Zakon o prekrških (ZP)

1077. Zakon o prekrških (ZP)

Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije

U K A Z
o razglasitvi zakona o prekrških

Razglaša se zakon o prekrških, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 29. junija 1983, na seji Zbora občin dne 29. junija 1983, v skladu s stališči Družbenopolitičnega zbora, ki jih je sprejel na seji dne 11. maja 1983.

Št. 0100-44/83

Ljubljana, dne 29. junija 1983.

Predsednik
Viktor Avbelj l. r.

Z A K O N O P R E K R Š K I H

Prvi del

MATERIALNOPRAVNE DOLOČBE

Prvo poglavje

TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Vsebina zakona

Ta zakon določa pravila za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, določa splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, in ureja postopek za prekrške ter določa organe, ki vodijo postopek.

2. člen

Zakonitost pri določanju prekrškov in predpisovanju sankcij za prekrške

(1)

Nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom ali s kakšnim drugim predpisom določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek.

(2)

Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.

3. člen

Predpisovanje prekrškov

(1)

Prekrški se lahko določijo:

1.

z zakonom;

2.

z uredbo in odlokom Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije;

3.

z odlokom občinske skupščine.

(2)

Organi, ki izdajajo predpise iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka, smejo določiti prekrške in sankcije zanje samo za kršitve predpisov, ki jih sami izdajo.

(3)

Določbe prvega dela tega zakona (materialnopravne določbe) veljajo za vse prekrške, ki jih določajo predpisi iz prvega odstavka tega člena.

4. člen

Sankcije za prekrške in njihov splošni namen

(1)

Sankcije za prekrške so: kazni, opomin, varstveni ukrepi in vzgojni ukrepi.

(2)

Splošni namen predpisovanja in izrekanja sankcij za prekrške je preprečevanje dejavnosti, ki kršijo javni red, določen s predpisi iz prvega odstavka 3. člena tega zakona.

5. člen

Predpisovanje sankcij za prekrške

(1)

Za prekršek se sme predpisati denarna kazen ali kazen zapora.

(2)

Kazen zapora se sme predpisati samo z zakonom za hujše kršitve, ki ogrožajo življenje ali zdravje ljudi, ali zaradi katerih utegnejo nastati druge hude posledice.

(3)

V primerih iz prejšnjega odstavka se smeta predpisati denarna kazen ali kazen zapora (alternativno).

(4)

Za prekrške pravne in odgovorne osebe in za prekrške posameznikov, ki storijo prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se sme predpisati samo denarna kazen.

6. člen

Veljavnost predpisov o prekrških

(1)

Predpisi o prekrških veljajo na območju družbenopolitične skupnosti, katere organ jih je izdal.

(2)

Predpisi o prekrških, ki veljajo v Socialistični republiki Sloveniji, se uporabijo proti vsakomur, kdor stori prekršek na ozemlju Socialistične republike Slovenije.

(3)

Predpisi o prekrških, ki veljajo v Socialistični republiki Sloveniji, se uporabijo tudi proti vsakomur, kdor stori prekršek na ladji, ki je vpisana v luki na območju Socialistične republike Slovenije, ali na letalu, ki ima matično letališče v Socialistični republiki Sloveniji, medtem ko se mudita zunaj ozemlja Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Drugo poglavje

PREKRŠEK IN ODGOVORNOST ZANJ

7. člen

Prekršek

(1)

Prekršek je z zakonom ali z drugimi predpisi (3. člen) določena kršitev javnega reda, za katero je predpisana sankcija za prekršek (4. člen).

(2)

Storilec prekrška se ne kaznuje, če je prekršek po okoliščinah, v katerih je bil storjen, majhnega pomena in če ni povzročil škodljivih posledic ali pa so te neznatne.

8. člen

Silobran, skrajna sila

(1)

Ni prekršek dejanje, ki je storjeno v silobranu ali skrajni sili.

(2)

Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad.

(3)

Dejanje je storjeno v skrajni sili, če ga je storilec storil, da bi od sebe ali drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni sam zakrivil, in ki je drugače ni bilo mogoče odvrniti, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo.

(4)

Če je storilec prekoračil meje silobrana oziroma skrajne sile, se sme kaznovati mileje; če je to storil v posebno olajševalnih okoliščinah, se sme kaznovati mileje ali pa se sploh ne kaznuje.

9. člen

Odgovornost za prekršek

(1)

Za prekršek je odgovoren storilec, ki je prišteven in je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom. Predpis o prekršku lahko določi, da je storilec odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom.

(2)

Za prekršek ni odgovoren, kdor je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje.

10. člen

Prištevnost

(1)

Ni prišteven storilec, ki ob storitvi prekrška ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti (neprištevnost).

(2)

Storilec prekrška, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka, se sme kaznovati mileje (bistveno zmanjšana prištevnost).

(3)

Za prekršek je odgovoren tisti storilec prekrška, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil stanje, zaradi katerega ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, če je bila pred tem glede prekrška podana njegova malomarnost, oziroma, če je bil podan njegov naklep v primerih, ko je v predpisu o prekršku določeno, da se storilec kaznuje samo, če je prekršek storil z naklepom.

11. člen

Malomarnost in naklep

(1)

Prekršek je storjen iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.

(2)

Prekršek je storjen z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti; ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegove storitve ali opustitve nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane.

12. člen

Dejanska zmota

(1)

Za prekršek ni odgovoren, kdor je bil ob storitvi prekrška v dejanski zmoti.

(2)

Dejanska zmota je podana, če se storilec ob storitvi prekrška ni zavedal kakšnega njegovega s predpisom določenega znaka ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane.

13. člen

Pravna zmota

Neznanje predpisa, ki določa prekršek, ne izključuje odgovornost storilca. Če storilec iz upravičenih razlogov ni vedel, da je tako dejanje prepovedano, se sme kaznovati mileje, ali pa se sploh ne kaznuje.

14. člen

Pomoč in napeljevanje

(1)

Kdor drugega naklepoma napelje ali mu pomaga, da stori prekršek, se kaznuje, kot da bi ga sam storil.

(2)

Kot pomoč pri storitvi prekrška se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori prekršek, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za izvršitev prekrška, kakor tudi, če vnaprej obljubi, da bo prikril prekršek storilca, sredstva, s katerimi bo prekršek storjen, sledove prekrška ali predmete, pridobljene s prekrškom.

(3)

Napeljevalec in pomagač odgovarjata v mejah svojega naklepa.

(4)

Glede na naravo prekrška ter način in okoliščine napeljevanja ali pomoči in glede na stopnjo odgovornosti napeljevalca ali pomagača, se smeta napeljevalec in pomagač kaznovati mileje, ali pa se sploh ne kaznujeta.

(5)

Če gre za napeljevanje ali pomoč v posebno olajševalnih okoliščinah ali če do izvršitve prekrška ni prišlo, se napeljevalec in pomagač ne kaznujeta.

15. člen

Izključitev kaznivosti

(1)

Kdor je bil v kazenskem postopku ali v postopku za gospodarski prestopek pravnomočno spoznan za krivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se ne kaznuje za prekršek.

(2)

Pravna oseba se kaznuje mileje ali se sploh ne kaznuje, če je prekršek odkril in naznanil organ njene samoupravne delavske kontrole ali drug njen organ ali pa so ga odkrili in naznanili njeni delavci.

16. člen

Pojem odgovorne osebe

Odgovorna oseba po tem zakonu je oseba, kateri je v temeljni organizaciji združenega dela ali v drugi organizaciji ali skupnosti ali v drugi pravni osebi poverjeno določeno področje dela pri upravljanju, poslovanju ali v delovnem procesu, kakor tudi oseba, ki opravlja tako delo v organu družbenopolitične skupnosti ali drugem državnem organu.

17. člen

Odgovornost pravnih in odgovornih oseb

(1)

Pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe sta lahko odgovorni za prekršek, če je v predpisu o prekršku tako določeno.

(2)

Odgovornost odgovorne osebe za prekršek je podana, če je do prekrška prišlo z njenim dejanjem ali z njeno opustitvijo.

(3)

Odgovornost odgovorne osebe za prekršek ne preneha, če ji je prenehalo delovno razmerje v pravni osebi, v organu družbenopolitične skupnosti ali v drugem državnem organu, in tudi ne, če ni več mogoče kaznovati pravne osebe, ki je prenehala.

(4)

Za prekršek je pravna oseba odgovorna, če je prišlo do njega z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva s strani organa upravljanja ali odgovorne osebe ali z dejanjem koga drugega, ki je bil pooblaščen ravnati v imenu pravne osebe.

18. člen

Izključitev odgovornosti odgovorne osebe

Odgovornost odgovorne osebe za prekršek ni podana, če je ravnala po odredbi druge odgovorne osebe ali organa upravljanja in če je storila vse, kar je bila po zakonu ali drugem predpisu ali samoupravnem splošnem aktu dolžna storiti, da bi preprečila prekršek.

19. člen

Odgovornost družbenopolitičnih skupnosti in njihovih organov

(1)

Družbenopolitične skupnosti in njihovi organi, drugi državni organi, organi družbene skupnosti in krajevne skupnosti ne morejo biti odgovorni za prekršek.

(2)

Zakon lahko predpiše, da odgovarja za prekršek odgovorna oseba v organu družbenopolitične skupnosti, drugem državnem organu ali krajevni skupnosti.

20. člen

Kaznivost tuje pravne in odgovorne osebe

Če v predpisu, s katerim je določen prekršek, ni določeno drugače, se tuja pravna oseba in tuja odgovorna oseba kaznujeta za prekršek, če je storjen na ozemlju Socialistične republike Slovenije in če ima tuja pravna oseba predstavništvo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

21. člen

Način storitve prekrška

(1)

Prekršek je lahko storjen s storitvijo ali z opustitvijo.

(2)

Prekršek je storjen z opustitvijo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.

22. člen

Čas storitve prekrška

Prekršek je storjen takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.

23. člen

Kraj storitve prekrška

Prekršek je storjen tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala posledica.

Tretje poglavje

KAZNI ZA PREKRŠKE IN OPOMIN

24. člen

Namen kazni za prekrške

V okviru splošnega namena sankcij za prekrške (4. člen) je namen kazni za prekrške preprečevati storilcu prekrške, prevzgojiti ga, vzgojno vplivati na druge, da ne bi delali prekrškov, krepiti moralo socialistične samoupravne družbe in vplivati na razvoj družbene odgovornosti in discipline občanov.

25. člen

Denarna kazen

(1)

Denarna kazen se lahko predpiše v razponu ali v določenem znesku.

(2)

Z zakonom oziroma z uredbo ali odlokom Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije se lahko predpiše denarna kazen:

1.

za posameznika od 100 do 30.000 dinarjev;

2.

za pravno osebo in za posameznika, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, od 500 do 150.000 dinarjev;

3.

za odgovorno osebo pravne osebe od 100 do 30.000 dinarjev.

(3)

Z zakonom se lahko predpiše denarna kazen za odgovorno osebo organa družbenopolitične skupnosti, drugega državnega organa ali krajevne skupnosti od 100 do 30.000 dinarjev.

(4)

Z odlokom občinske skupščine se lahko predpiše denarna kazen:

1.

za posameznika od 50 do 15.000 dinarjev;

2.

za pravno osebo in za posameznika, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, od 250 do 60.000 dinarjev;

3.

za odgovorno osebo pravne osebe od 50 do 15.000 dinarjev.

(5)

Denarna kazen, ki se izterja takoj na kraju, se sme predpisati za posameznika in za odgovorno osebo v določenem znesku do 500 dinarjev, za pravne osebe in za posameznika, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, pa v določenem znesku do 1.000 dinarjev.

(6)

Denarne kazni, plačane za prekrške, so dohodek republike.

(7)

Republika odstopi občinam 30 odstotkov dohodka iz prejšnjega odstavka v razmerju, v kakršnem posamezne občine financirajo organe za postopek o prekrških, 70 odstotkov pa v razmerju, v kakršnem posamezne občine financirajo temeljna sodišča in temeljna javna tožilstva.

(8)

Način zbiranja in delitev sredstev med občine predpiše republiški funkcionar, ki vodi republiški upravni organ, pristojen za pravosodje.

26. člen

Rok plačila denarne kazni

(1)

Če se izreče denarna kazen, se v odločbi o prekrških določi tudi rok, v katerem mora biti plačana. Ta rok ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši kot tri mesece, računano od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna.

(2)

Organ, ki je izdal odločbo o prekršku na prvi stopnji, lahko v upravičenih primerih dovoli, da se denarna kazen plača v obrokih. Z odločbo določi tudi način odplačevanja in rok plačila. Ta rok ne sme biti daljši kot šest mesecev.

27. člen

Prisilna izterjava in sprememba denarne kazni

(1)

Če kaznovani ne plača denarne kazni v določenem roku, se ta izterja prisilno.

(2)

Če denarne kazni ni mogoče prisilno izterjati, se neizterjana denarna kazen oziroma njen ostanek spremeni v zapor. O spremembi neizterjane denarne kazni oziroma njenega dela v zapor se izda posebna odločba. Denarna kazen se ne sme spremeniti v zapor odgovorni osebi niti posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.

(3)

Če kaznovana pravna oseba ne plača denarne kazni v določenem roku, se kazen izterja prisilno.

