Nalaganje dokumenta...
Pravilnik o letenju letal
OBJAVLJENO V: Uradni list SFRJ 10-186/1979, stran 301 DATUM OBJAVE: 9.3.1979
SFRJ 10-186/1979
186. Pravilnik o letenju letal
Na podlagi 331. člena zakona o zračni plovbi (»Uradni list SFRJ«, št. 23/78) izdaja predsednik Zveznega komiteja za promet in zveze
PRAVILNIK
O LETENJU LETAL
O LETENJU LETAL
I. TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
S tem pravilnikom se določajo pogoji, način, pravila in postopki za letenje letal za varno zračno plovbo.
Določbe tega pravilnika veljajo:
1)
za domača civilna letala;
2)
za letala organov za notranje zadeve in carinska letala;
3)
za tuja civilna in tuja vojaška letala, kadar letijo v jugoslovanskem zračnem prostoru.
Določbe tega pravilnika veljajo tudi za domača vojaška letala, kadar letijo po zračnih poteh, ter tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon o zračni plovbi.
2. člen
Nad morjem, nad katerim nima nobena država suverenosti (odprto morje), letijo jugoslovanska letala po določbah tega pravilnika in mednarodnih aktov, sprejetih na podlagi konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu (Chicago 19441 ki urejajo postopek za letenje letal nad odprtim morjem, zavezujejo pa Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.
Kadar leti jugoslovansko letalo v zračnem prostoru, ki je pod suverenostjo druge države, se ravna po predpisih o letenju in manevriranju letal, ki veljajo na območju suverenosti omenjene države, če takih predpisov ni, pa po določbah tega pravilnika.
3. člen
Določbe tega pravilnika uporabljajo pristojne službe za kontrolo letenja, kadar opravljajo v mejah svojih pravic, dolžnosti in odgovornosti, kontrolo letenja in vodenje letal v zračnem prostoru Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu: jugoslovanski zračni prostor) in na zračnih poteh nad Jadranskim morjem izven teritorialnih voda Socialistične federativne republike Jugoslavije.
4. člen
V jugoslovanskem zračnem prostoru smejo leteti letala do oddaljenosti 9.000 metrov (5 navtičnih milj) od državne meje, razen kadar gre za letalo v mednarodnem zračnem prometu, ki ima dovoljenje za prihod ali izhod iz jugoslovanskega zračnega prostora.
Letalo sme leteti v pasu iz prvega odstavka tega člena na podlagi dovoljenja za letenje v mejnem pasu, ki ga izda pristojni organ na podlagi zakona o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu.
5. člen
Pri gibanju po manevrskih površinah letališča ter pri vzletanju, letenju in pristajanju je treba krmiliti letalo tako, da ni ogrožena varnost letala, oseb in stvari v njem.
Letalo se krmili na način, k: ne ogroža varnega letenja drugih letal, ne ovira drugih udeležencev v zračni plovbi in ne ogroža varnosti oseb in premoženja na zemlji.
6. člen
Vzletanje in pristajanje letal na določenem letališču ni dovoljeno, če niso izpolnjeni letališki minimumi, določeni za zadevno letališče.
Pri vzletanju in pristajanju na tujem letališču, za katero niso določeni letališki minimumi, uporablja jugoslovansko letalo letališke minimume ki jih določi imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik zadevnega letala.
7. člen
V jugoslovanskem zračnem prostoru letijo letala v zračnem prostoru oblasti, v terminalni coni, v letališki coni in v zračnem prostoru prostega letenja (sloj prostega letenja).
Zračni prostor oblasti se razteza nad terminalnimi conami in letališkimi conami ter nad prostorom prostega letenja v neomejeno višino.
Terminalna cona zajema zračni prostor okrog enega ali več letališč in se razteza od zgornje meje letališke cone in prostora prostega letenja do višine, predpisane za zadevno terminalno cono.
Letališka cona zajema zračni prostor okrog letališča do določene, za to cono predpisane višine.
Zračni prostor prostega letenja se razteza izvenletališke cone do višine 900 metrov srednjega nadmorskega nivoja oziroma do višine 450 metrov nad terenom, odvisno od tega, kaj je višje.
8. člen
Letala letijo v terminalni coni in letališki coni ter pristajajo na letališču po določbah tega pravilnika in predpisov, ki urejajo način, postopke in druge pogoje za varno vzletanje in pristajanje letal na določenem letališču, oziroma po določbah splošnega akta imetnika pravice razpolaganja z letališčem izdanim po drugem odstavku 205. člena zakona o zračni plovbi.
9. člen
Če leti letalo iz ene oblasti v drugo, ali če prihaja iz oblastnega zračnega prostora v terminalno cono ali letališko cono in nasprotno, mora vodja letala vzpostaviti radijsko zvezo s pristojno službo za kontrolo letenja oblasti oziroma cone, v katero vstopa, mora se odjaviti pri pristojni službi za kontrolo letenja oblasti oziroma cone, ki jo zapušča, ter se ravnati po dovoljeni višini oziroma nivoju leta.
10. člen
Če na letališču ni organizirana služba za kontrolo letenja, vodi letenje letala strokovna oseba (v nadaljnjem besedilu: vodja letenja) v skladu s splošnim aktom imetnika pravice razpolaganja z letališčem, izdanim po drugem odstavku 205. člena zakona o zračni plovbi, ki ga določi imetnik pravice razpolaganja z letališčem.
11. člen
Letalo leti, odvisno od meteoroloških in drugih pogojev za letenje, po pravilih letenja pri zunanji vidljivosti (VFR) ali po pravilih instrumentalnega letenja (IFR).
Katera pravila bodo izbrana za letenje (v nadaljnjem besedilu: režim leta), je odvisno: od dnevnega časa, meteoroloških pogojev, vrste, kategorije, namena in opreme letala, razreda in kategorije letališča in zračnega prostora, v katerem leti letalo, ter od usposobljenosti posadke letala.
Režim leta mora biti vpisan v načrt leta letala.
Pravila letenja pri zunanji vidljivosti (VFR) se uporabljajo, če so izpolnjeni pogoji meteorološke vidljivosti (VMC). Če ti pogoji niso izpolnjeni, se uporabijo za letenje letala pravila instrumentalnega letenja (IFR).
12. člen
Za enotno in hitro sporazumevanje uporablja posadka letala in pristojna služba za kontrolo letenja določene izraze in okrajšave v srbskohrvatskem ali angleškem jeziku v skladu z 230. členom zakona o zračni plovbi.
V javnem prevozu v zračnem prometu ter pri letenju po zračni poti se uporabljajo okrajšave, termini in običajni izrazi v angleškem jeziku, ki so navedeni v prilogi št. 1, ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
13. člen
Kadar letijo v jugoslovanskem zračnem prostoru, uporabljajo vsa letala, domača in tuja, vštevši tudi domača vojaška letala, ki letijo po zračni poti, enotne znake za sporazumevanje, in sicer:
1)
znake za nevarnost, stisko in oddajo sporočila;
2)
svetlobne opozorilne znake;
3)
znake za letališki promet;
4)
znake za parkiranje letal.
Opis znakov iz prvega odstavka tega člena in njihov pomen sta navedena v prilogi št. 2 - Znaki za sporazumevanje, ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
14. člen
Vodja letala, prestreženega v jugoslovanskem zračnem prostoru, mora nepretrgoma obveščati pristojno službo za kontrolo letenja o svojih postopkih, pri katerih se ravna po nalogu vodje letala prestreznika.
Vodja letala prestreznika in vodja prestreženega letala uporabljata v medsebojnih sporočilih znake za prestrezanje, ki so navedeni v prilogi št. 3. ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
15. člen
V zračni plovbi se uporabljajo merske enote in njihove okrajšave, navedene v prilogi št. 4 - Tabela merskih enot, ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
16. člen
Posamezni, v tem pravilniku uporabljeni izrazi, imajo tale pomen;
1)
razdalja med letali je zagotavljanje predpisane vodoravne in navpične oddaljenosti dveh letal;
2)
pozicija letala je lega oziroma mesto, kjer je letalo glede na zemljo;
3)
smer ali maršruta je tirnica gibanja letala glede na zemljo, ki je označena z maršrutnimi točkami in zemeljskimi orientirji;
4)
letališki krog je določena tirnica, po kateri mora leteti letalo, kadar je v neposredni bližini letališča;
5)
smer leta ali kurz je smer gibanja letala, določena s kotom med severom (pravim, magnetnim ali kompasnim) in podaljšano osjo letala;
6)
nivo leta je višina leta letala, ki jo kaže višinomer, nastavljen na standardni atmosferski tlak (QNE);
7)
točka javljanja je določena točka, nad katero javlja vodja letala njegovo pozicijo pristojni službi za kontrolo letenja;
8)
minimalna varna višina je minimalna višina leta za varen prelet ovir na zemlji;
9)
prehodna absolutna višina je višina leta za varen prelet ovir v letališki coni, ki jo kaže višinomer letala, nastavljen na tlak, zveden na srednji nadmorski nivo (QNH);
10)
dejanska hitrost je hitrost letala glede na zrak okrog njega (TAS);
11)
indicirana hitrost je hitrost letala, ki jo kaže brzinomer (IAS);
12)
minimalna varna hitrost je hitrost letala, pod katero prihaja do izgube njegovega vzgona;
13)
radarsko vodenje ali vektoriranje je uporaba radarskih podatkov za določanje kurza, hitrosti in višine pri vodenju letala;
14)
program letenja je obrazec s podatki o vseh načrtovanih letih v določenem času;
15)
pristojna služba za kontrolo letenja je služba, ki kontrolira letenje in vodi letala v delu jugoslovanskega zračnega prostora, za katerega je pristojna.
Pomen posameznih okrajšav, ki se uporabljajo v zračni plovbi, je naveden v prilogi št. 1, ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
II. SKUPNE DOLOČBE O LETENJU, LETALU IN PREDNOSTI
1. Določbe o letenju
17. člen
Letalo vzleta in pristaja praviloma z vetrom v čelo.
Vodja letala ne sme vzleteti ali pristati, če je bočni veter močnejši, kot je dovoljeno za zadevni tip letala.
Ne glede na prvi odstavek tega člena sme pristati vodja letala z letalom z vetrom v hrbet, če ni s tem ogrožena varnost leta in če se strinja s tem pristojna služba za kontrolo letenja oziroma vodja letenja.
18. člen
Letališče, ki nima radionavigacijskih sredstev, se sme uporabljati za vzletanje in pristajanje samo v pogojih meteorološke vidljivosti (VMC) po postopkih, ki so predpisani za uporabo takega letališča.
Letališče, ki ima radionavigacijska sredstva, se uporablja po predpisanih postopkih, odvisno od njegovih radionavigacijskih sredstev.
Letališče, ki je opremljeno in usposobljeno za postopke preciznega priletanja letal kategorije II. se sme uporabljati pod pogojem, da ima letalo ustrezno brezhibno opremo in da so njegovi piloti usposobljeni za pristajanje po takih postopkih.
19. člen
Letala vzletajo in pristajajo na letališču, ki ima radionavigacijska in svetlobna sredstva po pravilih instrumentalnega letenja (IFR) in predpisanih letaliških minimumih.
