ZSR – Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR)...

1576. Zakon o stanovanjskih razmerjih

Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije

UKAZ
o razglasitvi zakona o stanovanjskih razmerjih

Razglaša se zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 28. septembra 1982, na seji Zbora občin dne 28. septembra 1982, na seji Družbenopolitičnega zbora dne 28. septembra 1982 in na seji Skupščine skupnosti socialnega varstva Slovenije dne 28. septembra 1982.

Št. 0100-10/82

Ljubljana, dne 28. septembra 1982.

Predsednik Viktor Avbelj l. r.

ZAKON
o stanovanjskih razmerjih

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(1)

Delavci, delovni ljudje in občani z lastnimi sredstvi, na podlagi pravice dela z družbenimi sredstvi ter na podlagi vzajemnosti in solidarnosti pridobijo stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je družbena lastnina.

(2)

Stanovanjska pravica zagotavlja delavcem, delovnim ljudem in občanom (v nadaljnjem besedilu: imetnikom stanovanjske pravice), da pod pogoji, ki jih določa ta zakon, trajno uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb.

(3)

Stanovanjska pravica lahko preneha samo v primerih in na način, kot to določa zakon.

2. člen

(1)

Pravice in obveznosti imetnikov stanovanjske pravice in imetnikov pravice do začasne uporabe stanovanj v družbeni lastnini nasproti družbeni skupnosti, se določijo s tem zakonom, s predpisi izdanimi na njegovi podlagi in s samoupravnimi splošnimi akti samoupravnih organizacij in skupnosti.

(2)

Ta zakon določa tudi pravice občana, da uporablja stanovanje, na katerem ima kdo drug lastninsko pravico (v nadaljnjem besedilu: imetnik pravice do uporabe stanovanja), kot tudi pravico občana, da uporablja stanovanje na katerem ima sam lastninsko pravico (v nadaljnjem besedilu: lastnik stanovanja).

3. člen

(1)

Delavci v organizacijah združenega dela in delovnih skupnosti delavci, delovni ljudje, občani in stanovalci v samoupravnih interesnih stanovanjskih skupnostih (v nadaljnjem besedilu: stanovanjske skupnosti), družbenopolitične skupnosti, druge samoupravne organizacije in skupnosti ter druge družbene pravne osebe, ki so pridobili pravico, da s stanovanjem razpolagajo, odločajo o dodeljevanju stanovanj (stanodajalci).

(2)

Občani, društva in druge civilne pravne osebe imajo pravico dajati v uporabo stanovanje, na katerem imajo lastninsko pravico.

4. člen

(1)

Za stanovanje po tem zakonu se šteje skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod.

(2)

Za stanovanje po tem zakonu se ne štejejo:

1.

prostori za začasno prebivanje (začasna delavska stanovanja na stavbiščih, prostori v provizoričnih objektih in podobno);

2.

prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele občane in podobno);

3.

prostori, ki so v skladu z zakonom opredeljeni kot prostori, ki se v sezoni ali od časa do časa uporabljajo za počitek ali oddih.

5. člen

(1)

Za uporabnike stanovanja se štejejo po tem zakonu imetniki stanovanjske pravice (10. člen) in naslednje osebe, ki z njimi stalno stanujejo: zakonec ali oseba, katere dalj časa trajajoča življenjska skupnost z imetnikom stanovanjske pravice ima po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih enake pravne posledice kot zakonska zveza, otroci, posvojenci, starši in posvojitelji imetnika stanovanjske pravice in njegovega zakonca, tisti, ki jih je imetnik stanovanjske pravice dolžan vzdrževati po zakonu, in tisti, ki najmanj dve leti živijo z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti.

(2)

Za stanovalce se štejejo po tem zakonu poleg uporabnikov stanovanja tudi druge osebe, ki stalno stanujejo z imetnikom stanovanjske pravice, podstanovalci in člani njihovega družinskega gospodinjstva, ki z njimi stanujejo, najemniki in imetniki pravice uporabe poslovnih prostorov ter njihovi lastniki, če te prostore uporabljajo.

6. člen

(1)

Če se morajo uporabniki stanovanja izseliti iz stanovanja iz razlogov, ki niso nastali po njihovi krivdi, se smejo prisilno izseliti samo, če jim je zagotovljeno drugo primerno stanovanje, razen, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(2)

Če se morajo uporabniki stanovanja izseliti iz stanovanja iz razlogov, ki so nastali po njihovi krivdi, se smejo prisilno izseliti samo, če so jim zagotovljeni najpotrebnejši prostori, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.