28. člen

Način spremembe denarne kazni v zapor

(1)

Pri spremembi denarne kazni v zapor se računa vsakih začetih 100 dinarjev za en dan zapora, vendar pa zapor ne sme biti daljši od 30 dni.

(2)

Če je poleg denarnih kazni izrečena tudi kazen zapora, pri spremembi denarne kazni v zapor skupna kazen zapora ne sme biti daljša kot 60 dni.

(3)

Če je za prekršek predpisan polog denarne kazni alternativno tudi kazen zapora, tedaj zapor, v katerega se spremeni denarna kazen, ne sme presegati največje mere kazni zapora, ki je predpisana za ta prekršek.

(4)

Če se izrečeta za prekrške storjene v steku, kazen zapora nad 30 dni in denarna kazen, ne sme zapor, v katerega se spremeni neizterjana denarna kazen, skupaj z izrečeno kaznijo zapora, presegati 90 dni.

(5)

Če kaznovani plača samo del denarne kazni, se mu ostanek, ob upoštevanju omejitev iz prejšnjih odstavkov tega člena, sorazmerno spremeni v zapor.

(6)

Prestajanje kazni zapora, v katerega je bila spremenjena denarna kazen, preneha, če kaznovani plača ostanek denarne kazni po vštetju tistega njenega dela, ki ustreza prestani kazni zapora.

29. člen

Kazen zapora

(1)

Kazen zapora ne more biti krajša kot en dan in ne daljša kot 30 dni. Če gre za hujše kršitve javnega reda in miru, se sme predpisati kazen zapora do 60 dni.

(2)

Kazen zapora se izreka na cele dni.

(3)

Kazen zapora se ne sme izreči nosečnici po treh mesecih nosečnosti in ne materi, dokler otrok ni star eno leto; če je bil otrok mrtvorojen, ali je umrl po porodu, pa dokler ne preteče šest mesecev od poroda.

30. člen

Splošna pravila za odmero kazni

(1)

Storilcu prekrška odmeri organ, ki izda odločbo o prekršku, kazen v mejah, določenih s predpisom, ki določa prekršek; pri tem upošteva namen kaznovanja za prekrške in vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa stopnjo odgovornosti, nagibe, iz katerih je storilec storil prekršek, stopnjo ogrožanja ali kršitve javnega reda (teža storjenega prekrška), okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, in njegovo obnašanje po storjenem prekršku.

(2)

Pri odmeri denarne kazni upošteva organ, ki izda odločbo o prekršku, tudi storilčevo premoženjsko stanje, pri čemer upošteva višino njegovega osebnega dohodka, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti.

(3)

Kazni, izrečene za prej storjeni prekršek ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če sta od dneva, ko je postala odločba o prekršku pravnomočna, do storitve novega prekrška pretekli več kot dve leti.

(4)

Pri odmeri denarne kazni pravni osebi upošteva organ, ki vodi postopek o prekršku, njeno gospodarsko stanje.

(5)

Če sta denarna kazen in kazen zapora predpisani alternativno, se izreče kazen zapora za prekršek, s katerim so bile povzročene hujše posledice, ali za prekršek, ki kaže na večjo stopnjo storilčeve odgovornosti.

31. člen

Omilitev kazni

Če se pri odmeri kazni ugotovi, da obstajajo posebne olajševalne okoliščine, ki kažejo da bo tudi z omiljeno kaznijo dosežen namen kaznovanja, kakor tudi v drugih primerih, ko se sme storilec kaznovati mileje (8., 10., 13. in 14. člen), se sme predpisana kazen omiliti po enem izmed naslednjih načinov:

1.

kazen se izreče pod najmanjšo mero, ki je predpisana za ta prekršek, vendar ne pod najmanjšo zakonsko mero za tisto vrsto kazni, ki je za prekršek predpisana;

2.

namesto predpisane kazni zapora se izreče denarna kazen.

32. člen

Stek prekrškov

(1)

Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba, postopek pa teče pred istim organom, se določi najprej kazen za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna kazen vse tako določene kazni.

(2)

Če so kazni, določene za prekrške, storjene v steku, iste vrste, se izreče enotna kazen, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar pa enotna kazen zapora ne sme biti daljša kot 60 dni, enotna denarna kazen pa ne sme presegati dvakratne največje mere te vrste kazni (25. člen).

33. člen

Opomin

(1)

Opomin se sme izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in je mogoče pričakovati, da bo namen kaznovanja za prekršek dosežen tudi z izrekom opomina.

(2)

Opomin se sme izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.

Četrto poglavje

VARSTVENI UKREPI

34. člen

Namen varstvenih ukrepov

V okviru splošnega namena sankcij za prekrške (4. člen) je namen varstvenih ukrepov, da se odpravijo stanja ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal prekrške.

35. člen

Vrste varstvenih ukrepov

Storilcu prekrška se smejo poleg kazni za prekršek izreči tile varstveni ukrepi:

1.

odvzem predmetov;

2.

prepoved samostojnega opravljanja dejavnosti ali poklica;

3.

prepoved vožnje motornega vozila;

4.

odstranitev tujca iz države.

36. člen

Izrekanje varstvenih ukrepov

(1)

Varstveni ukrepi, ki so predpisani s tem zakonom, se lahko izrečejo za vsak prekršek, če so podani s tem zakonom določeni pogoji.

(2)

Storilcu prekrška se sme izreči eden ali več varstvenih ukrepov, če so zanje podani s tem zakonom določeni pogoji.

(3)

Če je za več prekrškov v steku izrečenih več istovrstnih varstvenih ukrepov, katerih trajanje je časovno določeno, izreče organ, ki izda odločbo o prekršku, en varstveni ukrep tako, da čas trajanja tega ukrepa ne sme preseči v tem zakonu določenega najdaljšega časa trajanja posameznega varstvenega ukrepa.

37. člen

Odvzem predmetov

(1)

Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, se smejo odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška.

(2)

Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi javne morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih, terjati odškodnino od storilca.

(3)

Z zakonom, ki določa prekršek, se sme določiti obvezen odvzem predmetov.

(4)

Organ, ki izda odločbo o prekršku, odloči z njo, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali pa naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji.

(5)

Odvzeti predmeti se prodajo po predpisih, ki veljajo za davčno izvršbo, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

(6)

Denar za prodane odvzete predmete, ki so storilčeva last, oziroma s katerimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška, je dohodek občine, na območju katere je bil storjen prekršek.

(7)

Denar za prodane odvzete predmete, ki niso storilčeva last, se izroči lastniku. Če je lastnik neznan in se ne zglasi v enem letu, odkar so bili predmeti prodani, postane dobljeni denar dohodek občine.

