Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrajnega sodišča v Mariboru ter vrnitvi zadeve Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje

3621. Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrajnega sodišča v Mariboru ter vrnitvi zadeve Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje

Številka: Up-232/14-17

Datum: 19. 11. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Branke Kac, Maribor, in drugih, ki jih vse zastopa Miran Dobovišek, odvetnik v Mariboru, na seji 19. novembra 2015

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 177/2013 z dne 5. 12. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 880/2012 z dne 27. 11. 2012 in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. Nz 162/2009 z dne 28. 5. 2012 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

Nasprotni udeleženec dr. Ernst Blanke sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrglo predloga pritožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim sklepom istega sodišča št. Nz 162/2009 z dne 9. 7. 2009 (v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1900/2009 z dne 10. 11. 2009 in Vrhovnega sodišča št. II Ips 89/2010 z dne 27. 5. 2010), da se podržavljene nepremičnine na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju ZIKS) vrnejo v last njihovemu nekdanjemu lastniku. Na podlagi ugotovitve, da je bil v tem postopku izdani sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1900/2009 z dne 10. 11. 2009 pooblaščencema predlagatelja in nasprotne udeleženke vročen 25. 11. 2009, je odločilo, da sta bila predloga za obnovo tega postopka, ki so ju pritožniki vložili 1. 12. 2010 in 2. 2. 2011, vložena prepozno. Tej odločitvi sta pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

Izpodbijane odločitve temeljijo na stališču, po katerem se rok za vložitev predlogov za obnovo predmetnega postopka, ki so ju pritožniki vložili na podlagi 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), skladno z drugim odstavkom 30. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP), (Glej opombo 1 ) za pritožnike računa od dne, ko je bil v tem postopku izdani sklep sodišča druge stopnje vročen udeležencema tega postopka. Po mnenju sodišč pritožniki ne morejo imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo postopka po tretjem odstavku 396. člena ZPP, saj jih pri tem omejuje drugi odstavek 30. člena ZNP, ki vsebuje specialno ureditev roka za vložitev tako rednih kot izrednih pravnih sredstev. Ker naj bi bil namen te določbe, da se roki za vložitev pravnih sredstev ne podaljšujejo v neskončnost, saj bi bila sicer ogrožena pravna varnost, ki jo daje pravnomočnost sodne odločbe, po oceni sodišč v obravnavanem primeru ni mogoča smiselna uporaba določb ZPP na podlagi 37. člena ZNP.

Pritožniki zatrjujejo kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navajajo, da so bile v postopku, katerega obnovo so predlagali, upravičencu vrnjene nepremičnine, v katerih so stanovanja, ki so jih med 4. 3. 2009 in 4. 5. 2009 kupili na podlagi pogodb, sklenjenih skladno z določbami Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I – popr., 21/94, 23/96 in 1/2000 – v nadaljevanju SZ). Ker naj bi bil predlog za vrnitev predmetnih nepremičnin pred tem pravnomočno zavrnjen, v času nakupa stanovanj pa naj v zemljiški knjigi ne bi bilo zaznambe, da glede teh nepremičnin na podlagi sklepa revizijskega sodišča teče nov postopek, naj pritožniki zanj ne bi vedeli. Menijo, da bi kot lastniki stanovanj v tem postopku morali sodelovati. Ker naj jim to ne bi bilo omogočeno, prav tako pa naj jim ne bi bile vročene v tem postopku izdane sodne odločbe, naj bi na podlagi 2. točke 394. člena ZPP vložili predloga za obnovo postopka, in sicer (skladno z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP) v tridesetih dneh od dne, ko je bil njihovima pooblaščencema vročen sklep, s katerim so bile predmetne nepremičnine vrnjene nekdanjemu lastniku. Nosilnemu stališču izpodbijanih odločitev očitajo, da je v nasprotju z osnovnim namenom instituta obnove postopka iz 2. točke 394. člena ZPP in zato očitno napačno. Sklicujoč se na uporabo metod logične razlage in sklepanja po analogiji glede na druge obnovitvene razloge, menijo, da rok za uveljavljanje obnovitvenega razloga kršitve načela kontradiktornosti iz 2. točke 394. člena ZPP lahko začne teči šele, ko stranka za ta razlog izve, po naravi stvari torej od tedaj, ko se seznani z vsebino odločbe, ki posega v njene pravice. Ureditev roka za uveljavljanje tega obnovitvenega razloga naj bi temeljila prav na predpostavki, da stranka šele s prejemom odločbe lahko izve, da je bila v že končanem postopku prikrajšana za pravico do obravnavanja pred sodiščem, oziroma šele tedaj lahko opazi nezakonitost, zaradi katere v tem postopku ni mogla sodelovati. To stališče, ki naj bi ga Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu št. II Ips 69/2006 z dne 27. 7. 2007, naj bi veljalo tudi v nepravdnem postopku. Zato pritožniki menijo, da vročitev sodne odločbe udeležencema v konkretnem postopku ne more pomeniti trenutka, od katerega je tudi zanje pričel teči rok za vložitev predloga za njegovo obnovo. Zanje naj bi ta rok lahko pričel teči šele 24. 11. 2010, ko je bila odločba vročena pooblaščencu sedme pritožnice, oziroma 21. 1. 2011, ko je bila vročena pooblaščencu ostalih pritožnikov, saj naj bi se šele tedaj seznanili z njeno vsebino. Sodiščem očitajo kršitev pravic do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj bi izpodbijano stališče pomenilo, da obnove postopka iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP sploh ne morejo predlagati. Zakonska ureditev obnove nepravdnega postopka naj bi vsebovala t. i. prikrito pravno praznino, ki naj bi jo sodišča v njihovem primeru zapolnila s protiustavno razlago. Z izpodbijanimi odločitvami naj bi jim bila kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi izgubili stanovanja, ki so jih kupili, še preden so bila vrnjena upravičencu, zanje pa naj bi morali sedaj plačevati najemnino. Ker naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na vse revizijske navedbe, mu očitajo tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave.