na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Odločba o ugotovitvi, da – prvi odstavek 134. člena in prvi odstavek 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa nista v neskladju z ustavo; – je zakon o varnosti cestnega prometa v neskladju z ustavo, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 54-2650/2002, stran 5626 DATUM OBJAVE: 21.6.2002
VELJAVNOST: od 21.6.2002 / UPORABA: od 21.6.2002
RS 54-2650/2002
Verzija
1 / 1
Čistopis se uporablja od 21.6.2002 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 20.2.2026: AKTUALEN.
2650. Odločba o ugotovitvi, da – prvi odstavek 134. člena in prvi odstavek 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa nista v neskladju z ustavo; – je zakon o varnosti cestnega prometa v neskladju z ustavo, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Blagoja Mikovića iz Ljubljane in Mesuda Vučkića iz Ljubljane, na seji 23. maja 2002
o d l o č i l o:
1.
Prvi odstavek 134. člena in prvi odstavek 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in 61/00) nista v neskladju z ustavo.
2.
Zakon o varnosti cestnega prometa je v neskladju z ustavo, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli.
3.
Ugotovljeno neskladnost iz 2. točke je zakonodajalec dolžan odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4.
Do odprave ugotovljene neskladnosti imajo pravico voziti v Republiki Sloveniji motorna vozila tistih kategorij, ki jih imajo pravico voziti po veljavnem ali neveljavnem vozniškem dovoljenju:
– državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01) pridobili dovoljenje za stalno prebivanje in
– državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na podlagi zakona iz prejšnje alinee vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pa o njej še ni pravnomočno odločeno.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1.
Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-119/99 z dne 15. 2. 2001 pobudo Blagoja Mikovića za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 124. člena in petega odstavka 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP) zavrnilo. Ugotovilo je, da so pobudnikovi razlogi za izpodbijanje navedenih določb očitno neutemeljeni. Sprejelo pa je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 134. člena in prvega odstavka 135. člena ZVCP. V nadaljnjem postopku naj bi presodilo, ali so utemeljene pobudnikove navedbe, da kot državljan druge države, naslednice nekdanje SFRJ, po osamosvojitvi Republike Slovenije ni mogel zamenjati jugoslovanskega vozniškega dovoljenja za slovenskega zaradi rokov, določenih v izpodbijanih določbah ZVCP. Pobudnik namreč dne 11. 5. 1999 pri pristojnem organu v Ljubljani ni mogel zamenjati vožniškega dovoljenja, izdanega v Čačku, za slovenskega, ker naj bi zamudil enoletni rok za zamenjavo. Pobudnik meni, da bi morali državni organi obveščati posameznike o novi zakonski ureditvi in da pravica do zamenjave vozniškega dovoljenja ne bi smela biti vezana na rok. Izpodbijane določbe ZVCP, ki naj bi mu to preprečevale, naj bi bile v nasprotju z 8., s 13., s 14., z 18., s 34. in s 35. členom ustave.
2.
Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 135. člena ZVCP je vložil tudi Mesud Vučkić. Navaja, da je državljan Republike Slovenije in da je bila njegova vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, izdanega v Franciji dne 8. 6. 1976, za vožnjo motornih vozil kategorije A in B za slovensko vozniško dovoljenje zavrnjena, ker naj bi zamudil materialni rok za njegovo zamenjavo, določen v ZVCP. Tudi njegova pritožba je bila zavrnjena kot neutemeljena. Po pobudnikovem mnenju 135. člen ZVCP v nasprotju s 14. in s 15. členom ustave omejuje njegove pravice in svoboščine. Vozniško dovoljenje naj bi potrjevalo pridobljeno znanje in naj bi bilo pogoj za aktivno vožnjo v cestnem prometu ne glede na to, v kateri državi je pridobljeno. Po pobudnikovem mnenju zakon ne more omejiti zamenjave vozniškega dovoljenja in ne more zahtevati ponovnega opravljanja vozniškega izpita, če imetnik tujega vozniškega dovoljenja ni zahteval zamenjave v določenem roku. Pobudi prilaga odločbo Upravne enota Ljubljana št. 02/06-3-S-22604-3532/99 z dne 21. 12. 1999, s katero je bila pobudnikova vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko dovoljenje zavržena, in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0302-13/10-226/20-2000 z dne 23. 8. 2000, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo prve stopnje zavrnjena.
3.
Državni zbor v odgovoru na pobudo zatrjuje, da navedbe niso utemeljene. ZVCP naj bi obveznost zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za domače določil enako za tujce in za državljane Republike Slovenije. Obveznosti Republike Slovenije iz mednarodnih pogodb naj ne bi bile kršene. Podobna ureditev naj bi bila uveljavljena tudi v drugih evropskih državah.