38. člen

Prepoved samostojnega opravljanja dejavnosti ali poklica

(1)

Prepoved samostojnega opravljanja dejavnosti ali poklica je v tem, da se storilcu prekrška začasno prepove samostojno opravljati določeno dejavnost, za katero izda dovoljenje pristojni organ, ali določen poklic.

(2)

Ta ukrep se sme izreči storilcu prekrška, če bi bilo nevarno za življenje ali zdravje ljudi, da bi še naprej samostojno opravljal dejavnost ali določen poklic.

(3)

Ukrep iz prvega odstavka tega člena ne sme trajati manj kot tri mesece in ne več kot eno leto, njegovo trajanje pa se šteje od dneva pravnomočnosti odločbe o prekršku.

(4)

Čas, ki ga je storilec prekrška prebil v zaporu, se ne všteje v trajanje tega varstvenega ukrepa.

39. člen

Prepoved vožnje motornega vozila

(1)

Prepoved vožnje motornega vozila je v tem, da se storilcu prepove voziti motorno vozilo določene vrste oziroma kategorije.

(2)

Ta ukrep se sme izreči storilcu, če se da iz narave kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa, ali pa iz njegovih prejšnjih kršitev teh predpisov sklepati, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Pri odločanju, ali naj se ta ukrep izreče, je treba upoštevati tudi, ali je storilec prekrška poklicni voznik motornega vozila.

(3)

Ukrep iz prvega odstavka tega člena sme trajati najmanj en mesec in največ eno leto.

(4)

Storilcu prekrška, ki ima tuje vozniško dovoljenje, se izreče prepoved njegove uporabe na ozemlju Socialistične federativne republike Jugoslavije za čas od enega meseca do enega leta.

(5)

Čas, ki ga je storilec prebil v zaporu, se ne všteje v trajanje tega varstvenega ukrepa.

(6)

Varstvena ukrepa iz prvega in četrtega odstavka tega člena se uporabljata tudi za vožnjo s plovnimi objekti.

40. člen

Odstranitev tujca iz države

(1)

Odstranitev tujca z ozemlja Socialistične federativne republike Jugoslavije se sme izreči tujcu, ki je storil prekršek, zaradi katerega bi bilo nezaželeno, da bi še naprej ostal v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

(2)

Ukrep iz prejšnjega odstavka se sme izreči za čas od šest mesecev do dveh let.

(3)

Trajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena se šteje od dneva pravnomočnosti odločbe o prekršku, čas prestajanja kazni pa se ne všteje v čas trajanja tega ukrepa.

Peto poglavje

ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI, PRIDOBLJENE S PREKRŠKOM

41. člen

(1)

Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom.

(2)

Korist iz prejšnjega odstavka se odvzame z odločbo o prekršku, s katero je bil obdolženec spoznan za odgovornega oziroma je bil postopek ustavljen, ker je v zakonu določeno, da se storilec ne kaznuje za prekršek, oziroma mu je bil izrečen vzgojni ukrep.

(3)

Odvzem premoženjske koristi obsega odvzem denarja, vrednostnih predmetov in vsake druge premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom. Če to ni mogoče, se storilcu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi.

(4)

Glede odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, se primerno uporabljajo določbe kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije (od 85. do 87. člena).

(5)

Sredstva odvzete premoženjske koristi so dohodek občine, na območju katere je bil storjen prekršek.

Šesto poglavje

VZGOJNI UKREPI IN KAZNI ZA MLADOLETNIKE

42. člen

Uporaba posebnih določb za mladoletnike

V postopku proti mladoletnim storilcem prekrškov se uporabljajo določbe tega poglavja, druge določbe tega zakona pa le, če v tem poglavju ni drugače določeno.

43. člen

Izključitev kaznivosti otrok

Proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star štirinajst let (otrok) se ne smejo uporabljati sankcije za prekrške.

44. člen

Izrekanje sankcij mladoletnikom

(1)

Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let (mlajši mladoletnik) se smejo izreči le vzgojni ukrepi.

(2)

Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 16 let, ni pa še dopolnil 18 let (starejši mladoletnik) se smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa se mu sme izreči denarna kazen.

(3)

Mladoletnemu storilcu prekrškov se sme izreči samo varstveni ukrep odvzema predmetov, in to le, če mu je izrečen vzgojni ukrep ali denarna kazen.

45. člen

Namen vzgojnih ukrepov in denarne kazni

(1)

V okviru splošnega namena sankcij za prekrške (4. člen) je namen vzgojnih ukrepov, da se z nasveti in opozorili, z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem prekrškov, in z razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovita njihova vzgoja in pravilen razvoj.

(2)

Namen denarne kazni je, močneje vplivati na mladoletne storilce prekrškov, da ne bi ponavljali prekrškov, kot tudi na druge mladoletnike, da ne bi delali prekrškov.

46. člen

Vrste vzgojnih ukrepov

(1)

Mladoletnemu storilcu prekrška se lahko izrečejo naslednji vzgojni ukrepi: ukor, oddaja v disciplinski center in strožje nadzorstvo.

(2)

Mladoletnemu storilcu se sme izreči samo eden od ukrepov iz prejšnjega odstavka.

47. člen

Izbira vzgojnega ukrepa

Pri izbiri vzgojnega ukrepa je treba upoštevati mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali denarna kazen in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da se izreče tisti ukrep, s katerim bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa.

48. člen

Ukor

(1)

Ukor se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

(2)

Ob izreku ukora se mladoletniku prikaže škodljivost njegovega ravnanja in se ga opozori, da v bodoče ne sme delati prekrškov.

49. člen

Oddaja v disciplinski center za mladoletnike

(1)

Mladoletniku se izreče oddaja v disciplinski center za mladoletnike, če je treba s primernimi kratkotrajnimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.

(2)

Mladoletnik, ki mu je izrečen ta ukrep, se odda v disciplinski center:

-

za določeno število ur ob nedeljah in prazničnih dneh, in sicer največ za štiri zaporedne nedelje ali praznične dni;

-

za določeno število ur na dan, vendar za največ sedem dni.

(3)

Ko izreče ta ukrep, mora za postopek pristojni organ paziti, da zaradi tega mladoletnik ne izostane od rednega pouka ali od dela.

50. člen

Strožje nadzorstvo staršev, posvojitelja, rejnika, skrbnika ali organa socialnega skrbstva

(1)

Strožje nadzorstvo se izreče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni ukrepi ob ustreznem nadzorstvu. Ta ukrep se lahko izreče kot strožje nadzorstvo staršev, posvojitelja, rejnika, skrbnika ali organa socialnega skrbstva.

(2)

Strožje nadzorstvo staršev, posvojitelja, rejnika oziroma skrbnika se izreče, če so starši, posvojitelji, rejnik ali skrbnik zanemarili ali opustili nadzorstvo nad mladoletnikom, pa imajo možnost izvrševati tako nadzorstvo.