Če kakšna komponenta radionavigacijskih ali svetlobnih sredstev na letališču ni brezhibna, je dovoljeno pristajanje na takem letališču, če so izpolnjeni pogoji iz priloge št. 5 - Tabela povečanja letaliških minimumov pri pristajanju, ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
20. člen
Letenje v jugoslovanskem zračnem prostoru je dovoljeno na nivojih leta iz priloge št. 6 - Tabela nivojev leta (Table of flight levels), ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
21. člen
Vodja letala se je dolžan ravnati po nivoju leta, ki je naveden v potrjenem načrtu leta, oziroma po nivoju leta, ki ga je pozneje potrdila pristojna služba za kontrolo letenja.
Pristojna služba za kontrolo letenja sme dovoliti spremembo, nivoja leta na zahtevo vodje letala če se s tem ne ogroža varnost zračne plovbe.
Pristojna služba za kontrolo letenja lahko ukaže vodji letala, da spremeni dovoljeni nivo leta za urejanje in pospešenje letenja drugih letal, za zagotovitev specialnih letov, v primeru, kadar je letalo v nevarnosti, ter v drugih primerih, kadar terja to varnost leta.
22. člen
Med letenjem po določeni zračni poti vodja letala ne sme brez dovoljenja pristojne službe za kontrolo letenja zapustiti zračne poti in ne spremeniti dovoljenega nivoja leta.
Glede na drugo letalo ne sme leteti letalo na razdalji, ki bi bila manjša od tiste, ki zagotavlja varno letenje in ne spravlja v nobenem primeru letala v nevarnost pred trčenjem.
Ne glede na drugi odstavek tega člena smejo leteti letala izven zračne poti tudi na manjši medsebojni oddaljenosti, če letijo v skupini in če je ukrenjeno, kar je po tem pravilniku predpisano za tak let.
23. člen
Vodja letala, ki leti po pravilih letenja pri zunanji vidljivosti (VFR), oddalji sam svoje letalo od drugega letala po določbah tega pravilnika.
Če skrbi za razdaljo letala, ki leti po pravilih letenja pri zunanji vidljivosti (VFR), pristojna služba za kontrolo letenja, se označi tak let kot kontrolirani let pri zunanji vidljivosti (CVFR) in je dovoljen na zračni poti do določenega nivoja leta, pod pogojem, da je vodja letala v radijski zvezi s pristojno službo za kontrolo letenja.
Glede vsega drugega se uporabljajo za let letala iz drugega odstavka tega člena pravila letenja pri zunanji vidljivosti (VFR).
24. člen
V jugoslovanskem zračnem prostoru je dovoljeno letenje civilnih letal z nadzvočno hitrostjo (Mach 1) samo, če je to določeno v dovoljenju za let.
Na višinah pod 3.000 metrov letalo ne sme leteti Z indicirano hitrostjo, večjo od 460 km/h (250 kt), če nima dovoljenja pristojne službe za kontrolo letenja.
V letališki coni indicirana hitrost letala ne sme bili večja od 288 km/h (160 kt) za letala z batnimi motorji oziroma od 360 km/h (200 kt) za letala z reaktivnimi motorji.
Ne glede na drugi odstavek tega člena se omejitev hitrosti ne nanaša na letalo, katerega minimalna varna hitrost je večja od navedene hitrosti.
25. člen
Poskusni let letala se opravi v za to določenem delu zračnega prostora izven zračnih poti v pogojih meteorološke vidljivosti (VMC).
Ne glede na prvi odstavek tega člena je dovoljen poskusni let letala tudi na zračni poti oziroma v letališki coni v meteoroloških pogojih za instrumentalno letenje (IMC), če dovoli to pristojni organ.
26. člen
Poskusni let letala sme opravljati pilot, ki ima za tak let ustrezno dovoljenje, po naprej določenem programu poskusnega leta.
Med poskusnim letom smejo biti v letalu poleg minimalnega števila članov posadite tehnični strokovnjaki, potrebni za izvedbo programa poskusnega leta, in uradne osebe, ki jih določi pristojni organ.
27. člen
Za pouk letalskega osebja sme leteti letalo v umetno ustvarjenih razmerah za instrumentalno letenje, če ima dvojne krmilne naprave.
Učitelj, ki poučuje, mora sedeti med letenjem na sedežu, kjer so krmilne naprave letala, in imeti zagotovljeno vidljivost naprej ter z ene in druge strani letala.
28. člen
Kadar se giblje letalo po zemlji blizu ovir, po snegu in po blatnem zemljišču ter kadar obrača, se mora gibati s hitrostjo pešca.
Na premočrtnih suhih stezah za vožnjo se sme gibati letalo pri dobri vidljivosti s hitrostjo do 60 km/h, in sicer do razdalje 150 metrov od mesta obračanja, ovir ali zaustavitve.
Če je na stezi za vožnjo dvoje ali več letal, hitrost vožnje ne sme biti večja od 30 km na uro. Letala morajo biti oddaljena drugo od drugega najmanj 100 metrov.
29. člen
Prehitevanje letala med gibanjem po zemlji ni dovoljeno, razen če dovoli to pristojna služba za kontrolo letenja, ki mora seznaniti s tem posadko prehitevanega letala.
Pri srečanju dveh letal ali letala in drugega vozila na širših stezah za vožnjo in širših ploščadih, ki omogočajo vožnjo mimo, vozi vsako letalo oziroma vozilo po svoji desni strani.