7. člen

(1)

Za primerno stanovanje se šteje po tem zakonu stanovanje, ki ne pomeni bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja.

(2)

Za najpotrebnejše prostore se štejejo po tem zakonu prostori, ki varujejo stanovalce pred vremenskimi neprilikami, njihovo pohištvo pa pred znatnejšo

škodo.

(3)

Na najpotrebnejših prostorih ni mogoče pridobiti stanovanjske pravice, uporabniki takih prostorov pa uživajo varstvo, kot ga imajo imetniki stanovanjske

pravice.

8. člen

(1)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na stanodajalca in na imetnika stanovanjske pravice, se smiselno uporabljajo tudi za lastnika družinske stanovanjske hiše, za lastnika stanovanja kot posameznega dela stavbe in za imetnika pravice do uporabe stanovanja, če ni v tem zakonu drugače določeno.

(2)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na stanovanja v družbeni lastnini, se smiselno uporabljajo tudi za stanovanja v družinskih stanovanjskih hišah in za stanovanja kot posamezne dole stavbe na katerih ima kdo lastninsko pravico, če ni v tem zakonu drugače določeno.

9. člen

Za reševanje sporov iz razmerij, ki jih ureja ta zakon so pristojna sodišča združenega dela; redna sodišča pa so pristojna, če gre za reševanje sporov v zvezi z oddajanjem družinskih stanovanjskih hiš in stanovanj kot posameznih delov stavb, na katerih ima kdo lastninsko pravico in v drugih primerih, določenih z zakonom.

(2)

Postopki za reševanje sporov iz razmerij, ki jih ureja ta zakon, veljajo za nujne.

II. STANOVANJSKA PRAVICA IN PRAVICA DO UPORABE STANOVANJA

1. Pridobitev stanovanjske pravice

10. člen

Občan pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja.

11. člen

(1)

Stanovanjska pravica, se ne sme prenašati na druge osebe, razen v primerih, ki jih določa ta zakon.

(2)

Prenos stanovanjske pravice v nasprotju z določbami tega zakona nima pravnega učinka.

12. člen

(1)

Občan sme imeti stanovanjsko pravico le na enem stanovanju.

(2)

Uporabnik stanovanja ne more biti hkrati tu imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanj če ni v tem zakonu drugače določeno.

(3)

Razen v primerih, določenih s tem zakonom je prepovedana uporaba dveh ali več stanovanj.

13. člen

(1)

Kdor uporablja več stanovanj, mora v tridesetih dneh, odkar je pridobil stanovanjsko pravico oziroma začel uporabljali več stanovanj, sporočiti za stanovanjske zadeve pristojnemu občinskemu upravnemu organu (v nadaljnjem besedilu: stanovanjski organ), katerem stanovanju bo obdržal stanovanjsko pravico oziroma katero stanovanje bo uporabljal.

(2)

Če oseba iz prejšnjega odstavka ne sporoči, katerem stanovanju bo obdržala stanovanjsko pravico oziroma katero stanovanje bo uporabljala, odloči o tem stanovanjski organ, ki hkrati tudi določi rok, v katerem mora ta oseba izprazniti druga stanovanja.

(3)

Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se lastnik v primeru iz prvega odstavka tega člena zahtevati pri stanovanjskem organu izpraznitev stanovanj, na katerem ima lastninsko pravico, če mu je potrebno, da bi se lahko sam ali pa člani njegove družine vselili.

(4)

Zahtevo po izpraznitvi stanovanja v smislu drugega odstavka tega člena lahko poda pri stanovanjskem organu krajevna in stanovanjska skupnost vsakdo, ki ima na taki izpraznitvi pravni interes.

14. člen

(1)

Če skleneta zakonsko zvezo dva imetnika stanovanjsko pravice, odločata zakonca sporazumno, na katerem stanovanju bo eden od njiju obdržal oziroma pridobil stanovanjsko pravico; to svojo odločitev morata zakonca sporočiti stanovanjskemu organu v roku tridesetih dni po sklenitvi zakonske zveze. Oba zakonca pa lahko obdržita stanovanjsko pravico na svojih stanovanjih, če sta obe stanovanji neprimerni za njuno skupno prebivanje.

