ZTPDR – Zakon o temeljnih pravicah iz...

921. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja

Na podlagi 3. točke 315. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdaja Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije

UKAZ
O RAZGLASITVI ZAKONA O TEMELJNIH PRAVICAH IZ DELOVNEGA RAZMERJA

Razglaša se zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki ga je sprejela skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 28. septembra 1989.

P št. 1030

Beograd, 28. septembra 1989

Predsednik Predsedstva SFRJ: dr. Janez Drnovšek l. r. Predsednik Skupščine SFRJ dr. Slobodan Gligorijević l. r.

ZAKON
O TEMELJNIH PRAVICAH IZ DELOVNEGA RAZMERJA

I. POGLAVJE

TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Ta zakon ureja temeljne pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja.

Z delovnim razmerjem je po tem zakonu mišljeno prostovoljno razmerje med delavcem in organizacijo oziroma delodajalcem zaradi opravljanja določenih del ter ekonomsko smotrne in odgovorne uporabe sredstev ter uresničevanja pravic in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela.

2. člen

Delovno razmerje delavca v podjetju, organizaciji družbenih dejavnosti, banki in drugi finančni organizaciji, zavarovalni organizaciji, zadrugi ter v drugih oblikah sodelovanja in skupnega poslovanja s tujo osebo (v nadaljnjem besedilu: organizacija) se sklene med delavcem in organizacijo ter uredi z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom (statut, pravila in drugi samoupravni splošni akti).

Delovno razmerje delavca pri delovnih ljudeh, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom oziroma z osebnim delom in sredstvi, ki so lastnina občanov, oziroma pri civilni pravni in fizični osebi, v kmetijskem gospodarstvu, predstavništvu tujih firm ter v diplomatskem in konzularnem predstavništvu v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (v nadaljnjem besedilu: delodajalec) se sklene med delavcem in delodajalcem ter uredi z zakonom in kolektivno pogodbo.

Določbe tega zakona se nanašajo tudi na delavce v delovnih skupnostih organov družbenopolitičnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij, družbenih organizacij, društev ter drugih organizacij in skupnosti ter na osebe v službi v Jugoslovanski ljudski armadi, če zakon ne določa drugače.

3. člen

Delavec v delovnem razmerju ima v skladu z zakonom pravico do zdravstvenega varstva in druge pravice v primeru bolezni, zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti in starosti ter pravice do drugih oblik socialne varnosti.

Delavka v delovnem razmerju ima pravico do posebnega varstva med nosečnostjo, porodom in materinstvom.

Delavec, mlajši od 18 let, uživa posebno varstvo pri delu.

Delavec, ki mu preneha delovno razmerje, ima v skladu z zakonom pravico do zdravstvenega varstva v primeru bolezni in invalidnosti, pravico do materialne oskrbe in druge pravice med nezaposlenostjo.

4. člen

Delavci imajo pravico organizirati sindikat, ki varuje pravice in interese članstva v skladu z zakonom in statutom.

Organizacija oziroma delodajalec mora omogočiti sindikatu, da sodeluje v postopku urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev, ki izhajajo iz dela in delovnega razmerja.

Predstavnik sindikata (sindikalni poverjenik) ne more biti poklican na odgovornost niti postavljen v manj ugoden položaj zaradi sindikalnih dejavnosti, s katerimi se varujejo pravice in interesi delavcev, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom.

5. člen

Delavec ima pravico in dolžnost, da se usposablja in izpopolnjuje v skladu s potrebami delovnega procesa.

Organizacija in delodajalec morata sodelovati pri ustvarjanju potrebnih materialnih, organizacijskih in drugih pogojev za usposabljanje in izpopolnjevanje delavcev.

6. člen

Organizacija oziroma delodajalec določi s splošnim aktom v skladu z zakonom pogoje, pod katerimi se sklene pogodba o opravljanju del, ki se glede na delovni proces ne opravljajo kot stalno in nepretrgano delo, temveč trajajo krajši čas ali se opravljajo od časa do časa (začasna in občasna dela).

Delavec lahko prevzame obveznosti, da opravlja sam ali skupaj s svojimi družinskimi člani dela iz prvega odstavka tega člena pod pogoji in na način, določen s pogodbo v skladu z zakonom.

Oseba, ki opravlja v smislu prvega in drugega odstavka tega člena začasna ali občasna dela, ni v delovnem razmerju.