2. Določbe o letalu
30. člen
Letala se razvrščajo v pet naslednjih skupin, odvisno od njihove hitrosti pri priletanju in od dovoljene teže letala pri pristajanju:
&fbco;binary entityId="900ba6d4-665f-4cf0-af11-c52dd4627e4a" type="jpg"&fbcc;
Letalo, ki ima težo skupine B in hitrost skupine C, se razvrsti v skupino C. Vojaško superzvočno letalo se razvrsti v skupino E.
Vodja letala mora, odvisno od skupine, v katero spada letalo, uporabiti ustrezen postopek, ki je predpisan za dolet in pristajanje omenjene skupine letala.
31. člen
Letalo mora imeti predpisane luči, razen če ni s tehničnimi pogoji za sposobnost za plovbo predpisano, da mu teh luči ni treba imeti.
Če se med letom kakšna luč pokvari, mora vodja letala o tem obvestiti pristojno službo za kontrolo letenja ter na prvem letališču pristanka poskrbeti, da se okvara odpravi.
Luči, njihova lega in opis so navedeni v prilogi št. 7 - Luči na letalu, ki je objavljena skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
32. člen
Orientacijske luči morajo biti vključene pred zagonom motorjev, izključijo pa se po pristanku letala in izključitvi motorjev.
Luči za plovbo (pozicijske luči) letala morajo biti vključene:
1)
pri instrumentalnem letenju - ves čas med letom podnevi in ponoči;
2)
pri vizualnem letenju - ves čas med letom ponoči, podnevi pa, kadar terjajo to meteorološki pogoji.
Letalo prometne kategorije mora imeti poleg luči iz prvega in drugega odstavka tega člena ob pristajanju vključene tudi žaromete za pristajanje. Druga letala vključujejo žaromete samo po potrebi.
Letalo, ki uporablja hidrodrom, mora imeti tudi sidrne luči.
33. člen
Višinomer letala se nastavi po določenem zračnem tlaku.
Pred vzletanjem, med letom v letališki coni in pred pristajanjem se nastavi višinomer po tlaku ki je zveden na srednji nadmorski nivo (QNH). Na zahtevo vodje letala se sme uporabiti tlak, izmerjen na nivoju letališča (QFE).
V drugih primerih se nastavi višinomer letala po standardnem zračnem tlaku (QNE).
Nastavitev višinomera v fazi dviganja se izvede na prehodni absolutni višini (s QNH na QNE), v fazi spuščanja pa na prehodnem nivoju leta (s QNE na QNH).
34. člen
Če letalo nima kabine pod tlakom, mora imeti za let na višini nad 3.800 metrov (12.500 čevljev) ustrezno opremo in določeno količino kisika v skladu s tehničnimi pogoji za njegovo sposobnost za plovbo.
Letalu iz prvega odstavka tega člena ni dovoljeno leteti:
1)
na višinah med 3.800 in 4.250 metrov (12.500 in 14.000 čevljev), če za člane posadke, ki krmilijo letalo, ni rezervnega kisika za let na omenjenih višinah vsaj za 40 minut;
2)
na Višinah med 4.250 in 4.550 metrov (14.000 in 15.000 čevljev), če za člane posadke, ki krmilijo letalo, ni rezervnega kisika za ves čas leta;
3)
na višinah nad 4.550 metrov (15.000 čevljev), če ni za vse, ki so vkrcani na letalu, rezervnega kisika za ves čas leta.
35. člen
Če ima letalo kabino pod tlakom, mora imeti med letom ustrezno opremo in določeno količino kisika za primer dekompresije kabine v skladu s tehničnimi pogoji za sposobnost letala za plovbo.
Jugoslovansko letalo iz prvega odstavka tega člena ne sme leteti:
1)
na višinah nad nivojem leta 250, če nima poleg rezerve kisika iz drugega odstavka 34. člena tega pravilnika še dopolnilno količino kisika za vsako vkrcano osebo za deset minut za primer dekompresije kabine v fazi spuščanja letala;
2)
na višinah nad nivojem leta 350, če nima noben pilot, ki krmili letalo, na obrazu maske za kisik ali če mu maska ni na dosegu roke, da si jo lahko dene na obraz z eno roko v 5 sekundah.
Če na jugoslovanskem letalu, ki leti na višinah nad nivojem leta 250. za njegovo krmiljenje pa sta določena dva pilota, en pilot zapusti pilotski sedež, mora imeti drugi pilot, masko za kisik na obrazu in jo sme sneti šele, ko se vrne odsotni pilot.
36. člen
Vodja letala se mora ravnati po predpisanih omejitvah glede tehničnih pogojev za sposobnost letala za plovbo.
Omejitve iz prvega odstavka tega člena se vpišejo v letalski priročnik letala.
Na določenih mestih na letalu morajo biti napisi, ki opozarjajo na omejitve glede tehničnih pogojev za sposobnost letala za plovbo.
37. člen
Letalski priročnik letala mora navajati poleg omejitev iz 36. člena tega pravilnika zlasti:
1)
maksimalno težo letala pri vzletanju in njegove tehnične lastnosti;
2)
postopek za največje dopuščeno zmanjšanje teže letala pri vzletanju, potrebno rezervo goriva in interval dovoljenega premika središča težišča letala;
3)
dolžine steze za vzletanje in pristajanje, potrebne za vzletanje in pristajanje letal, odvisno od vpliva temperature zraka, smeri in moči vetra ter nagiba steze;
4)
omejitve glede uporabe letala iz homologacijskega lista takega tipa letal;
5)
lego krakov propelerja na motorju, ki ni v zagonu, če gre za letalo z batnim motorjem.
38. člen
Poskusno letalo se sme uporabljati izključno za namene, navedene v spričevalu o sposobnosti za plovbo ali v dovoljenju za določen let. Letalo mora leteti v določenem delu zračnega prostora izven zračnih poti in naseljenih krajev, in sicer podnevi v pogojih meteorološke vidljivosti (VMC), razen če pristojni organ ne določi drugače.