(3)

Če starši, posvojitelj, rejnik ali skrbnik ne morejo izvrševati strožjega nadzorstva nad mladoletnikom, se mladoletnik postavi pod nadzorstvo organa socialnega skrbstva.

(4)

Strožje nadzorstvo sme trajati najdlje eno leto, po šestih mesecih izvrševanja tega ukrepa pa lahko organ, pristojen za postopek o prekršku, po uradni dolžnosti ali na predlog organa socialnega skrbstva ustavi izvrševanje ukrepa, če ugotovi, da je namen takega ukrepa dosežen.

(5)

Če organ, ki vodi postopek o prekršku, izreče katerega izmed vzgojnih ukrepov strožjega nadzorstva, lahko da mladoletniku, če gre za prekršek s področja varnosti cestnega prometa, tudi navodilo, da opravi preizkus znanja prometnih predpisov.

(6)

Med izvrševanjem ukrepa po tem členu ostane mladoletnik pri starših, posvojitelju, rejniku ali skrbniku.

51. člen

Ustavitev izvrševanja vzgojnih ukrepov

Če je preteklo od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen ukrep strožjega nadzorstva ali oddaje v disciplinski center, več kakor 6 mesecev, pa se ukrep ni začel izvrševati, odloči organ, pristojen za postopek o prekršku, ali naj se izrečeni ukrep izvrši.

52. člen

Denarna kazen

(1)

Starejšemu mladoletniku se izjemoma lahko izreče denarna kazen tedaj, če je v času storitve prekrška glede na svojo duševno razvitost mogel razumeti pomen svojega ravnanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, če so podani drugi pogoji za odgovornost za prekršek po določbah tega zakona, in če je po svojih premoženjskih razmerah zmožen denarno kazen plačati.

(2)

Starejšemu mladoletniku sme organ, ki je pristojen za postopek, izreči denarno kazen le zaradi hujših posledic prekrška ali večje stopnje odgovornosti za prekršek, če ni bilo upravičeno, da se uporabi vzgojni ukrep.

(3)

Če starejši mladoletnik ne plača izrečene denarne kazni, se mu ta ne spremeni v zapor.

53. člen

Izrekanje vzgojnih ukrepov polnoletnim storilcem za prekrške, ki so jih storili kot mladoletniki

(1)

Vzgojni ukrep, razen strožjega nadzorstva staršev, posvojitelja, rejnika oziroma skrbnika, se lahko izreče tudi polnoletnemu za prekršek, ki ga je storil kot mladoletnik, če bi bilo to glede na naravo prekrška, glede na njegove osebne lastnosti in druge okoliščine smotrno.

(2)

Ob pogojih iz prejšnjega člena se sme izreči tudi denarna kazen.

(3)

Če mladoletnik med postopkom postane polnoleten, se postopek za prekršek ustavi, če ne bi bilo smotrno izreči vzgojnega ukrepa.

54. člen

Izrek sankcije za prekrške v steku

(1)

Če je storil mladoletnik več prekrškov v steku, presodi organ, ki vodi postopek o prekršku, enotno vse prekrške in izreče samo en vzgojni ukrep ali eno denarno kazen.

(2)

Tako se ravna tudi, če se po izrečenem, vendar še neizvršenem vzgojnem ukrepu oziroma po izrečeni, vendar še neplačani denarni kazni ugotovi, da je mladoletnik pred ali po izreku vzgojnega ukrepa oziroma denarne kazni storil še kak drug prekršek.

Sedmo poglavje

ZASTARANJE

55. člen

(1)

Postopek za prekršek ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen.

(2)

Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati.

(3)

Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.

(4)

Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

56. člen

Daljši rok za zastaranje

Z zakonom, ki določa prekršek, se lahko predpišejo za posamezne prekrške tudi daljši roki za zastaranje postopka o prekršku, kakor so predpisani s tem zakonom, vendar ne daljši od dveh let.

57. člen

Zastaranje izvršitve sankcije

(1)

Izrečena kazen in druge sankcije za prekršek se ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna.

(2)

Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazni ali druge sankcije ne morejo izvrševati.

(3)

Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije. Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna.

Drugi del

POSTOPEK O PREKRŠKIH

Osmo poglavje

TEMELJNE DOLOČBE

58. člen

(1)

Organ, ki vodi postopek o prekršku, mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.

(2)

Organ, ki vodi postopek o prekršku, mora poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku.

59. člen

(1)

Preden se izda odločba o prekršku, mora biti obdolženec zaslišan o tistem, česar je obdolžen, razen če se odločba o prekršku izda po skrajšanem postopku.

(2)

Če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, lahko organ, ki je pristojen za postopek, izda odločbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev.

60. člen

Zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe je postopek enoten, razen če so podani zakoniti razlogi, da se postopek vodi samo zoper eno izmed njiju.

61. člen

Organ, ki vodi postopek o prekršku, pri presoji dokazov ni vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejen.

62. člen

Organ, ki vodi postopek o prekršku, si mora prizadevati, da izvede postopek brez zavlačevanja in da onemogoči sleherno zlorabo pravic, ki gredo udeležencem v postopku.

63. člen

(1)

Organ, ki vodi postopek o prekršku, posluje v slovenskem jeziku.

(2)

Obdolženec, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pri posameznih dejanjih v postopku in na ustni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Če postopek oziroma ustna obravnava ne teče v njihovem jeziku, je treba poskrbeti za ustno prevajanje tistega, kar navajajo sami ali drugi, kot tudi za prevajanje listin in drugega pisanega dokaznega gradiva.

(3)

O pravici do prevajanja je treba osebo iz prejšnjega odstavka poučiti; ta se lahko tej pravici odpove, če zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisniku se zapiše, da je bil udeleženec v postopku o tem poučen in kaj je izjavil.

(4)

Prevaja tolmač, ki ga določi organ, ki vodi postopek.

64. člen

(1)

Na območjih, na katerih je z zakonom ali statutom družbenopolitične skupnosti določena enakopravna uporaba italijanskega oziroma madžarskega jezika, vodijo pristojni organi postopek o prekrških tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka uporablja italijanski oziroma madžarski jezik.

(2)

Kadar Republiški senat za prekrške oziroma drug pritožbeni organ odloča o pravnih sredstvih v zadevah, v katerih je prvostopni organ za postopek o prekršku vodil postopek tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, izda odločbo tudi v prevodu v italijanski oziroma madžarski jezik.

(3)

Organi, ki vodijo postopek o prekrških na območju, kjer sta v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, in teče postopek v tem jeziku, priložijo pisanju, ki ga pošiljajo drugim organom, pri katerih ta jezik ni v uradni rabi, tudi prevod v slovenskem jeziku.

65. člen

V postopku o prekršku se sme obdolženec pridržati, preden se izda odločba o prekršku, vendar samo takrat, če tako določa ta zakon (107. in 109. člen).

66. člen

Zoper odločbo o prekršku, izdano na prvi stopnji je dovoljena pritožba.

Zoper odločbo organa druge stopnje ni pritožbe.

67. člen

(1)

Državni organi in organizacije združenega dela ter druge družbene pravne osebe so dolžne dajati v postopku o prekrških pomoč organu, ki vodi postopek o prekršku.

(2)

Če je treba posamezno dejanje opraviti izven območja organa, ki vodi postopek o prekršku, lahko ta organ zaupa njegovo izvršitev drugemu občinskemu organu, ki je pristojen za vodenje postopka o prekršku.

68. člen

Zoper osebe, ki uživajo diplomatsko imuniteto, se ne vodi postopek o prekršku in se jim tudi ne izrekajo sankcije za prekrške.

69. člen

(1)

Če je uporaba predpisov o prekršku odvisna od poprejšnje rešitve kakšnega pravnega vprašanja, ki je v pristojnosti kakšnega drugega organa, ga lahko organ, ki vodi postopek o prekršku, sam reši, lahko pa tudi odloži izdajo odločbe, če o takem vprašanju že teče postopek pred drugim organom. Odločitev o takšnem pravnem vprašanju v postopku o prekršku ima učinek samo za zadevo, o kateri se je odločalo v tem postopku.

(2)

Organ, ki vodi postopek o prekršku, ne more odločati o predhodnem vprašanju glede obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva, obstoja kaznivega dejanja oziroma gospodarskega prestopka, ali glede kakšnega drugega pravnega vprašanja, če zakon tako določa.

(3)

Glede obstoja kaznivega dejanja oziroma gospodarskega prestopka je organ, ki vodi postopek o prekršku, vezan na pravnomočno sodbo sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja oziroma gospodarskega prestopka.

Deveto poglavje

SPLOŠNE DOLOČBE POSTOPKA

Krajevna pristojnost

70. člen

(1)

Za postopek je pristojen organ, ki vodi postopek o prekršku, na katerega območju je bil prekršek storjen.

(2)

Organ, ki vodi postopek o prekršku in je pristojen za pravno osebo, je pristojen tudi za odgovorno osebo pravne osebe.

(3)

Če je bil prekršek storjen na domači ladji ali na domačem letalu, je za postopek pristojen tisti organ za prekrške, na območju katerega je domače pristanišče oziroma domače letališče, v katerem se je končalo potovanje storilca. Če je storilec član posadke, je za postopek pristojen tisti organ za prekrške, na območju katerega je matično pristanišče ladje oziroma matično letališče letala.

71. člen

Če se pristojnost ne da določiti po kraju, kjer je bil prekršek storjen, se določi po storilčevem stalnem oziroma začasnem prebivališču oziroma sedežu pravne osebe ali sedežu predstavništva tuje pravne osebe, kadar sega veljavnost predpisa, ki določa prekršek, tudi na območje, v katerem je storilčevo stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež pravne osebe ali sedež predstavništva tuje pravne osebe.

72. člen

Če sta po 70. in 71. členu tega zakona pristojna za postopek o prekršku dva organa ali več, vodi postopek tisti organ, ki ga je prvi začel.

73. člen

(1)

Organ za postopek o prekrških, ki je pristojen za storilca, je pristojen tudi za udeležence. Zoper vse se praviloma vodi enoten postopek. Če je to smotrno, sme pristojni organ za postopek o prekrških ločiti postopek zoper posamezne udeležence.

(2)

Če se vodi postopek zoper civilne in vojaške osebe in so za postopek zoper vojaške osebe pristojni vojaški organi, se vodi postopek zoper civilne osebe ločeno od postopka zoper vojaške osebe.

74. člen

Organ za postopek o prekrških, ki je pristojen za storilca, lahko izjemoma odstopi zadevo organu, na katerega območju storilec stalno ali začasno prebiva, če se bo tako lažje izvedel postopek in če veljavnost predpisa, ki določa prekršek, sega tudi na to območje.

75. člen

(1)

Organ za postopek o prekrških mora po uradni dolžnosti paziti na stvarno in krajevno pristojnost. Če spozna, da je za postopek pristojen kakšen drug organ, mora zadevo brez odlašanja odstopiti temu organu.

(2)

Če organ za postopek o prekrških, kateremu je bila zadeva odstopljena po prejšnjem odstavku meni, da je pristojen tisti organ, ki mu je zadevo odstopil, ali kakšen drug organ, sproži postopek, da se odloči o sporu o pristojnosti.

76. člen

Spor o pristojnosti

(1)

V sporu o pristojnosti med občinskimi sodniki za prekrške odloča Republiški senat za prekrške.

(2)

V sporu o pristojnosti med drugimi organi, za katere zakon določa, da vodijo postopek o prekrških, odloča upravni organ, ki je pristojen za spor o pristojnosti po zakonu o splošnem upravnem postopku.

(3)

V sporu o pristojnosti med občinskimi sodniki za prekrške in drugimi organi, ki vodijo postopek o prekrških, odloča Vrhovno sodišče Socialistične republike Slovenije.

(4)

Zoper odločbo, s katero je odločeno o sporu o pristojnosti, ni pritožbe.

(5)

Dokler se ne odloči o sporu o pristojnosti, mora vsak organ opravljati tista dejanja v postopku o prekršku, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

Izločitev

77. člen

Kdor opravlja kakšno uradno dolžnost o postopku o prekršku, se izloči:

1.

če je s prekrškom oškodovan;

2.

če je z obdolžencem, predstavnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem, oškodovancem, njihovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi, ali živi z njimi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ali je z njimi v krvnem sorodstvu v ravni črti do kateregakoli kolena, v stranski črti do četrtega kolena, ali v svaštvu do drugega kolena;

3.

če je z obdolžencem, predstavnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca;

4.

če je v isti zadevi o prekršku opravljal kakšno dejanje v zvezi z odkrivanjem prekrška ali sodeloval v postopku kot predlagatelj, predstavnik pravne osebe, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma predlagatelja, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec;

5.

če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe na prvi stopnji;

6.

če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti.

78. člen

(1)

Sodnik za prekrške in druge uradne osebe morajo zahtevati svojo izločitev, kakor hitro zvedo, da je podan kakšen razlog za izločitev.

(2)

Izločitev lahko zahteva tudi obdolženec ali predstavnik obdolžene pravne osebe ali predlagatelj postopka do izdaje odločbe o prekršku. Tisti, čigar izločitev se zahteva, sme do odločbe o izločitvi opravljati samo tista dejanja, ki se ne smejo odlagati.

(3)

O izločitvi občinskega sodnika za prekrške in sodnika Republiškega senata za prekrške odloča predsednik Republiškega senata za prekrške. O izločitvi sodnika za prekrške v organu, ki ima več sodnikov za prekrške, in o izločitvi druge uradne osebe odloča vodja organa, ki vodi postopek o prekršku.

(4)

O izločitvi predsednika Republiškega senata za prekrške odloča Republiški senat v sestavi treh sodnikov.

(5)

Preden se izda odločba o izločitvi, je treba dobiti izjavo tistega, ki naj se izloči.

(6)

Zoper odločbo, s katero se izločitvi ugodi, ni dovoljena pritožba; odločba, s katero se izločitev zavrne, pa se sme izpodbijati samo s pritožbo zoper odločbo o prekršku.

(7)

Določbe tega člena se primerno uporabljajo tudi za izločitev drugih uradnih oseb, ki vodijo postopek o prekršku.

Obdolženec in njegova obramba

79. člen

(1)

Obdolženec je tisti, zoper katerega je uveden postopek.

(2)

Obdolženec ima pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva.

(3)

Obdolženec ima pravico vzeti si med postopkom zagovornika. Za zagovornika si lahko vzame nekoga, ki ima po zakonu pravico dajati pravno pomoč. Zagovornik mora predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo.

(4)

Zagovornik je upravičen ukreniti v korist obdolženca vse, kar sme ukreniti sam obdolženec.

80. člen

Za obdolženo pravno osebo sodeluje v postopku o prekršku njen predstavnik, ki je upravičen za vsa dejanja, za katera je upravičen obdolženec v postopku o prekršku.

81. člen

(1)

Predstavnik obdolžene pravne osebe v postopku o prekršku je tisti, ki jo je po zakonu, po aktu pristojnega državnega organa ali po statutu oziroma drugem samoupravnem splošnem aktu pravne osebe, upravičen predstavljati.

(2)

Pristojni organ upravljanja pravne osebe lahko določi za predstavnika tudi koga drugega izmed svojih članov ali drugega delavca te pravne osebe ali delovne skupnosti, ki opravlja skupne zadeve.

(3)

Predstavnik pravne osebe iz prejšnjega odstavka mora imeti pismeno pooblastilo organa, ki ga je določil za predstavnika.

(4)

Samo ena oseba je lahko predstavnik pravne osebe.

82. člen

Predstavnik tuje obdolžene pravne osebe je tisti, ki vodi njeno predstavništvo v Jugoslaviji, če ni za njenega predstavnika določen kdo drug.

83. člen

(1)

Predstavnik obdolžene pravne osebe ne more biti, kdor je v isti zadevi povabljen za pričo.

(2)

Predstavnik obdolžene pravne osebe tudi ne more biti odgovorna oseba, zoper katero se vodi postopek za isti prekršek in ki navaja, da je ravnala po nalogu druge odgovorne osebe ali organa upravljanja.

(3)

V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena mora organ, ki vodi postopek, sporočiti to obdolženi pravni osebi oziroma predstavništvu tuje pravne osebe v Jugoslaviji, da določi drugega predstavnika.

(4)

Organ, ki vodi postopek o prekršku, mora vselej opozoriti obdolženo pravno osebo oziroma predstavništvo tuje pravne osebe v Jugoslaviji, da je njen predstavnik hkrati odgovorna oseba, zoper katero se vodi v isti zadevi postopek za prekršek.

84. člen

(1)

Če obdolžena pravna oseba na zahtevo organa, ki vodi postopek, ne določi predstavnika, jo ta organ z odločbo kaznuje z denarno kaznijo do 5.000 dinarjev. Če tudi po tej kazni ne določi predstavnika, se kaznuje za vsako nadaljnjo nespoštovanje takega naloga z denarno kaznijo do 10.000 dinarjev.

(2)

Odločba o denarni kazni po prejšnjem odstavku se lahko izpodbija s samostojno pritožbo, če se postopek ustavi, sicer pa samo s pritožbo zoper odločbo o prekršku.

85. člen

Obdolžena pravna oseba in obdolžena odgovorna oseba imata vsaka svojega zagovornika, lahko pa imata tudi skupnega zagovornika, če to dovoljujejo koristi obrambe vsakega izmed njiju.

86. člen

Oškodovanec in njegovo zastopanje

(1)

Oškodovanec je tisti, čigar premoženjska ali osebna pravica je bila s prekrškom prekršena ali ogrožena.

(2)

Oškodovanec ima pravico, da uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, da predlaga dokaze in daje druge predloge, ter da izvršuje druge pravice, ki jih določa ta zakon.

(3)

Če je oškodovanec mladoletnik ali oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je njegov zakoniti zastopnik upravičen dajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen dajati oziroma opravljati oškodovanec. Oškodovanec, ki je dopolnil šestnajst let, je upravičen dajati izjave in opravljati dejanja v postopku.

(4)

Oškodovanec oziroma njegov zakoniti zastopnik smeta svoje pravice izvrševati tudi po pooblaščencu.

(5)

Če so bila zaradi storjenega prekrška oškodovana družbena sredstva, obvesti organ za postopek o prekršku, o tem organ, ki je z zakonom pooblaščen skrbeti za njihovo varstvo, da se lahko udeležuje postopka o prekršku v skladu s pooblastili, ki jih ima na podlagi takega zakona.

87. člen

Pregledovanje spisov

(1)

Predlagatelj postopka, obdolženec, predstavnik obdolžene pravne osebe, zagovornik, oškodovanec, njegov pooblaščenec in njegov zakoniti zastopnik imajo pravico pregledovati in prepisovati spise in si ogledati dokazne predmete.

(2)

Izjemoma sme organ, ki vodi postopek o prekršku, začasno odreči pregled in prepisovanje spisov in ogled predmetov, preden je obdolženec zaslišan, če bi to oviralo pravilen potek postopka. Oškodovancu se sme odreči pregled in prepisovanje spisov in ogled predmetov, preden je bil zaslišan kot priča.

(3)

Po izvedbi dokazov ni dovoljeno odreči pregledovanja in prepisovanja spisov osebam iz prvega odstavka tega člena, kot tudi ne komurkoli drugemu, ki ima do tega upravičen interes.

(4)

Če je postopek v teku, dovoljuje pregledovanje in prepisovanje spisov organ, ki vodi postopek, ko pa je postopek končan, dovoli to vodja organa, ki je vodil postopek oziroma delavec, ki ga on določi.

Vloge in zapisniki

88. člen

(1)

Predlogi, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila se vlagajo pismeno ali dajejo ustno na zapisnik.

(2)

Vloge iz prejšnjega odstavka morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je treba, da jih je mogoče obravnavati.

(3)

Če organ, pristojen za postopek o prekršku, ugotovi, da je vloga nepopolna ali nerazumljiva, zahteva od vložnika, naj jo dopolni oziroma popravi; če vložnik tega v danem roku ne stori, organ, pristojen za postopek o prekršku, vlogo zavrže.

(4)

Če vloge, ki se po tem zakonu vročajo obdolžencu, njegovemu zagovorniku in predlagatelju (tretji odstavek 105. člena in četrti odstavek 182. člena), niso izročene v zadostnem številu izvodov organu, ki vodi postopek o prekršku, zahteva ta organ od vložnika, naj v določenem roku izroči dovolj izvodov. Če se vložnik ne ravna po tej zahtevi, prepiše organ, ki vodi postopek o prekršku, potrebne izvode na vložnikove stroške.

(5)

V zahtevi za popravek oziroma dopolnitev vloge opozori organ, pristojen za postopek o prekrških, vložnika na posledice, če tega ne bi storil v danem roku.

89. člen

(1)

O vsakem dejanju, ki se opravi med postopkom o prekršku, se sestavi zapisnik sproti, ko se dejanje opravlja.

(2)

Zapisnik piše zapisnikar; izjemoma ga lahko piše tudi tisti, ki dejanje opravlja, če ni mogoče dobiti zapisnikarja.

(3)

Zapisnik, ki ga piše zapisnikar, se napravi tako, da tisti, ki dejanje opravlja, glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.

(4)

Zaslišancu se dovoli, da narekuje odgovore v zapisnik sam. Ta pravica se mu lahko odreče, če jo zlorablja.

90. člen

(1)

V zapisnik se vpiše: ime organa, pred katerim se opravlja dejanje, kraj, dan in ura, dejanje, ki se opravlja, osebna imena navzočih z navedbo v kakšni lastnosti so navzoči, in zadeva, v kateri se dejanje opravlja.

(2)

V zapisnik o zaslišanju se vpiše glavna vsebina zaslišanja. Če je treba, se v zapisnik dobesedno zapiše vprašanje, ki je bilo postavljeno, in odgovor nanj. Če se zaslišuje po tolmaču, je treba zapisati, v katerem jeziku je bilo zaslišanje in kdo je bil tolmač.

(3)

Zapisnik podpišeta tisti, ki je opravil dejanje, in zapisnikar.

(4)

Zapisnik o zaslišanju obdolženca podpiše tudi obdolženec; če se zaslišuje po tolmaču pa tudi tolmač.

(5)

Zapisnik o zaslišanju priče oziroma izvedenca podpiše tudi priča oziroma izvedenec; če se zaslišuje po tolmaču, pa tudi tolmač.

91. člen

(1)

Preden se zapisnik podpiše, ima zaslišani pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, da se mu prebere ter dati pripombe, katerih vsebina se vpiše na koncu zapisnika. Zapisnik se prebere vselej, če ni bilo zapisnikarja.

(2)

Če ima zapisnik več listov, jih je treba zaznamovati s tekočimi številkami. Vsak list mora potrditi s svojim podpisom tisti, ki je opravil dejanje, podpisati pa ga mora tudi zaslišani.

(3)

Če zaslišani noče podpisati zapisnika ali se odstrani, preden je zapisnik končan, vpiše oseba, ki opravlja dejanje, to v zapisnik z navedbo razloga za odklonitev podpisa oziroma odstranitve.

(4)

Če se dejanje ne more opraviti zdržema, se sestavi poseben zapisnik za vsak posebni del dejanja.

92. člen

(1)

V zapisniku, ki je že podpisan, se ne sme ničesar dodati, prečrtati ali spremeniti. Kar je bilo prečrtano še med sestavljanjem zapisnika, mora ostati razločno, kar je popravljeno ali prečrtano, mora potrditi s svojim podpisom tisti, ki opravlja uradno dejanje. Dopolnitve že končanega zapisnika je treba posebej podpisati in potrditi.

(2)

Kdor sodeluje v postopku, ima pravico dati na zapisnik ugovor proti njegovi vsebini.

93. člen

(1)

O posvetovanju in glasovanju v postopku na drugi stopnji se sestavi poseben zapisnik.

(2)

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločitev.

(3)

Ta zapisnik podpišejo vsi člani senata, od katerih je eden lahko hkrati tudi zapisnikar. Ločena mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v sam zapisnik.

(4)

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme pregledati samo Vrhovno sodišče Socialistične republike Slovenije, ko odloča o izrednem pravnem sredstvu.

Izdajanje in naznanitev odločbe

94. člen

V postopku za prekrške se izdajajo odločitve praviloma v obliki odločb, če ta zakon ne določa, da se posamezne odločitve izdajajo v obliki odredb.

95. člen

(1)

Odločitve se naznanjajo obdolžencu ustno, če je navzoč.

(2)

Ustno naznanitev je treba vselej zaznamovati v zapisniku ali v spisu. Zaznamek o ustni naznanitvi odločbe o prekršku obsega sestavne dele iz 166. člena tega zakona.

(3)

Pri ustni naznanitvi odločitve je treba obdolženca opozoriti, da sme zahtevati njen prepis, in ga poučiti o pravici do pritožbe. Če obdolženec pri ustni naznanitvi zahteva, se mu izda prepis naznanjene odločitve. V tem primeru se rok za pritožbo šteje od dneva, ko mu je bil prepis vročen.

(4)

Nenavzočim se naznanjajo odločitve z vročitvijo potrjenega prepisa. Tudi v tem primeru se rok za pritožbo šteje od dneva vročitve.

96. člen

(1)

Republiški senat za prekrške izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata.

(2)

Pri odločanju se najprej glasuje o predhodnih vprašanjih, nato pa o glavni stvari. Pri odločanju o glavni stvari se najprej glasuje, ali je obdolženec storil prekršek in ali je zanj odgovoren; nato pa se glasuje o kazni, drugih sankcijah za prekršek, o stroških postopka, o premoženjskopravnem zahtevku in o drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti.

(3)

Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje in glasuje zadnji. Njegova dolžnost je poskrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo.

(4)

Če so glasovi glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, porazdeljeni na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se na ta način ne doseže večina, se odločitev doseže tako, da se glasovi, ki so za obdolženca najneugodnejši, prištejejo glasovom, ki so od teh manj neugodni, dokler se ne doseže potrebna večina.

(5)

Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata; vendar pa član senata, ki je glasoval za ustavitev postopka in ostal v manjšini, ni dolžan glasovati o kazni. Če ne glasuje, se šteje, da se strinja z glasom, ki je za obdolženca najugodnejši.

97. člen

(1)

Posvetovanje in glasovanje je tajno.

(2)

V prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, smejo biti le člani senata in zapisnikar.

98. člen

Vročanje pisanj

Odločitve in druga pisanja se vročajo v skladu z ustreznimi določbami zakona o kazenskem postopku (od 120. do 130. člena).