2318. Odločba o odpravi 1., 2., 3., 4., 6., 8., 9., 10., 11. in 12. člena pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o pogojih za pridobitev naziva klinika oziroma inštitut
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Kliničnega oddelka za kardiologijo, Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo, Kliničnega oddelka za nefrologijo, Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, Kliničnega oddelka za gastroenterologijo, Kliničnega oddelka za hematologijo, Kliničnega oddelka za revmatologijo, Kliničnega oddelka za hipertenzijo in Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Interne klinike Kliničnega centra Ljubljana, ter Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo Kirurške klinike Kliničnega centra Ljubljana, ki jih zastopa Bogdana Žigon, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 24. junija 1998
Členi 1, 2, 3, 4, 6, 8, 9, 10, 11 in 12 pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o pogojih za pridobitev naziva klinika oziroma inštitut (Uradni list RS, št. 54/96) se odpravijo.
1.
Pobudniki izpodbijajo pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o pogojih za pridobitev naziva klinika oziroma inštitut (Uradni list RS, št. 54/96 – v nadaljevanju: pravilnik), s katerim so bili v sistemu zdravstvenih organizacij poleg klinik vpeljani klinični oddelki in klinični inštituti. Na tej podlagi so bili pobudniki, ki so bili poprej klinike, spremenjeni v klinične oddelke. Pobudniki menijo, da je Minister za zdravstvo s tem prekoračil pooblastilo iz 18. člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 – v nadaljevanju: ZZDej). Izpodbijane določbe pravilnika naj ne bi imele podlage v ZZDej. Po njihovem mnenju 18. člen ZZDej pooblašča Ministra za zdravstvo, da s podzakonskim aktom določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati bolnišnica ali njen oddelek, da se ji podeli naziv klinika ali inštitut, ne pa tudi, da določi nove nazive, kot sta klinični inštitut ter klinični oddelek. Pravilnik naj tudi ne bi določal skladno z 18. členom ZZDej strokovnih pogojev za podelitev naziva klinika oziroma klinični inštitut na eni strani in klinični oddelek na drugi strani. V nasprotju z ZZdej je po mnenju pobudnikov tudi 3. člen pravilnika, ki določa, da lahko le ena bolnišnica oziroma njen oddelek za določeno medicinsko stroko pridobi naziv klinika oziroma klinični inštitut.
2.
Pobudniki utemeljujejo pravni interes z dejstvom, da je Svet Kliničnega centra Ljubljana na podlagi izpodbijanih določb oblikoval notranjo strukturo tako, da je dosedanjim klinikam oziroma inštitutom odvzel dosedanjo samostojnost organizacijskih enot, ki so jo imeli pobudniki zadnjih 25 let. Klinike oziroma inštituti so imeli status samostojne zdravstvene enote s svojo štampiljko in računom. Pobudniki menijo, da daje pravilnik status samostojne zdravstvene enote s štampiljko in računom samo klinikam in inštitutom. S sprejetjem statuta Kliničnega centra naj bi prešla njihova samostojnost na strokovno-poslovno skupnost. Pobudniki navajajo, da so bili od leta 1978 do preimenovanja strokovno povsem samostojni. Menijo, da se je njihov položaj znotraj Kliničnega centra bistveno spremenil in da so nasproti klinikam v podrejenem položaju.
3.
Ministrstvo za zdravstvo v odgovoru navaja, da so se z razvojem medicinske znanosti pojavile številne specializacije in podspecializacije, kar je privedlo do dezintegracije strok. Vendar se je v razvitih državah zaradi zahteve po celovitem obravnavanju človeka v univerzitetnih bolnišnicah (po germanskem vzoru se te tudi pri nas imenujejo klinike) uveljavila strokovna organiziranost po osnovnih specializacijah (univerzitetna bolnišnica, klinika), subspecialnosti pa so pridobile status oddelkov. V Sloveniji pa je, po mnenju ministrstva, prišlo do dezintergracije strok, tudi zaradi politično-organizacijskih inovacij in strokovno-prestižnih razlogov. Po sprejetju pravilnika o pogojih za pridobitev naziva klinika oziroma inštitut (Uradni list RS, št. 7/95) se je interes po razpadu posameznih klinik in nastajanju novih nadaljeval. Vse navedeno naj bi pogojevalo uvedbo kliničnih oddelkov kot oblike notranje organizacije osnovnih strok. Zanje so predpisani isti kriteriji kot za klinike in so klinike znotraj klinik. Priznana naj bi jim bila strokovna avtonomija posameznega ožjega področja v posamezni stroki, hkrati pa je bil z njihovo povezanostjo v krovno kliniko preprečen razpad temeljnih strok.