II. POGLAVJE

SKLENITEV DELOVNEGA RAZMERJA

1. Pogoji za sklenitev delovnega razmerja

7. člen

Delovno razmerje lahko sklene vsak, ki izpolnjuje splošne pogoje, določene s tem zakonom, in posebne pogoje, določene z zakonom in splošnim aktom.

8. člen

Delovno razmerje lahko sklene oseba, ki je dopolnila 15 let starosti in ki ima splošno zdravstveno zmožnost.

Šteje se, da ima invalidna oseba, ki je usposobljena za določena dela, zdravstveno zmožnost za opravljanje teh del.

S splošnim aktom se določijo vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, potrebni za opravljanje del delovnega mesta.

Tuj državljan in oseba brez državljanstva lahko skleneta delovno razmerje pod pogoji iz 7. člena tega zakona in iz prvega odstavka tega člena ter pod pogoji, ki jih določa zvezni zakon.

2. Način sklenitve delovnega razmerja

9. člen

Sklep o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja sprejme organ, določen s splošnim aktom, oziroma delodajalec.

Organizacija oziroma delodajalec mora prijaviti organizaciji za zaposlovanje prosta delovna mesta in pogoje, ki jih mora izpolnjevati delavec za opravljanje del teh delovnih mest.

Organizacija za zaposlovanje mora javno objaviti prosta delovna mesta.

Za delovno mesto poslovodnega organa ter delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v družbenem podjetju in organizaciji družbene dejavnosti mora organizacija objaviti razpis v sredstvih javnega obveščanja, pri tem pa navesti čas, za katerega bosta izbrana.

Invalidne osebe se zaposlujejo na način, ki ga določa zakon.

10. člen

Izbiro med kandidati opravi pristojni organ po postopku, določenem s splošnim aktom, oziroma delodajalec.

Kandidata za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi izbere organ upravljanja organizacije na predlog poslovodnega organa v skladu s splošnim aktom oziroma delodajalec.

Sklep o izbiri se pošlje kandidatom osem dni po njegovem sprejetju.

11. člen

Delavec sklene delovno razmerje z dnem, ko nastopi delo, na podlagi sklepa o izbiri oziroma pogodbe o zaposlitvi.

Delavec nastopi delo, ko postane sklep o izbiri dokončen, če s tem sklepom ni drugače določeno.

Preden delavec nastopi delo, mu je treba omogočiti, da se seznani s splošnimi akti organizacije oziroma s kolektivno pogodbo, ki ureja pravice, obveznosti in odgovornosti.

12. člen

Delovno razmerje se sklene za čas, ki ni vnaprej določen (delovno razmerje za nedoločen čas).

Delovno razmerje se v skladu z zakonom lahko sklene za čas, ki je vnaprej določen - sezonska dela, delo pri določenem projektu, povečanje obsega dela, ki traja določen čas, nadomeščanje odsotnega delavca idr., za čas, dokler trajajo te potrebe (delovno razmerje za določen čas).

V primerih iz drugega odstavka tega člena ima delavec vse pravice, obveznosti in odgovornosti kot jih imajo delavci, ki so sklenili delovno razmerje za nedoločen čas.

13. člen

Poslovodni organ ter delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki po poteku časa, za katerega sta bila izbrana, nista znova izbrana oziroma postavljena, se razporedita na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njune strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, če pa sta razrešena pred potekom časa, za katerega sta bila izbrana, sta lahko razporejena na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njune strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica oziroma znanju in zmožnosti.

14. člen

Pred odločitvijo o izbiri za delo na določenem delovnem mestu se lahko preveri zmožnost za opravljanje del delovnega mesta,če je to določeno kot pogoj za sklenitev delovnega razmerja, razen za pripravnike.

S splošnim aktom je lahko določeno poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih, razen za pripravnike, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev.

15. člen

Delavec je lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom.

16. člen

Organizacija oziroma delodajalec lahko sklene delovno razmerje s pripravnikom za nedoločen ali določen čas.

Pripravnik se lahko strokovno usposablja za samostojno opravljanje del in nalog tudi, ne da bi sklenil delovno razmerje (volontersko delo), pod pogoji, ki jih določa zakon.

3. Razporejanje delavcev

17. člen

Delavec je razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje.

Zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Sklep o razporeditvi delavca na delovno mesto sprejme poslovodni organ oziroma delodajalec.

