Odločba o razveljavitvi točke I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja

2130. Odločba o razveljavitvi točke I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja

Številka: Up-1212/18-23

Datum: 5. 6. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, Ljubljana, ki ga zastopa Tea Mlinar Kovačič, odvetnica v Ljubljani, na seji 5. junija 2019

Točka I sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8522/2013 z dne 12. 7. 2018 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018 se v delu, ki se nanaša na dr. Blaža Kovačiča Mlinarja, razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi 140. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZKP kaznovalo pritožnika kot zagovornika v kazenskem postopku zaradi očitne zlorabe procesne pravice z namenom zavlačevanja postopka. (Glej opombo 1) Izreklo mu je denarno kazen v znesku 1.500 EUR in o kaznovanju obvestilo Odvetniško zbornico Slovenije. Višje sodišče v Ljubljani je pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da je pritožnik s tem, ko vse do 12. 3. 2018 ni dvignil vabila na glavno obravnavo, razpisano za 9. 3. 2018 in 12. 3. 2018, čeprav je bil o prispelem pismu obveščen že 5. 3. 2018 in je v času od 5. 3. 2018 do 9. 3. 2018 prevzemal sodno pošto v drugih zadevah, zlorabil svojo pravico prevzeti pisanje v roku iz 119. člena ZKP, in sicer z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Po presoji sodišča tako ravnanje kaže na selekcionirano dvigovanje sodnih pisanj, saj je lahko pritožnik glede na opravilno številko zadeve brez posebnega truda ugotovil, da gre za vabilo na glavno obravnavo. Sodišče je potrdilo, da sicer res še ni potekel 15-dnevni rok za dvig pošte, a je poudarilo, da se je zagovornik kot pravni strokovnjak nedvomno zavedal bližanja datuma izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP in izteka odrejenega začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. To naj bi terjalo hitro in učinkovito odločanje sodišča, ob tem pa naj bi pritožnik svojo pravico prevzeti pisanje v določenem roku zlorabil tako, da ni prevzel izključno vabil na glavno obravnavo v tej zadevi, kar naj bi kazalo na namen zavlačevanja postopka. Po presoji sodišča je zgolj z naložitvijo denarne kazni pritožniku mogoče uresničevati dolžnost sodišča, da procesnim subjektom prepreči zavlačevanje kazenskega postopka.

Višje sodišče je pritrdilo pritožniku, da gre pri prevzemu sodnih pisanj v določenem roku za odvetnikovo dolžnost, da ta rok v obravnavani zadevi še ni potekel in da imajo odvetniki pravico, da se sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Vendar je po presoji sodišča bistveno, da se pritožniku v izpodbijanem sklepu ne očita kršitev dolžnosti prevzeti pisanje, temveč da je svojo pravico prevzeti pisanje v roku 15 dni zlorabil tako, da je pisanje prevzel šele, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanj za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Pritožnik naj pritožbenega sodišča ne bi prepričal s tem, da je v pisanju pričakoval vročitev odločitve o zahtevi za izločitev članov senata, saj naj bi bil nedvomno zainteresiran, da se po skoraj dveh mesecih od zahteve čim prej seznani z odločitvijo predsednika sodišča glede na to, da je prav on zahteval izločitev. Zato naj bi bil, kljub temu da iz obvestila o prispeli pošiljki res ni razvidno, kaj je vsebina sodnega pisanja, utemeljen očitek pritožniku o selekcioniranem prevzemanju sodnih pisanj in s tem tudi očitek o zavlačevanju postopka. Višje sodišče je presodilo, da je predsednik senata sicer kršil prvi odstavek 43. člena ZKP, ko je, kljub temu da je bila zahtevana njegova izločitev, o kateri še ni bilo odločeno, odredil vabljenje na glavno obravnavo. Vendar po stališču pritožbenega sodišča razpis narokov kljub tej kršitvi ni bil nezakonit. ZKP naj bi procesno neveljavnost dejanj predvidel zgolj za primer, ko je zahtevi za izločitev ugodeno (drugi odstavek 43. člena ZKP), v obravnavani zadevi pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena, zato naj razpisu narokov ne bi bilo mogoče odrekati veljavnosti. Višje sodišče je sicer pritrdilo pritožniku, da ni odgovoren za to, da v drugi polovici decembra 2017 ni bilo narokov (v tem času je bil odsoten predsednik senata) in da je večji del mirovanja postopka od sredine januarja do marca 2018 mogoče pripisati čakanju na odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev članov senata. Dodalo pa je, da odločitev glede izločitve ni bila enostavna in je terjala svoj čas, s svojo sicer dopustno in upravičeno zahtevo za izločitev pa naj bi k trajanju postopka vendarle prispeval tudi sam pritožnik.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25., 29., 35., 74. in 137. člena Ustave ter iz 6., 8. in 11. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Zatrjuje, da je ravnal v skladu z določbami ZKP o vročanju ter poukom na prejetem obvestilu o prispelem pismu, zaradi česar naj mu ne bi bilo mogoče očitati prav nikakršne kršitve ali celo domnevne zlorabe pravice in posledičnega zavlačevanja postopka. Med drugim navaja, da bi glede na določbe ZKP lahko prevzel vabilo vse do 20. 3. 2018. Odločitev, kdaj znotraj 15-dnevnega roka bo odvetnik prevzel neko pisanje, naj bi bila v skladu s 74. in 137. členom Ustave prepuščena pritožniku, saj naj bi šlo za vprašanje organizacije dela v odvetniški pisarni. Kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave pritožnik vidi v tem, da naj bi bil izpodbijani sklep povsem arbitraren, nanj pa naj bi učinkoval zastraševalno, in sicer ne samo v tem postopku, temveč tudi v prihodnjih postopkih, v katerih bo nastopal kot zagovornik. Takšno kaznovanje odvetnika, čeprav naj bi v celoti ravnal v skladu z zakonom in naj ne bi kršil dolžnosti oziroma zlorabil svojih pravic, naj bi pomenilo izvajanje nedopustnega pritiska na zagovornika, prav zaradi strahu pred kaznovanjem pa si morda v prihodnje ne bo več upal učinkovito braniti svojih in strankinih pravic. S tem pa naj bi bile posledično ogrožene tudi pravice njegovih strank, zlasti do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1212/18 z dne 3. 12. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Hkrati je sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno. Predlog pritožnika za zadržanje izvrševanja izpodbijanih sklepov do svoje končne odločitve je Ustavno sodišče zavrnilo s sklepom št. Up-1212/18 z dne 13. 12. 2018. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.