Dovoljenje za let letala iz prvega odstavka tega člena se sme izdati, če je mogoče letalo krmiliti v meri, ki omogoča njegov varen let v mejah normalnih hitrosti in manevrov (krmljivost letala), pri čemer njegovo letenje ne sme ogroziti varnosti letenja drugih letal.
Preden se začne let poskusnega letala, mora vodja letala seznaniti z njegovimi tehničnimi lastnostmi in s programom leta, ki bo izveden, vse, ki bodo sodelovali pri letu.
39. člen
Letalo prometne kategorije, ki ima najmanj 4 batne ali 3 reaktivne motorje, med katerimi eden ne deluje, sme preleteti do letališča, kjer bo motor popravljen ali zamenjan, ko dobi dovoljenje pristojnega organa.
Pred začetkom leta mora vodja letala preveriti, ali je letalo tehnično brezhibno za let po letalskem priročniku letala in mora seznaniti njegovo posadko s postopki, ki so predpisani za zadevni let.
Letalo mora vzleteti s suhe steze za vzletanje in pristajanje v pogojih meteorološke vidljivosti (VMC) na letališču vzletanja in pristajanja. Smer leta letala pri dviganju ne sme biti nad gosto naseljenim krajem.
40. člen
Če letalo nima spričevala o sposobnosti za plovbo zato, ker ne izpolnjuje v celoti tehničnih pogojev za sposobnost za plovbo ali ker je prišlo na njem do okvare, mu pristojen organ lahko da dovoljenje za prelet.
Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena je dovoljeno izdati, če je letalo v tolikšni meri sposobno za plovbo, da ne bo ogrozilo varnosti lastnega leta in leta drugih letal, in sicer:
1)
če mora letalo preleteti na določeno letališče, na katerem ga bodo popravili, zamenjali dele ali opravili kaj drugega v zvezi z njegovim tehničnim vzdrževanjem;
2)
če mora na novo izdelano ali popravljeno letalo preleteti na določeno letališče, na katerem bodo izvedeni poskusni leti ter preverjene njegove tehnične in druge sposobnosti;
3)
če je treba letalo evakuirati s terena, ki je ogrožen zaradi večjih elementarnih nesreč (povodenj, požar, drsenje tal ipd).
41. člen
V dovoljenju za let letala iz 39. in 40. člena tega pravilnika se napišejo omejitve glede njegove uporabe (36. člen). Če je to potrebno, se lahko dajo skupaj z dovoljenjem za let tudi ustrezna navodila za vzletanje, letenje in pristajanje letala.
V letalu iz prvega odstavka tega člena ne sme biti potnikov, posadka in druge uradne osebe, predvidene za določena dela v zvezi z njegovim letom, pa morajo s svojim podpisom potrditi, da so seznanjeni z značajem leta.
3. Prednost
42. člen
Če omogočajo to meteorološki pogoji, mora vodja letala opazovati zračni prostor, da se letalo izogne nevarnosti pred trčenjem z drugim letalom ali letečim objektom.
Da se letalo izogne nevarnosti pred trčenjem z drugim letalom, se določi prednost. Letalo, ki ima prednost, ohrani smer, hitrost in nivo leta, vendar mora vodja letala po potrebi ukreniti potrebno, da se letalo izogne nevarnosti pred trčenjem.
43. člen
Letalo v nevarnosti ima v zraku in na zemlji prednost pred vsemi drugimi letali.
Letalo z večjimi manevrskimi sposobnostmi da prednost letalu z manjšimi manevrskimi sposobnostmi, in sicer:
1)
letalo na lasten pogon - dirigeablu, jadralnemu letalu in balonu;
2)
dirigeable - jadralnemu letalu in balonu;
3)
jadralno letalo - balonu in letalu, ki ga vleče drugo letalo;
4)
letalo na lasten pogon - letalu, ki vleče drugo letalo ali predmet.
44. člen
Letalo na lasten pogon se sme gibati po zemlji, po stezah za vožnjo, pristaniški ploščadi in prostoru za parkiranje letal, če je tehnično brezhibno, če ga krmili oseba, ki ima pravico voziti letala, in če je bilo za vožnjo dobljeno soglasje pristojne službe za kontrolo letenja oziroma vodje letenja.
Vozilo, ki vleče letalo po manevrskih površinah letališča, ima prednost pred letalom v vožnji in drugimi vozili. Letalo v vožnji ima prednost pred vozili, ki ne vlečejo letala.
Letalo, ki vzleta oziroma ki pristaja, ima prednost pred vsemi drugimi letali in vozili, ki se gibljejo po zemlji.
45. člen
Letalo, ki se giblje proti stezi za vzletanje in pristajanje se mora zaustaviti na razdalji 50 metrov od nje, če nima poprejšnjega dovoljenja pristojne službe za kontrolo letenja oziroma vodje letenja, da sme ravnati drugače.
V neposredni bližini steze za vzletanje in pristajanje ima prednost letalo, ki zapušča stezo. Na večji razdalji od omenjene steze ima prednost letalo, ki odhaja na vzletanje, razen če pristojna služba za kontrolo letenja ne določi drugače.
46. člen
Zaporedje pri vzletanju letal določa pristojna služba za kontrolo letenja odvisno od vrste, kategorije in namena letala ter od namena leta.
Pri določanju zaporedja za vzletanje letal mora pristojna služba za kontrolo letenja paziti na zaporedje vzletanja letal iz tretjega in četrtega odstavka tega člena.
