Odločba o ugotovitvi, da so tretji odstavek 8. člena, 84. in 85. člen Zakona o delovnih razmerjih v neskladju z Ustavo ter da prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah nista v neskladju z Ustavo

3714. Odločba o ugotovitvi, da so tretji odstavek 8. člena, 84. in 85. člen Zakona o delovnih razmerjih v neskladju z Ustavo ter da prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah nista v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-284/06-26

Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij, Kranj, ki ga zastopa sekretar Mato Gostiša, Sveta delavcev družbe Iskraemeco, d. d., Kranj, ki ga zastopa predsednik Iztok Novak, in Sveta delavcev družbe Adria Airways, d. d., Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Tomaž Pečnik, na seji 1. oktobra 2009

Tretji odstavek 8. člena, 84. in 85. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07) so v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v devetih mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu Repu blike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti mora delodajalec v postopku sprejemanja splošnega akta delodajalca iz tretjega odstavka 8. člena Zakona o delovnih razmerjih v primerih, ko pri njem ni organiziranega sindikata, pred sprejemom splošnega akta pridobiti mnenje delavskih predstavnikov.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti ima v primerih, ko je zoper delavca, ki ni član sindikata, uveden postopek po 84. in 85. členu Zakona o delovnih razmerjih, v tem postopku svet delavcev ali delavski zaupnik enake pristojnosti, kot jih ima sindikat.

Prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06) nista v neskladju z Ustavo.

Pobudniki izpodbijajo določbe Zakona o kolektivnih pogodbah (v nadaljevanju ZKolP), ki določajo stranke kolektivnih pogodb na delavski in delodajalski strani (prvi odstavek 2. člena ZKolP) in veljavnost kolektivnih pogodb (10. člen ZKolP), ter prehodni določbi, ki se nanašata na delodajalska združenja z obveznim članstvom (32. člen in drugi odstavek 34. člena ZKolP). Izpodbijajo še tretji odstavek 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki določa pristojnost delodajalca, da sprejme splošni akt, ki nadomešča kolektivno pogodbo na ravni podjetja, če pri njem ni organiziranega sindikata, ter 84. in 85. člen ZDR, ki določata vlogo sindikata pri nasprotovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Navajajo, da izpodbijana ureditev brez stvarnih in razumnih razlogov uzakonja monopolni model "sindikalne" industrijske demokracije tako nad vodenjem kot nad rezultati kolektivnih pogajanj. S tem naj bi onemogočala enakopravno sodelovanje prav tako voljenih oziroma splošnih predstavništev delojemalcev in delodajalcev kot legitimnih zastopnikov vseh članov obeh populacij v kolektivnih pogajanjih. Zatrjujejo neskladje izpodbijanih določb z drugim odstavkom 14. člena (načelo enakosti pred zakonom) in s 76. členom (sindikalna svoboda) Ustave. Člena 84 in 85 ZDR naj bi bila v neskladju z Ustavo zato, ker naj bi delavce, ki niso člani sindikata, postavljala v pravno deprivilegiran položaj v primerjavi z delavci, člani sindikata, glede zakonske pravice do nasprotovanja in "začasnega zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi". Tretji odstavek 8. člena ZDR naj bi bil v neskladju z Ustavo zato, ker naj bi izključeval možnost sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe kot dvostranskega avtonomnega pravnega akta v primerih, ko pri delodajalcu ni reprezentativnega sindikata, in naj bi namesto tega v omenjenih primerih (kljub morebitnemu obstoju sveta delavcev kot legitimno izvoljenega predstavništva celotnega kolektiva zaposlenih) dopuščal enostransko urejanje pravic s splošnim aktom delodajalca. S tem naj bi bil sindikalni monopol priveden do popolnega teoretičnega in praktičnega absurda. Izpodbijane določbe naj bi bile tudi v neskladju s konvencijama Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju MOD), in sicer s 3. členom Konvencije MOD št. 154 o izboljšanju kolektivnih pogajanj (Uradni list RS, št. 46/08, MP, 12/08, Uradni list RS, št. 121/05, MP, 22/05 – v nadaljevanju Konvencija št. 154), s 3. členom Konvencije MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike (Uradni list RS, št. 54/92, MP, 15/92, Uradni list SFRJ, MP, 14/82 – v nadaljevanju Konvencija št. 135) in s Priporočilom MOD št. 91. Navedeni mednarodnopravni dokumenti naj namreč ne bi predvidevali monopola sindikatov nad kolektivnimi pogajanji, temveč naj bi sposobnost biti stranka v teh pogajanjih izrecno priznavali tudi voljenim delavskim predstavništvom v odvisnosti od nacionalne zakonodaje.