(2)

Če sta zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze uporabljaja stanovanje skupaj z drugimi uporabniki pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju, za katero sta se zakonca sporazumela, da ga ne bosta obdržala, uporabnik po določbah 19. člena tega zakona.

(3)

Če je katero izmed stanovanj iz prvega odstavka tega člena v lasti občana, sme lastnik, ne glede na voljo zakoncev, zahtevati pri stanovanjskem organu izpraznitev stanovanja, na katerem ima lastninsko pravico, da bi se lahko sam ali člani njegove družine vselili.

15. člen

Imetnik stanovanjske pravice na istem stanovanju more biti le ena oseba.

16. člen

Če imetnik stanovanjske pravice umre ali trajno neha uporabljati stanovanje, pridobi njegov zakonec stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ga je souporabljal. To velja tudi za moškega in žensko katerih dalj časa trajajoča življenjska skupnost z imetnikom stanovanjske pravice ima po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih enake pravne posledice kot zakonska zveza.

17. člen

(1)

Če se zakonska zveza razveže, se lahko prejšnja zakonca sporazumeta, kdo od njiju obdrži oziroma pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju, za katero je bil imetnik stanovanjske pravice eden od njiju.

(2)

Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti o stanovanjski pravici, odloči o tem na zahtevo enega od njiju v nepravdnem postopku redno sodišče, na čigar območju je stanovanje. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo in druge okoliščine primera.

(3)

Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne obdrži oziroma ne pridobi stanovanjske pravice, se mora izseliti iz stanovanja.

(4)

Zakoncu, ki se je dolžan po prejšnjem odstavku izseliti iz stanovanja, je treba priskrbeti najpotrebnejše prostore.

(5)

Določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi v primeru, ko razpade dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki ima po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih enake pravne posledice kot zakonska zveza.

18. člen

(1)

Uporabniki, ki skupaj z imetnikom stanovanjske pravice stanujejo v stanovanju, imajo pravico, ob pogojih iz tega zakona, neovirano osebno uporabljati stanovanje.

(2)

Uporabniki stanovanja imajo pravico iz prejšnjega odstavka tudi po smrti imetnika stanovanjske pravice.

(3)

Če uporabniki stanovanja uporabljajo stanovanje tudi po smrti imetnika stanovanjske pravice, pa ni pogojev za prenos stanovanjske pravice po določbah 16. člena tega zakona, določi imetnika stanovanjske pravice stanodajalec na predlog uporabnikov.

(4)

Če uporabniki ne predlagajo imetnika stanovanjske pravice v tridesetih dneh po smrti imetnika stanovanjske pravice, določi stanodajalec izmed njih imetnika stanovanjske pravice potem, ko dobi mnenje pristojnega organa skupnosti socialnega skrbstva.

(5)

Če stanodajalec meni, da nihče od tistih, ki so ostali v stanovanju, ko je imetnik stanovanjske pravice umrl, ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev stanovanjske pravice, lahko zahteva v roku dveh let po smrti imetnika stanovanjske pravice s predlogom pri sodišču združenega dela izselitev vseh, ki so ostali v stanovanju.

19. člen

(1)

Imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, izgubi stanovanjsko pravico. Šteje se, da je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje, če ga ne uporablja več kot šest mesecev.

(2)

Uporabniki stanovanja, ki so najmanj dve leti živeli z imetnikom stanovanjske pravice, preden je nehal uporabljati stanovanje, obdržijo pravico uporabljati stanovanje. Rok dveh let se ne nanaša na mladoletne uporabnike stanovanja.

(3)

Za določitev novega imetnika stanovanjske pravice veljajo v primerih iz prejšnjega odstavka določbe četrtega in petega odstavka prejšnjega člena.

(4)

Določbe drugega odstavka tega člena ne veljajo v primeru, če je imetnik stanovanjske pravice trajno nehal uporabljati stanovanje na podlagi odpovedi stanovanjskega razmerja ali na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanja, kakor tudi v primeru, če je bilo imetniku stanovanjske pravice v skladu s samoupravnimi splošnimi akti stanodajalca dodeljeno drugo primerno stanovanje zanj in druge uporabnike ali če je imetnik stanovanjske pravice zgradil ali kupil družinsko stanovanjsko hišo oziroma stanovanje in se vanj vselil, če je to stanovanje primerno zanj in za druge uporabnike stanovanja.

20. člen

V primeru, ko po določbah 18. in 19. člena tega zakona ni bil določen imetnik stanovanjske pravice, lahko vsak uporabnik stanovanja predlaga sodišču združenega dela, da ga določi za imetnika stanovanjske pravice. Sodišče upošteva pri določitvi imetnika stanovanjske pravice, stanovanjske potrebe uporabnika in druge okoliščine primera. Pravnomočna odločba sodišča nadomestuje odločbo o dodelitvi stanovanja.

2. Pravice imetnika stanovanjske pravice

21. člen

Brez dovoljenja imetnika stanovanjske pravice se nihče ne sme vseliti v stanovanje, ki ga on uporablja.

22. člen

(1)

Imetnik stanovanjske pravice sme iz upravičenih razlogov zahtevati od vsakega uporabnika, razen od svojih mladoletnih otrok in svojega zakonca, izselitev iz stanovanja in mu dati za izselitev primeren rok, ki ne sme biti krajši od trideset dni.

(2)

Če se uporabnik stanovanja na zahtevo iz prejšnjega odstavka ne izseli v določenem roku, lahko zahteva imetnik stanovanjske pravice s tožbo pri rednem sodišču njegovo izselitev.

23. člen

(1)

Imetnik stanovanjske pravice lahko zamenja svoje stanovanje za stanovanje drugega imetnika stanovanjske pravice na stanovanju v družbeni lastnini.

(2)

Z zamenjavo pridobi imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga je dobil v zamenjavo, stanovanjsko pravico.

(3)

Zamenjava stanovanj ni dovoljena:

1.

če je katero od stanovanj, ki se naj zamenja, v hiši, ki se mora po odločbi pristojnega organa podreti;

2.

če je tako stanovanje v hiši, za katero je vložena zahteva za razlastitev;

3.

če je imetniku stanovanjske pravice odpovedano stanovanjsko razmerje, dokler ni odpoved umaknjena ali pa zavrnjena s pravnomočno sodno odločbo;

4.

če gre za navidezno zamenjavo.

(4)

Uporabniki stanovanj lahko nasprotujejo zamenjavi, če bi se z njo bistveno poslabšale njihove stanovanjske razmere.

(5)

Za navidezno zamenjavo stanovanj se šteje zlasti, če eden izmed imetnikov stanovanjske pravice dejansko ne izvrši zamenjave, če po izvršeni zamenjavi brez opravičenih razlogov ne uporablja stanovanja najmanj šest mesecev, če eden izmed imetnikov stanovanjske pravice, ki zamenjuje to stanovanje, gradi hišo ali ima sklenjeno kupno pogodbo za stanovanje.

24. člen

(1)

Pogodba o zamenjavi stanovanj v družbeni lastnini mora biti sklenjena v pismeni obliki.

(2)

Pogodba, ki ni sklenjena v pismeni obliki, nima pravnega učinka.

(3)

Imetnika stanovanjske pravice morata dostaviti po en izvod pogodbe o zamenjavi stanovanj stanodajalcema in stanovanjski skupnosti ter skupnosti stanovalcev.

25. člen

(1)

Za zamenjavo stanovanj v družbeni lastnini je potrebno soglasje obeh stanodajalcev; to soglasje morata imetnika stanovanjske pravice pridobiti preden

skleneta pogodbo o zamenjavi stanovanj.

(2)

Stanodajalec lahko zavrne soglasje za zamenjavo stanovanj v družbeni lastnini, če je stanovanje namenjeno le za osebe, določene s splošnim aktom o dodeljevanju stanovanj oziroma s splošnim aktom o dodeljevanju solidarnostnih stanovanj, imetnik stanovanjske pravice, ki naj bi se z zamenjavo v to stanovanje vselil, pa ne spada med take osebe.

(3)

Soglasje za zamenjavo stanovanj ali zavrnitev soglasja morata biti pismena, zavrnitev soglasja pa mora biti obrazložena.

(4)

Tisti, kateremu stanodajalec v tridesetih dneh od dneva, ko mu je bila predložena zahteva za soglasje, ne izda soglasje ali ga zavrne, lahko zahteva v petnajstih dneh od poteka roka za izdajo soglasja oziroma od dneva zavrnitve pri sodišču združenega dela, naj ugotovi, da ima predlagatelj pravico do zamenjave stanovanja.

(5)

Tisti, ki misli, da je prizadet v svojih pravicah, ker je zamenjava stanovanj sklenjena v nasprotju z določbami tega zakona ali samoupravnim splošnim

aktom o dodelitvi stanovanj, lahko pogodbo o zamenjavi izpodbija s predlogom pri sodišču združenega dela.

26. člen

Imetnik stanovanjske pravice lahko uporablja v skladu z določbami tega zakona in samoupravnimi splošnimi akti stanodajalca posamezne prostore v stanovanju za opravljanje dovoljene dejavnosti, lahko pa jih odda komu drugemu kot podstanovalcu za prebivanje ali za opravljanje dovoljene dejavnosti.

3. Obveznosti imetnika stanovanjske pravice

27. člen

(1)

Imetnik stanovanjske pravice mora ravnati pri uporabi stanovanja skrbno in stanovanje varovati pred okvarami in poškodbami.

(2)

Imetnik stanovanjske pravice mora uporabljati stanovanje na tak način, da drugih imetnikov stanovanjske pravice ne ovira v mirni uporabi njihovih stanovanjskih prostorov in skupnih prostorov.

28. člen

(1)

Posamezne prostore v stanovanju sme imetnik stanovanjske pravice uporabljati za opravljanje dejavnosti iz 26. člena tega zakona samo z dovoljenjem stanovanjskega organa; ta zahteva poprej mnenje stanodajalca in hišnega sveta.

(2)

Dovoljenje ni potrebno, če uporablja uporabnik stanovanja posamezne prostore v stanovanju za umetniško dejavnost v skladu z določbami drugega odstavka prejšnjega člena

29. člen

(1)

Imetnik stanovanjske pravice ne sme izvrševati sprememb na stanovanjskih prostorih ter opremi in napravah v stanovanju, ki so sestavni del stanovanja, brez poprejšnjega soglasja stanodajalca in skupnosti stanovalcev.

(2)

Brez soglasja lastnika tudi ni mogoče izvrševati sprememb iz prejšnjega odstavka v stanovanjih, ki so v lasti občanov.

30. člen

Imetnik stanovanjske pravice je dolžan dopustiti da se izvršijo v stanovanju dela, ki so potrebna, da se v hiši opravijo popravila ali koristne izboljšave, pa jih drugače ni mogoče izvršiti, ali pa le z nesorazmernim stroški. Popravila oziroma izboljšave se morajo izvršiti v najkrajšem času in z motnjami, ki najmanj prizadenejo stanovalce.

31. člen

Imetnik stanovanjske pravice mora plačevati stanarino in druge obveznosti po predpisih o stanovanjskem gospodarstvu od dneva, ko je prevzel stanovanje.

32. člen

(1)

Imetnik stanovanjske pravice trpi stroške za popravila v stanovanju ali na drugih delih hiše, ki jih povzroči po svoji krivdi.

(2)

Za škodo, ki jo povzročijo stanovalci po svoji krivdi, je odgovoren imetnik stanovanjske pravice solidarno s stanovalci.

33. člen

(1)

Po prenehanju stanovanjskega razmerja mora imetnik stanovanjske pravice izročiti stanovanje skupnosti stanovalcev oziroma lastniku stanovanja v takem stanju, v kakršnem ga je prevzel; pri tem se upoštevajo spremembe, do katerih je prišlo zaradi normalne rabe stanovanja ter izboljšave in spremembe v stanovanju, ki jih je imetnik stanovanjske pravice izvrši na svoje stroške v soglasju s skupnostjo stanovalcev.

(2)

Skupnost stanovalcev v samoupravnem splošnem aktu določi, kdo skupaj z imetnikom stanovanjske pravice pismeno ugotovi, v kakšnem stanju je stanovanje ob izročitvi, kakor tudi postopek in način ugotavljanja stanja stanovanja ob izročitvi, če imetnik stanovanjske pravice pri tem ne sodeluje.

4. Pravice do uporabe stanovanja

34. člen

(1)

Občan pridobi pravico do uporabe stanovanja v družinski stanovanjski hiši oziroma na stanovanju kot posameznem delu stavbe v lasti občana na podlagi

stanovanjske pogodbe, ki jo sklene z lastnikom stanovanjske hiše oziroma stanovanja kot posameznega dela stavbe.