S civilnega letališča vzletajo letala po naslednjem zaporedju:
1.
letalo, v katerem je kakšen bolnik ali ranjenec, ki mu je nujno potrebna zdravniška pomoč;
2.
letalo prve pomoči, kadar leti na, tako pomoč;
3.
letalo, ki sodeluje pri akciji iskanja in reševanja;
4.
posebno letalo, s katerim se vozijo visoki državniki;
5.
letalo v javnem prevozu v zračnem prometu;
6.
druga letala.
Za vzletanje na mešanih letališčih velja naslednje zaporedje:
1.
dežurno vojaško letalo, ki je v stanju pripravljenosti ;
2.
letala iz točk 1 do 4 tretjega odstavka tega člena;
3.
večja skupina vojaških letal (oddelek, itd.);
4.
letalo iz 5. točke, tretjega odstavka tega člena;
5.
vojaška letala, posamično ali v paru;
6.
vojaško transportno letalo;
7.
druga vojaška in civilna letala.
47. člen
Zaporedje pri pristajanju letal določa pristojna služba za kontrolo letenja, odvisno od vrste, kategorije in namena letala ter od namena leta in stanja, v katerem je letalo (nevarnost, majhna rezerva goriva idr.).
Ko določa zaporedje za, pristajanje letal, upošteva pristojna služba za kontrolo letenja zaporedje za pristajanje letal iz tretjega in četrtega odstavka tega člena.
Letala pristajajo na civilnem letališču po naslednjem zaporedju:
1.
letalo, ki je v nevarnosti;
2.
druga letala po zaporedju iz tretjega odstavka 46. člena tega pravilnika.
Letala pristajajo na mešanem letališču po naslednjem zaporedju:
1.
letalo, ki je v nevarnosti;
2.
vojaško letalo, ki ima majhno rezervo goriva;
3.
druga letala po zaporedju iz četrtega odstavka 46. člena tega pravilnika.
48. člen
V jugoslovanskem zračnem prostoru se mora letalo, ki leti po pravilih letenja pri zunanji vidljivosti (VFR) ravnati po prednostnih pravilih, ki jih določa ta pravilnik.
49. člen
Kadar letita dve letali drugo proti drugemu na približno enaki višini v območju do 20 stopinj levo ali desno od smeri leta, zavijeta obe v svojo desno stran, pri čemer mora znašati razdalja med njimi v trenutku, ko gresta drugo mimo drugega, 300 metrov.
50. člen
Pri prehitevanju letala v letu ima prednost na poti sprednje letalo. Letalo, ki prehiteva, mora zaviti v svojo desno stran toliko, da znaša razdalja med obema letaloma v trenutku prehitevanja najmanj 500 metrov.
S prehitevanjem letala je mišljen let poleg sprednjega letala, kadar ima letalo, ki prehiteva, smer linije leta pod kotom, ki je manjši kot 70 stopinj glede na vzdolžno os sprednjega letala, oziroma če letijo letala ponoči, kadar se vidi samo zadnja luč sprednjega letala.
51. člen
Če se smeri letenja letal, ki letijo na približno enaki višini, križajo, ima prednost letalo, ki je na desni strani drugega letala, in mora zaviti to drugo letalo v svojo desno stran tako, da pusti naprej letalo s prednostjo na razdalji najmanj 300 metrov.
S križanjem tirnice letala je mišljeno, da seka eno letalo drugemu letalu smer pod kotom od 70 do 160 stopinj.
52. člen
Ni dovoljeno prehitevati letala, ki je v končnem doletu za pristajanje ali ki pristaja. Vsa letala, ki se približujejo letališču ali se na njem pripravljajo za vzletanje, dajo prednost letalu, ki pristaja ali je v končnem doletu za pristajanje.
Če se istočasno približuje letališču za pristajanje dvoje ali več letal, ima prednost letalo, ki je na najmanjši višini oziroma letalo, ki je v končnem doletu za pristajanje.
53. člen
Letalo, ki uporablja za pristajanje in vzletanje hidrodrom ali določene vodne površine, se mora ravnati po pravilih "o prednosti, ki jih določa ta pravilnik.
Vzletanje in pristajanje letal iz prvega odstavka tega člena je dovoljeno, če ni nevarnosti pred motenjem plovbe ali pred trčenjem s kakšnim plovnim objektom na vodi.
Med gibanjem letala po vodi, mora vodja letala poskrbeti za zadostno razdaljo od plovnih objektov, da ne bi bila ogrožena njihova varnost.
Če se približuje letalo ali kakšen plovni objekt drugemu letalu, mora storiti to s prilagojeno hitrostjo in potrebno pozornostjo, da se izogne nevarnosti pred morebitnim trčenjem ali poškodovanjem letal oziroma plovnega objekta.
54. člen
Če se gibljeta drugo proti drugemu dve letali ali letalo in kakšen plovni objekt, morata oba zaviti v svojo desno stran na razdaljo, ki omogoča varno vožnjo mimo.
Če se križajo tirnice gibanja dveh letal ali letala in kakšnega plovnega objekta, ima prednost letalo oziroma plovni objekt, ki je na desni strani. Drugo letalo oziroma plovni objekt mora zaviti v svojo desno stran, da omogoči varno, in neovirano pot letalu oziroma plovnemu objektu, ki ima prednost.
Pri prehitevanju ima prednost na poti prehitevano letalo oziroma plovni objekt. Letalo oziroma plovni objekt, ki prehiteva, mora zaviti v svojo desno stran na razdaljo, ki omogoča varno in neovirano prehitevanje.
III. PRIPRAVA ZA LETENJE
1. Skupne določbe o pripravi
55. člen
Vodja letala mora pred vzletom letalo in njegovo posadko pripraviti, mora se prepričati, ali sta posadka in letalo sposobna za varno letenje ter v knjigi vzdrževanja letala s svojim podpisom potrditi brezhibnost letala, njegovih priprav in opreme.
Vodja letala ne sme začeti z letom, preden ne ugotovi, da je za let dobljeno dovoljenje oziroma da je potrjen načrt leta.
56. člen
Za posamezna dejanja v zvezi s pripravo za letenje lahko vodja letala pooblasti drugega člana posadke, ki ima dovoljenje za opravljanje takih del, vendar ga to ne odvezuje odgovornosti za izvedbo priprave za zadevni let.
2. Priprava letala
57. člen
Letalo mora tehnično pripraviti za let tehnična služba ali oseba, ki jo določi imetnik pravice razpolaganja, lastnik letala oziroma uporabnik letala v skladu s predpisi o tehničnem vzdrževanju letal.
Ne glede na prvi odstavek tega člena za letalo, ki se uporablja izven javnega prevoza v zračnem prometu, ni potrebna tehnična priprava pred vsakim letom, če ostane pilot član posadke tudi v naslednjem letu, če ni minilo od konca prejšnjega leta 24 ur in če v prejšnjem letu niso bile opažene hibe na letalu, ki utegnejo vplivati na varnost leta.
58. člen
Vodja letala mora preveriti, ali je bila opravljena tehnična priprava letala za let (prvi odstavek 57. člena), ali so v knjigo vzdrževanja letala vpisani podatki o delih, opravljenih na njem med pripravo, ali so bile odpravljene hibe, opažene med prejšnjim letenjem, in ali je pooblaščena oseba s svojim podpisom potrdila izvedbo del.
Če vodja letala ugotovi, da letalo tehnično ni pripravljeno za let oziroma da hibe na letalu, vpisane v operativnem dnevniku letala, ki utegnejo ogroziti njegov varen let, niso odpravljene, ne sme začeti z letom.
Če ni odstranjena ista hiba, ki je bila opažena pri zadnjih treh letih in vpisana v operativni dnevnik letala, mora vodja letala o tem napisati pripombo v knjigi vzdrževanja in obvestiti organ, ki je pooblaščen za kontrolo del, pomembnih za varnost zračne plovbe, določen s samoupravnim splošnim aktom organizacije združenega dela ali druge organizacije v skladu z 12. členom zakona o zračni plovbi.
59. člen
Vodja letala ne sme začeti z letom, če letalo nima minimalne opreme, ki je predpisana za zadevno kategorijo letal v skladu z namenom in režimom leta letala.
60. člen
Letalo, ki se uporablja v javnem prevozu v zračnem prometu, mora imeti seznam minimalne opreme letala (MEL). V njem je posebej navedeno, katera oprema mora biti brezhibna, da bi letalo lahko vzletelo, ter oprema, pri kateri je mogoče tolerirati hibe, ne da bi bila s tem ogrožena varnost letenja.
Če se pred vzletom letala ugotovi, da kakšen del opreme iz prvega odstavka tega člena ni brezhiben, vendar ugotovljena hiba ne more ogroziti varnost letenja, mora pooblaščena oseba tehnične službe vpisati pripombo o opaženi hibi v knjigo vzdrževanja letala in obvestiti o tem vodjo letala, ki s svojim podpisom potrdi, da je seznanjen s pripombo.
Vodja letala lahko odstopi od leta, če posumi, da bi oprema, ki ni brezhibna, utegnila ogroziti varnost letenja, čeprav jo je mogoče tolerirati po seznamu minimalne opreme (MEL).
Če se ugotovita pred vzletom letala dve ali več hib na opremi, ki jih je mogoče vsako zase tolerirati po seznamu minimalne opreme (MEL), vendar utegneta povezani vplivati na varnost letenja, vodja letala in pooblaščena oseba tehnične službe skupaj odločita o tem, ali se bo let začel ali ne.
61. člen
Priprava letala za let zajema tudi preverjanje obremenitve in razporeditve tovora na njem po listi obremenitve, kot tudi preverjanje stanja in brezhibnosti letala ter priprav in opreme.
Vodja letala mora opraviti preverjanje iz prvega odstavka lega člena po določeni listi za preverjanje (Check list), če je predpisana za zadevno kategorijo letala.
Če za letalo ni predpisana lista obremenitve, mora vodja letala preveriti količine razpoložljivega goriva, maziva, olja za zaviranje in kisika ter težo in razporeditev vkrcanih oseb in stvari, za letalo, lažje od zraka, pa tudi balast.
Če za letalo ni predpisana lista preverjanja (Check list), preveri vodja letala stanje in brezhibnost letala, motorjev in pilotske kabine ter brezhibnost krmilnih priprav ter drugih priprav in opreme, od katerih je odvisna varnost leta.
Če se uporablja letalo za posebne namene, mora vodja letala poleg preverjanja po prvem odstavku tega člena preveriti tudi, če so na letalu dodatne naprave in če so brezhibne.
62. člen
Vodja letala ne sme začeli z vzletom:
1) če teža letala presega dovoljeno težo pri vzletanju, ki je predpisana v letalskem priročniku za zadevno letalo, korigirano zaradi vpliva naslednjih faktorjev: temperature na letališču, nadmorske višine letališča, izražene v atmosferskem tlaku: dolžine, nagiba in površine steze za vzletanje in pristajanje; vlage, snega in ledu na vzletno-pristajalni stezi, moči vetra v smeri vzletanja; vključitve priprav, ki zmanjšujejo moč motorja; hibnosti priprav za reguliranje zaviranja; delne hibnosti sistema za zaviranje; višine ovir pri odletu in predpisanega kota dviganja;
2) če normalna poraba goriva in maziva v letu do letališča za pristajanje ne zagotavlja, da bo imelo letalo pri pristajanju težo, manjšo od maksimalno dovoljene teže za pristajanje, predpisane v letalskem priročniku za zadevni tip letala - korigirano zaradi vpliva naslednjih faktorjev: nadmorske višine letališča, izražene v atmosferskem tlaku; dolžine, nagiba in površine steze za vzletanje in pristajanje; vlage, snega in ledu na vzletno-pristajalni stezi; moči vetra v smeri pristajanja in hibnosti priprav, za reguliranje zaviranja.
Pri predračunu teže večmotornega letala za pristajanje mora vodja letala upoštevati tudi možnost, da letalu ne uspe pristanek pri prvem poskusu ali da en motor neha delovati.
63. člen
Vodja letala ne sme začeti leta, če letalo nima minimalne količine goriva in maziva za let.
Minimalna količina goriva za let sestoji iz goriva, ki je potrebno za let in pristanek na namembnem letališču oziroma na alternativnem letališču, najbolj kritičnem glede porabe goriva v ugodnih meteoroloških pogojih, ter iz rezervne količine goriva za najmanj 45 minut leta pri potovalni hitrosti letala.
Minimalna količina goriva ne sme biti manjša od količine, potrebne za let in pristanek na namembnem letališču, navedenem v načrtu leta, povečane za količino, potrebno še za dve uri letenja na načrtovanem nivoju in pri potovalni hitrosti letala.
Pri določanju minimalne količine goriva in maziva za let je treba upoštevati meteorološko situacijo in napoved ter dovoljene zračne poti oziroma maršrute.
64. člen
Pred vzletanjem letala preveri vodja letala oziroma član njegove posadke, ki ga ta določi, ali ima letalo brezhibne priprave in predpisano opremo za primer nevarnosti, odvisno od vrste leta, zlasti:
1)
zaščitilo opremo zoper požar, dim in pline;
2)
radijski oddajnik za signaliziranje lege letala po prisilnem pristanku izven letališča;
3)
pištolo za izstreljevanje signalnih raket in signalne rakete;
4)
signalizacijsko kovinsko ogledalo in pištolo;
5)
barvo za zaznamovanje sledu letala pri pristanku na vodi;
6)
čolne, splave in reševalne pasove za reševanje oseb na vodi;
7)
opremo, hrano in vodo za oskrbovanje oseb v čolnih, na splavih in reševalnih pasovih.
Član posadke letala v javnem prevozu v zračnem prometu, ki ga določi vodja zadevnega letala, seznani potnike, kako je treba uporabljati opremo, ki je predvidena za potnike v primeru nevarnosti.
3. Priprava posadke
65. člen
Pred vzletom mora vodja letala skupaj z drugimi člani posadke opraviti skupno pripravo za let in preveriti pripravljenost posadke za izvedbo planiranega leta.
Priprava posadke letala zajema:
1)
seznanjanje z letalsko nalogo in njeno proučitev;
2)
zagotovitev podatkov, potrebnih za izvedbo leta;
3)
meteorološko in navigacijsko pripravo za let;
4)
razčlenitev postopkov v primeru nevarnosti in v izrednih primerih;
5)
sestavitev načrta leta.
66. člen
Letalo, ki se uporablja za posebne namene, mora biti posebej pripravljeno za to vrsto leta.
Za letenje z letalom, namenjenim za šport, mora biti opravljena posebna priprava, odvisno od vrste in značaja leta.
Med pripravo za samostojni let osebe, ki se uči opravljati letalsko delo, morajo biti predvidene in razčlenjene možne izredne situacije.
Za pripravo leta osebe iz tretjega odstavka tega člena je odgovoren njegov učitelj letenja.
67. člen
Vodja letala prouči skupaj s posadko letala letalsko nalogo in ugotovi pri tem, ali jo je mogoče izvesti, ne da bi bila s tem ogrožena varnost zračne plovbe.
Istočasno se mora proučiti možnost, da se po potrebi morda spremen: kakšen element načrtovanega leta, upoštevajoč pri tem značilnosti letala, izurjenost njegove posadke, razpoložljive količine goriva in maziva ipd.
Morebitne pripombe in predloge v zvezi z izvedbo letalske naloge pošlje vodja letala pristojni službi oziroma osebi, ki je odgovorna za njeno načrtovanje.
68. člen
V okviru priprave za let zbira in proučuje vodja letala oziroma član posadke, ki ga ta določi, podatke, potrebne za izvedbo načrtovanega leta, zlasti pa podatke, ki se nanašajo na letališče vzletanja in pristajanja in na planirano alternativno letališče.
Vodja letala mora poznati letališča iz prvega odstavka tega člena, zlasti:
1)
označbe in smeri stez za vzletanje in pristajanje;
2)
dimenzije in odpornost stez za vzletanje in pristajanje ter konstrukcijske značilnosti njihovega vozišča;
3)
uporabno dolžino stez za vzletanje in pristajanje, ki jo je mogoče izkoristiti za vzletanje, za neuspelo vzletanje in za pristajanje;
4)
zaznamovanje dostopnih površin in ovir z lučmi;
5)
radionavigacijska sredstva letališča.
69. člen
Vodja letala mora opraviti meteorološko pripravo za let in seznaniti z meteorološko situacijo posadko letala.
Vodja letala ali član posadke, ki ga ta določi, priskrbi dokumentacijo za meteorološko pripravo leta od službe, ki je pristojna za meteorološko pomoč letalstvu. Zahteva za dokumentacijo se ne predloži prej kot štiri ure pred načrtovanim vzletom, če gre za lete v rednem javnem prevozu v zračnem prometu.