Državni zbor v odgovoru navaja, da je ob sprejemanju ZKolP in ZDR sledil razlogom, ki jih je v obrazložitvi predlogov zakonov navedla Vlada. Razlogi za uzakonitev sistema, ki kot ustrezne zastopnike v predmetnih zadevah določa le sindikate, ne pa tudi drugih združenj delavcev, naj bi temeljili predvsem na tradiciji in na usklajenosti s socialnimi partnerji ter naj bi bili usklajeni z mednarodnimi akti.

Vlada v mnenju navaja, da so bile tudi po prej veljavni ureditvi kolektivnega pogajanja stranke na strani delavcev sindikati. V tem delu naj bi ZKolP sledil tradiciji, predvsem pa usklajenim zakonskim rešitvam, ki naj bi bile dogovorjene s socialnimi partnerji. Po mnenju Vlade bi bilo po vzoru nemške ureditve, kar naj tudi ne bi bilo v nasprotju z mednarodnimi dokumenti, ki naj bi določitev predstavnikov delavcev prepuščali nacionalnim ureditvam, mogoče zakonsko opredeliti tudi svete delavcev kot stranko podjetniške kolektivne pogodbe na strani delavcev, vendar pa naj bi bila upoštevaje tradicijo in drugačno dejansko stanje v naši državi sprejeta drugačna ureditev. Opozarja na peti odstavek 5. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93 – v nadaljevanju ZSDU). Navaja, da je izpodbijana ureditev tudi v skladu s konvencijami MOD in z Evropsko socialno listino (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL). Zakonska ureditev stranke na strani delavcev naj bi bila primerljiva tudi z ureditvami evropskih držav, kjer naj bi imeli pretežno pogajalsko pravico sindikati. Drugačna ureditev naj bi bila predvsem tam, kjer naj bi to izhajalo iz drugačnega stanja v organizaciji sindikatov. V zvezi z veljavnostjo kolektivnih pogodb opozarja na določbe o splošni in razširjeni veljavnosti kolektivne pogodbe ter na dejstvo, da naj bi praktično vse kolektivne pogodbe v državi sklepali reprezentativni sindikati, kar naj bi dejansko pomenilo, da bo imela večina kolektivnih pogodb splošno veljavnost.

Pobudniki v odgovoru navajajo, da ne obstaja razlog, zaradi katerega sveti delavcev ne bi mogli biti stranka podjetniških kolektivnih pogodb na delavski strani, skupaj in enakopravno s podjetniškimi sindikati, ne pa namesto njih. Menijo, da je takšna oblika sodelovanja skladna s 5. členom Konvencije MOD št. 135. Ponovno navajajo, da svetov delavcev ni mogoče uvrščati med "organizacije z obveznim članstvom", ki naj ne bi imele pravice do kolektivnih pogajanj. V zvezi s 5. členom ZSDU navajajo, da ne omejuje pravice svetov delavcev do sodelovanja pri sklepanju podjetniških kolektivnih pogodb in ne pomeni, da s participativnimi dogovori ne bi bilo mogoče urejati problematike delovnih razmerij. Pomenil naj bi le, da s temi dogovori ni mogoče urejati tistega, kar je (že) urejeno s kolektivnimi pogodbami. Menijo, da je za presojo ustavnosti določb o veljavnosti kolektivnih pogodb neupoštevno sklicevanje na 11. člen ZKolP, zaradi katerega naj bi imela v praksi večina kolektivnih pogodb tudi splošno veljavnost, ker jih sklepajo reprezentativni sindikati. Izpodbijane rešitve naj bi bile namreč sistemsko enako sporne ne glede na število izjem. Poleg tega je treba po njihovem mnenju upoštevati dejstvo, da zakon na delodajalski strani ne pozna nobenih izjem od pravila iz prvega odstavka 10. člena ZKolP. Ker naj bi bilo članstvo v prostovoljnih delodajalskih združenjih relativno zelo nizko, naj kolektivne pogodbe številnih delodajalcev ne bi zavezovale, "pokritost" pa naj bi bila slaba tudi zaradi tega, ker kolektivne pogodbe lahko sklepajo nereprezentativni sindikati.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U‑I‑284/06 z dne 11. 6. 2009 sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena in 10. člena ZKolP ter tretjega odstavka 8. člena, 84. in 85. člena ZDR. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 32. člena in drugega odstavka 34. člena ZKolP je zavrglo.