Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 9. člena zakona o obrambi ter prvi in četrti odstavek 25. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami niso v neskladju z ustavo, da so četrti odstavek 30. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ter uredbo o izvajanju materialne dolžnosti za potrebe obrambe, zaščite, reševanja in pomoči v neskladju z ustavo

1529. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 9. člena zakona o obrambi ter prvi in četrti odstavek 25. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami niso v neskladju z ustavo, da so četrti odstavek 30. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ter uredbo o izvajanju materialne dolžnosti za potrebe obrambe, zaščite, reševanja in pomoči v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Bojana Avbarja iz Novega mesta, na seji dne 16. marca 2000

Drugi odstavek 9. člena zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97 in 13/98 odl. US) ni v neskladju z ustavo.

Četrti odstavek 11. člena zakona o obrambi je v neskladju z ustavo.

Prvi in četrti odstavek 25. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94) nista v neskladju z ustavo.

Drugi in tretji odstavek 25. člena ter tretji odstavek 30. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami so v neskladju z ustavo.

Uredba o izvajanju materialne dolžnosti za potrebe obrambe, zaščite, reševanja in pomoči (Uradni list RS, št. 35/97) je v neskladju z ustavo.

Zakonodajalec mora protiustavnost, ugotovljeno v točkah 2 in 4 izreka te odločbe, odpraviti v roku devetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

Vlada mora protiustavnost, ugotovljeno v točki 5 izreka te odločbe, odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

Pobudnik izpodbija uredbo o izvajanju materialne dolžnosti za potrebe obrambe, zaščite, reševanja in pomoči (v nadaljevanju: uredba), s katero je vlada določila vrste sredstev in opreme (sredstva iz popisa), za katere se lahko na podlagi tretje alinee prvega odstavka 6. člena zakona o obrambi (v nadaljevanju: ZObr) naloži materialna dolžnost. Uredba določa tudi način vodenja evidence, postopek razporejanja in prevzema sredstev iz popisa, višino nadomestila za uporabo ter način ugotavljanja in izplačevanja škode. Izpodbijana uredba naj bi bila v nasprotju s 14., 15., 16., 32. in 33. členom ustave.

Pobudnik svoj pravni interes utemeljuje s tem, da ga je upravni organ, pristojen za obrambo, pozval k popisu družinskega osebnega avtomobila. Meni, da uredba ne določa meril in kriterijev, na podlagi katerih bi lahko upravni organi izvajali popise sredstev. Popis sredstev naj bi bil prepuščen prosti presoji upravnega organa, zato naj bi prihajalo do neenakega obravnavanja oseb in s tem kršenja 14. člena ustave. To utemeljuje s tremi drugimi primeri, v katerih naj bi šlo za določitev materialne dolžnosti za terensko vozilo znamke Lada Niva, za osebni avto (podaljšana limuzina) znamke Renault Mégane in za vozilo pravne osebe, katere dejavnost je izposoja vozil.

Uredba naj bi v nasprotju s 15. členom ustave širila ustavno dopustno omejitev pravic iz 16. člena ustave iz vojnega ali izrednega stanja tudi v obdobje miru. Poseg v lastninsko pravico naj bi pomenil že način popisa materialnih sredstev. S prevzemom vojaške listine za sredstvo naj bi bili ustvarjeni nadaljnji pogoji za poseg v ustavne pravice, materialna dolžnost pa naj tudi ne bi bila časovno omejena. Po mnenju pobudnika zoper vojaško listino, ki naj bi pomenila odločbo v upravnem postopku, ni pritožbe, za nespoštovanje določb uredbe pa so zagrožene visoke kazni. Poseg v lastninsko pravico naj bi pomenil tudi vpoklic stvari; če pa je vpoklican osebni avtomobil, naj bi bila omejena tudi lastnikova svoboda gibanja (32. člen ustave). Prav tako naj bi bil lastnik omejen pri razpolaganju s stvarjo, ker naj bi mu bila prodaja take (popisane in razporejene) stvari praktično onemogočena. Zato meni, da tak poseg v lastninsko pravico (33. člen ustave) v obdobju miru ni v skladu z načelom sorazmernosti.

Državni zbor meni, da pomeni obveznost izvrševanja materialne dolžnosti v času, ko ni vojnega ali izrednega stanja, ustavno dopustno omejitev posameznih pravic. Po prvem odstavku 123. člena ustave je obramba države za državljane obvezna, kar naj bi nujno obsegalo tudi obveznosti, ki niso prostovoljne in ki posegajo tudi v absolutnost nekaterih človekovih pravic. Iz 123. člena ustave in iz določbe prvega odstavka 124. člena ustave, ki določa, da zakon ureja vrsto, obseg in organizacijo obrambe, naj bi logično izhajalo, da se državljanova dolžnost obrambe ne more omejiti le na čas vojnega stanja in da obveznosti, ki začasno omejujejo človekove pravice, niso dopustne izključno le v tem času. Navaja, da je organizacija priprave obrambe nujna tudi v nevojnem stanju in sicer v obsegu te nujnosti in v sorazmerju z njo. Državni zbor meni, da izpolnjevanje materialne dolžnosti v nevojnem stanju zaradi pregledov in vaj ne presega obsega nujnih priprav za obrambo, ter da je, ob nadomestilu za uporabo sredstev (11. člen ZObr) in plačilu morebitne škode (19. člen ZObr), tudi sorazmerna z ustavno določeno dolžnostjo.

Enako je tudi mnenje Državnega zbora glede določb zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju: ZVNDN). Po tem zakonu ima vsakdo pravico do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; v takih razmerah je vsak dolžan pomagati po svojih močeh in sposobnostih (9. in 10. člen ZVNDN). Tovrstna vzajemnost in solidarnost naj bi po mnenju Državnega zbora temeljila na ustavnem načelu socialne države. Za organiziran del varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami naj bi bila nujna priprava in organizacija, še preden nastopijo naravne in druge nesreče. Določena materialna dolžnost pa naj bi se izvrševala le ob naravnih in drugih nesrečah, torej v izrednih razmerah. Zaradi varnosti oziroma zaradi interesov obrambe države naj bi tudi v teh primerih začasna omejitev uživanja lastninske pravice ter nekaterih drugih pravic ne nasprotovala ustavi. Varnost in obramba države naj bi bili kot z ustavo določeni dobrini tudi razloga za omejitev pravic (npr. 32. člen ustave). Poleg tega naj bi bil način uživanja lastnine z ustavo opredeljen tako, da ne nasprotuje javnim in socialnim koristim (67. člen ustave).

Vlada v odgovoru na pobudo navaja, da je z uredbo, ki jo je izdala na podlagi pooblastil ZObr in ZVNDN, podrobneje določila vrsto sredstev in opreme, ki je lahko predmet materialne dolžnosti, vodenje evidenc, postopek razporejanja in prevzema sredstev iz popisa, višino nadomestila za uporabo ter način ugotavljanja in izplačevanja škode. Meni, da so navedbe pobudnika neutemeljene. Materialna dolžnost naj bi kot ena izmed dolžnosti državljanov pri obrambi države (poleg vojaške in delovne dolžnosti) temeljila na 123. členu ustave. Tako za obrambo države kot za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami naj bi veljalo, da sta v širšem družbenem interesu kot tudi v interesu posameznika. Meni, da uživanje lastnine ne more biti absolutno oziroma neodvisno od javnih koristi in koristi drugih. vlada se pri tem sklicuje tudi na 67. člen ustave. Materialna dolžnost kot omejitev uživanja lastnine naj bi tako izhajala predvsem iz socialne, deloma pa tudi iz gospodarske funkcije lastnine. Navedena ustavna izhodišča naj bi veljala zlasti v miru; izvajanje materialne dolžnosti v izrednem ali vojnem stanju pa naj bi temeljilo tudi na 16. členu ustave. Poudarja, da razpolagalna upravičenja lastnika sredstva, ki je predmet materialne dolžnosti, niso omejena. Zato naj bi materialna dolžnost ne posegala v pravico do zasebne lastnine (33. člen ustave). Vsebina uredbe pa naj ne bi presegala zakonskih izhodišč oziroma pooblastil.

Pri organiziranju in usposabljanju mirnodobne in vojne sestave Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV) naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da SV še ni v zadostni meri popolnjena z lastnimi materialnimi sredstvi. Zato naj bi bilo le z izvajanjem materialne dolžnosti mogoče na ustrezen način preverjati mobilizacijsko pripravljenost in usposobljenost vojne sestave ter s tem zagotavljati ustrezen nivo bojne pripravljenosti.

Uredba naj bi natančno določala vrste sredstev, ki so lahko predmet materialne dolžnosti. Prav tako naj bi bil urejen popis vseh sredstev in ne le nekaterih. Zato naj bi ne bila možna primerjava med tistimi, ki so lastniki sredstev, ki so lahko predmet materialne dolžnosti, in tistimi, ki takšnih sredstev nimajo. Vsi zavezanci pa ne morejo biti istočasno obremenjeni z materialno dolžnostjo, ker to ni potrebno. Uporabniki naj bi namreč lahko zahtevali sredstva iz popisa le, če jih ne morejo zagotoviti iz lastnih sredstev (11. člen uredbe). Podlage za to naj bi predstavljali načrti popolnitve vojnih enot SV, obrambni načrti oziroma obrambni dokumenti ter merila za organiziranje in opremljanje enot, služb in organov Civilne zaščite. Pri tem naj bi bila pomembna tudi uredba o obrambnem načrtovanju (Uradni list RS, št. 15/96), ki naj bi v členih 19 do 21 natančno določala pogoje in postopke popolnjevanja obrambnih in zaščitno reševalnih sestavov iz sredstev iz popisa. Pomembno naj bi bilo tudi dejstvo, da materialna dolžnost, ki pomeni začasno uporabo zemljišč in objektov, na katerih se izvaja mobilizacija vojske ali vojaška vaja, omogoča usposabljanje Slovenske vojske tudi zunaj območij vojaških objektov oziroma zemljišč.

Uredba naj bi nadomestila, ki pripadajo lastnikom materialnih sredstev za čas vpoklica, vrednotila bolj realno od prej veljavne uredbe. Postopek, zlasti pa višina odškodnin za poškodovana, uničena ali pogrešana materialna sredstva naj bi bila opredeljena "racionalno in realno". Ob tem pa vlada še posebej poudarja, da se število popisanih in razporejenih materialnih sredstev za potrebe Slovenske vojske (brez zemljišč in objektov) v zadnjih letih zmanjšuje.

Še bolj kot za obrambno področje naj bi to veljalo tudi za področje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Vlada poudarja nujnost zakonske ureditve, po kateri je ob naravnih in drugih nesrečah predvideno aktiviranje in uporaba sil za zaščito, reševanje in pomoč, vključno s sredstvi iz naslova materialne dolžnosti, če je to potrebno, da se rešijo človeška življenja ter da se zavarujeta telesna integriteta posameznika in premoženje. Materialno dolžnost na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami naj bi zagotavljalo tudi delovanje sistema za opazovanje, obveščanje in alarmiranje (drugi odstavek 25. člena ZVNDN). Zato naj bi opustitev materialne dolžnosti pomenila, da nekaterih nalog sistema v miru ne bi bilo mogoče izvajati ali bi bilo njihovo izvajanje bistveno oteženo.

Procesne predpostavke

Ustavno sodišče je zadevo obravnavalo prednostno na podlagi druge alinee 52. člena poslovnika ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/98). S sklepom z dne 26. 11. 1998 je pobudo sprejelo, obenem pa na podlagi 30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) sklenilo začeti tudi postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 9. člena in četrtega odstavka 11. člena ZObr ter 25. člena in tretjega odstavka 30. člena ZVNDN. Predloga pobudnika za razpis javne obravnave ustavno sodišče ni sprejelo, ker je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno.