij naj bi določale tudi druge evropske zakonodaje, npr. Avstrija, Nemčija, Italija, Madžarska, Hrvaška. Z določitvijo enoodstotnega praga je po mnenju Vlade glede financiranja odpravljeno razlikovanje med parlamentarnimi in zunajparlamentarnimi strankami in upoštevano stališče ustavnega sodišča, da ni neustavno iz financiranja izločiti tiste stranke, ki so vložile kandidature, za katere se na volitvah izkaže, da niso imele nobenih realnih moţnosti za pridobitev vsaj enega mandata. Postavljeni prag naj ne bi bil previsok, saj je za vstop v parlament določen 4% prag. Dodatni pogoj, da mora stranka kandidirati svoje kandidate najmanj v 3/4 volilnih enot, pa naj bi zagotavljal, da so do državnega financiranja upravičene stranke, ki delujejo na območju cele države in so s predlaganjem kandidatov v zadostnem številu volilnih enot tudi dejansko izkazale pripravljenost do sodelovanja pri upravljanju države. Analize, opravljene na podlagi državnozborskih volitev leta 1992 in 1996, naj bi pokazale, da so navedeni odstotek (1%) glasov dosegle le stranke, ki so dejansko svoje kandidate kandidirale v zadostnem številu volilnih enot. Po mnenju vlade naj bi stranke, ki delujejo lokalno, pridobile javna sredstva iz proračunov lokalnih skupnosti, če s svojimi kandidati kandidirajo za svetnike občinskih svetov. Meni, da izpodbijana ureditev ne izključuje regionalnih strank iz državnega financiranja, če izkažejo zadosten interes, da bi si zagotovile mesto v parlamentu. Poudarja, da ureditev, ki priznava določen minimum sredstev (tretji odstavek 23. člena ZPolS) ni sporna, saj omogoča majhnim, zunajparlamentarnim strankam enakopravnejši položaj pri konkurenčnem boju za volivce in izvajanju drugih aktivnosti. Enaki razlogi naj bi utemeljevali tudi ureditev financiranja političnih strank iz proračunov lokalnih skupnosti.

Pobudnica Nova stranka v zvezi z odgovorom nasprotnega udeleženca navaja, da je bila odločba ustavnega sodišča izdana v korist pobudnice in da je zakonodajalec stališča ustavnega sodišča izkoristil za oviranje delovanja vseh zunajparlamentarnih strank. To naj bi se pokazalo že v praksi, saj so po volitvah leta 2000 izločene iz financiranja vse zunajparlamentarne stranke. Ponovno poudarja, da nasprotuje t. i. pozitivni diskriminaciji, to je delitvi 10% sredstev po enakih deležih, ter meni, da je s financiranjem političnih strank ogrožen neposreden način izvrševanja oblasti, za katerega zakon ne predvideva vnaprej določenih sredstev. Predlaga, naj ji ustavno sodišče omogoči povrnitev izgubljenih prihodkov, ki jih je utrpela zaradi diskriminacijske ureditve. Pobudnici Demokratska stranka Slovenije in Zeleni Slovenije na odgovor nasprotnega udeleženca nista podali svojih pripomb.