Dela delovnega mesta opravlja delavec praviloma v organizaciji, če pa narava del dopušča, jih lahko opravlja tudi doma.

Izjemoma je lahko delavec razporejen k delom delovnega mesta, za katera se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, v primerih in pod pogoji, določenimi s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom.

18. člen

Delavec, za katerega se v postopku, predpisanem s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejen, ali za katerega se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, je razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnosti. Če ni takega delovnega mesta, delavcu preneha delovno razmerje.

Sklep iz prvega odstavka tega člena sprejme poslovodni organ oziroma delodajalec.

Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena ima delavec pravico do ugovora pri pristojnem organu v organizaciji oziroma pristojnem organu, določenem s kolektivno pogodbo.

Pristojni organ odloči o ugovoru iz tretjega odstavka tega člena na podlagi ugotovitve komisije, ki jo sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica.

19. člen

S splošnim aktom se lahko določijo pogoji, pod katerimi je delavec v interesu in zaradi potrebe delovnega procesa lahko razporejen iz ene organizacije v drugo organizacijo v okviru sestavljenih oblik združevanja organizacij oziroma organiziranja, in to na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

20. člen

Delavec je lahko začasno razporejen v drugo organizacijo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, in to na podlagi sporazumno sprejetega sklepa pristojnih organov zadevnih organizacij, najdlje pa za šest mesecev oziroma dokler ni končano delo, zaradi katerega je začasno razporejen.

21. člen

Delavcu, katerega delo ni več potrebno zaradi tehnoloških in drugih izboljšav, ki prispevajo k povečanju produktivnosti in uspeha organizacije oziroma delodajalca, ne sme prenehati delovno razmerje, dokler se mu v skladu z merili, določenimi z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, ne zagotovi ena izmed naslednjih pravic iz dela:

1)

pravica do dela v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu na podlagi sporazuma pristojnih organov, in sicer na delovnem mestu, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnosti oziroma delovni zmožnosti;

2)

pravica do prekvalifikacije ali dokvalifikacije za delo na delovnem mestu v isti ali drugi organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu;

3)

pravica do dokupa delovne dobe, če mu za uveljavitev pravice do starostne pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe;

4)

pravica do enkratnega nadomestila v obliki odpravnine v višini najmanj 24-kratnega zneska povprečnega osebnega dohodka delavca v organizaciji, ustvarjenega v trimesečju, ko delavec uveljavlja pravico do odpravnine, če delavec pisno izjavi, da želi, da mu delovno razmerje preneha in da s temi sredstvi trajno rešuje svoje nadaljnje delovno angažiranje, pod pogoji in na način, ki jih določa zakon;

5)

druge pravice v skladu z zakonom.

Delavec, ki mu ni zagotovljena ena izmed pravic iz prvega odstavka tega člena, ima pravico do denarnega nadomestila najmanj v višini zajamčenega osebnega dohodka, dokler ne nastanejo pogoji za uveljavitev te pravice, vendar najdlje dve leti.

Delavcu - invalidu ne sme prenehati delovno razmerje iz naslovov iz tega člena, dokler ne uveljavi pravice do pokojnine ali z njegovim soglasjem ene izmed pravic iz prvega odstavka tega člena.

22. člen

Družbenopolitične skupnosti, organizacije, delavci in delodajalci po načelih vzajemnosti in solidarnosti združujejo ali kako drugače zagotavljajo sredstva za zagotavljanje pravic delavcev iz 21. in 77. člena tega zakona in za ustvarjanje ugodnih pogojev za zaposlovanje nasploh pod pogoji in na način, ki jih določa zakon.

III. POGLAVJE

PRAVICE, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI DELAVCEV

1. Določanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev

23. člen

Delavec ima pravico in dolžnost, da opravlja naloge in dela tako, da ekonomsko smotrno in odgovorno uporablja zaupana sredstva ter dosega rezultate dela. S splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo se natančneje uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavca, način in postopek njihovega uresničevanja ter organi, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih.

Delavcu se obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti.

2. Delovni čas

24. člen

Delovni čas delavca znaša 42 ur v delovnem tednu (poln delovni čas).

Organizacija oziroma delodajalec lahko uvede krajši delovni čas od 42 ur v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon.

Pravice delavca iz drugega odstavka tega člena so izenačene s pravicami delavcev, ki delajo 42 ur v delovnem tednu.

Delavcu, ki opravlja posebno težka, naporna in za zdravje škodljiva dela, se delovni čas skrajša v sorazmerju s škodljivim vplivom na njegovo zdravje oziroma delovno zmožnost v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Izjemoma sme delovni čas delavca trajati pod pogoji, določenimi z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, dlje kot 42 ur v delovnem tednu (delo, daljše od polnega delovnega časa), vendar ne dlje kot 10 ur na teden.

O delu, daljšem od polnega delovnega časa, odloči poslovodni organ ali delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki ga ta pooblasti, oziroma delodajalec.

Nočni delovni čas pomeni poseben delovni pogoj pri določanju pravic delavca.

25. člen

Delovni čas se lahko prerazporedi, kadar to zahtevajo narava dejavnosti oziroma del in nalog, organizacija dela, boljše izkoriščanje delovnih sredstev, smotrnejša izraba delovnega časa ter izgotovitev določenih del in nalog v določenih rokih.

V primerih iz prvega odstavka tega člena se delovni čas prerazporedi tako, da skupni delovni čas delavca v povprečju ni daljši od 42 ur v delovnem tednu med letom.

O prerazporeditvi delovnega časa odloči poslovodni organ v skladu s splošnim aktom oziroma delodajalec.

26. člen

Razporeditev delovnega časa v okviru skupnega letnega delovnega časa se določi s sklepom poslovodnega organa oziroma kolektivno pogodbo.

Skupščina družbenopolitične skupnosti lahko s svojim odlokom določi razporeditev, začetek in konec delovnega časa v določenih dejavnostih in pri določenih delih, v primerih, ki jih določa zakon, pa tudi mora to določiti.

27. člen

Delavec lahko sklene delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pod pogoji in na način, določen s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom.

Delavec, ki dela na delovnem mestu, za katero je določen krajši delovni čas od polnega, lahko sklene delovno razmerje v več organizacijah oziroma pri več delodajalcih, ter tako dela poln delovni čas.

Delavec, ki je sklenil delovno razmerje na delovnem mestu, za katero je določen krajši delovni čas od polnega, ima pravice in obveznosti delavca, ki dela poln delovni čas, in jih uveljavlja v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v obsegu, ki je odvisen od dolžine delovnega časa, prispevka k delu in rezultatov dela.

Delavec, ki dosega v eni ali več organizacijah oziroma pri enem ali več delodajalcih poln delovni čas, sme delati v drugi organizaciji oziroma pri drugem delodajalcu v primerih, pod pogoji in na način, določenimi z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo.

3. Odmori, počitki, dopusti in odsotnosti

28. člen

Delavec ima med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut.

Odmor med delom je organiziran na način, ki zagotavlja, da se delo ne prekine, če narava dela ne dopušča prekinitve dela in če se dela s strankami.

Čas odmora iz prvega odstavka tega člena se všteva v delovni čas.

29. člen

Delavec ima med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur.

Med sezonskimi deli ima delavec pravico do počitka iz prvega odstavka tega člena, ki traja nepretrgoma najmanj 10 ur, delavcu, mlajšemu od 18 let, pa nepretrgoma najmanj 12 ur.

30. člen

Delavec ima pravico do tedenskega počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 24 ur, če pa mora delati na dan svojega tedenskega počitka, mu je treba zagotoviti za tak počitek en dan v naslednjem tednu.

31. člen

Delavec ima pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj 18 delovnih dni. Če delavec v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni delal vse leto, ima pravico do letnega dopusta v sorazmerju s časom, ko je delal.

Dolžino letnega dopusta določi pristojni organ oziroma delodajalec na podlagi meril, določenih s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, in sicer: delovnih pogojev, prispevka delavca k delu, zahtevnosti del delovnega mesta, dolžine delovnih izkušenj, zdravstvenega stanja delavca in drugih razmer, v katerih delavec dela in živi.

Letni dopust je mogoče izkoristiti v dveh delih. Če delavec izkoristi letni dopust v delih, mora v prvem delu izkoristiti brez prekinitve najmanj 12 delovnih dni v koledarskem letu, drugi del pa najpozneje do 30. junija naslednjega leta.

32. člen

Delavcu ni mogoče kratiti pravice do odmora med delom, do dnevnega in tedenskega počitka.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR)