Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G) ni v neskladju z Ustavo

1331. Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G) ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-56/17-20 
Up-335/17-25

Datum: 4. 4. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Janeza Šenice, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Primec, Lah & Jambrovič, d. o. o., Maribor, na seji 4. aprila 2019

Tretji odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16) ni v neskladju z Ustavo.

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 57/2017 z dne 14. 2. 2017 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Nasprotna udeleženka NOVA KBM, d. d., Maribor, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na ugovor upnice ustavilo postopek odpusta obveznosti in pritožnikov predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo na tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP). V času odločanja prvostopenjskega sodišča je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP-G), ki je spremenil tudi prej veljavni 399. člen. Z novelo spremenjeni 399. člen se glede na tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP-G uporablja tudi za postopek odpusta obveznosti, ki je bil začet pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G, če do njegove uveljavitve sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da je pritožnik sklenil posojilni pogodbi s svojima otrokoma, ki ju je zavaroval z ustanovitvijo zemljiškega dolga, pri čemer se je ob tem kot bančni strokovnjak in poslovodja glavnega dolžnika zavedal lastnih obveznosti na podlagi prevzetega solidarnega poroštva. Tako je sodišče zaključilo, da je pritožnik kot dolžnik ravnal nevestno in nepošteno v razmerju do glavnega upnika (singularne pravne prednice vlagateljice ugovora) in s tem v nasprotju z namenom odpusta obveznosti v smislu 399. člena ZFPPIPP. Ker pride do odpusta obveznosti šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, po pravnem naziranju sodišča ni mogoče govoriti o retroaktivni uporabi spremenjene zakonske določbe. Ob ugotovitvi, da je bila 2. 3. 2015 prijavljena terjatev vlagateljice ugovora prerekana, ji je sodišče prve stopnje priznalo procesno legitimacijo za vložitev ugovora na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZFPPIPP. Ob tem je štelo, da je bila upraviteljica z vročitvijo tožbe v pravdnem postopku za ugotovitev prerekane terjatve obveščena o prenosu terjatve še pred vložitvijo ugovora. Slednja bi procesno legitimacijo po stališču sodišča izgubila šele, če bi bil njen zahtevek v pravdi zavrnjen. Sodišče je v obrazložitvi tudi zapisalo, da v postopku vlagateljica ugovora in dolžnik nista trdila, da je bila terjatev v obravnavanem postopku osebnega stečaja prijavljena po izteku trimesečnega roka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. V zvezi z očitkom protiustavnosti tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G je ugotovilo, da se uveljavljena sprememba v okviru tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni »zlorabo pravice do odpusta obveznosti«, ter na upoštevno obdobje petih (namesto treh) let od uvedbe postopka osebnega stečaja. Po mnenju sodišča lahko gre v primeru 34. člena ZFPPIPP-G kvečjemu za nepravo retroaktivnost, ki ne nasprotuje varstvu zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Pri presoji utemeljenosti posegov v obstoječa razmerja je namreč po stališču sodišča druge stopnje treba s pravo mero tehtati pravice vseh udeležencev in upoštevati tudi javno korist. Sodišče opozarja, da je dolžnikova pravica do odpusta obveznosti v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila terjatve, ki je varovana s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ob sklicevanju na predlog ZFPPIPP-G sodišče opozarja, da se je zakonodajalec za spremembo v prid izboljšanja položaja upnikov odločil, ker je prej veljavna ureditev dolžnikom omogočala špekulativna ravnanja. Po mnenju sodišča druge stopnje je zakonodajalec šele s spremembo v 399. členu ZFPPIPP ustavnoskladno uravnotežil položaj strank postopka osebnega stečaja. V zvezi z zlorabo pravice do odpusta je sodišče soglašalo z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da je dolžnik svoje obveznosti do kasnejših upnikov (družinskih članov) zavaroval bolje od svojih obveznosti, ki jih je imel iz naslova solidarnega poroštva do (pravnega prednika) vlagateljice ugovora. Pritrdilo je tudi razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem aktivne legitimacije vlagateljice ugovora. Ugotovilo je, da je do cesije prišlo šele s sklenitvijo ustrezne pogodbe 4. 3. 2015 – torej po začetku postopka osebnega stečaja, ki se je začel 14. 11. 2014, in tudi po tem, ko je pravna prednica upnice prijavila terjatev v tem postopku (2. 3. 2015). V obrazložitvi je zapisalo, da je prijavitelj terjatve (pravna prednica vlagateljice ugovora) pridobil procesno legitimacijo že s prijavo terjatve, ker se (v postopku) ne navaja, da bi bila (prenesena) terjatev prijavljena po izteku trimesečnega roka. Po mnenju sodišča druge stopnje bo vlagateljica ugovora procesno legitimacijo izgubila šele, če bo njen zahtevek zavrnjen v pravdi (385. člen ZFPPIPP in druga alineja 2. točke 58. člena ZFPPIPP).

Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23., 34. in 53. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da sta sodišči v delu zatrjevane protiustavnosti tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G sprejeli očitno napačno stališče o nepravi retroaktivnosti in svojih odločitev nista v zadostni meri obrazložili. Po mnenju pritožnika je sodišče druge stopnje napačno ocenilo učinek izpodbijane določbe kot nepravo retroaktivnost, saj naj bi podaljšano petletno upoštevno obdobje in spremenjena vsebina 399. člena ZFPPIPP posegala v že zaključene pravne položaje. Pritožnik tako meni, da uporaba 399. člena ZFPPIPP v njegovem primeru, ko sta se sodišči oprli neposredno na generalno klavzulo (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP) in vrednotili ravnanja v podaljšanem obdobju, učinkuje retroaktivno oziroma (smiselno podrejeno) posega tudi v njegove pričakovane pravice. Poudarja, da sodišče pri odločanju o ugovoru v njegovi zadevi ni izvedlo aktivnosti v zakonskih rokih iz drugega in šestega odstavka 405. člena ZFPPIPP, saj je o ugovoru odločalo več kot sedem mesecev. Tako naj bi bila dokončna uresničitev pričakovane pravice med drugim odvisna tudi od hitrosti odločanja prvostopenjskega sodišča, s čimer pritožnik utemeljuje kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Pritožnik opozarja, da upnik ni podal ustrezne trditvene podlage za uporabo 399. člena ZFPPIPP, in meni, da sta sodišči z odločitvijo o zlorabi pravice do odpusta prekoračili ugovorne navedbe. Navaja, da sam med postopkom ni imel možnosti, da se izjavi v zvezi z okoliščinami sklenitve pravnih poslov z otrokoma, na katere sta sodišči oprli svojo odločitev. Sodiščema očita tudi arbitrarnost v zvezi z razlago pravnih pojmov »zloraba pravice do odpusta obveznosti« ter »vestnosti in poštenja«, s katero naj bi popolnoma izvotlili institut odpusta obveznosti. Opozarja, da sta sodišči glede njegovih ravnanj sprejeli stališče, da ne ustrezajo prevzemanju nesorazmernih obveznosti oziroma neodplačnemu razpolaganju v smislu 399. člena ZFPPIPP. Kljub temu naj bi protislovno sklenili, da ta ista ravnanja hkrati ustrezajo generalni klavzuli iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, spremenjenega z ZFPPIPP-G. Pritožnik meni, da bi morali sodišči vsako od njegovih ravnanj posebej ovrednotiti in pojasniti, zakaj pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Opozarja, da je odpust obveznosti utemeljen v zagotavljanju socialne varnosti prezadolženih, v pravici do človekovega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter varstvu družine iz 53. člena Ustave, katerih kršitev zaradi očitane izvotlitve instituta odpusta tudi uveljavlja. Zanika, da bi prekršil načelo vrstnega reda plačil, in poudarja, da je tudi v razmerju do družinskih članov le zavaroval kasneje nastale, a prej zapadle obveznosti. Navaja, da se je glede na stanje (tudi) v letu 2010 po svojih najboljših prizadevanjih trudil poplačati obveznosti, denar pri otrocih pa si je izposodil z namenom, da je lahko poplačal svoje (druge) upnike glede na zapadlost njihovih terjatev. Protislovje vidi pritožnik tudi v ugotovitvi sodišč, da se je zavedal nezmožnosti plačila glavnega dolžnika, za čigar obveznosti je jamčil kot solidarni porok. Opozarja, da so upniki vendarle pristali na podaljšanje roka plačila obveznosti glavnega dolžnika kot tudi na okoliščino, da naj bi bile obveznosti v zadostni meri zavarovane z zastavitvijo nepremičnin glavnega dolžnika.

Pritožnik opozarja, da že iz obrazložitev izpodbijanih aktov sledi seznanjenost sodišč z dejstvom, da je pravna prednica vlagateljice ugovora prijavila terjatev po izteku roka (tj. po treh mesecih po objavi oklica o začetku postopka) in je bila njena terjatev prerekana. Po mnenju pritožnika bi morali sodišči v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso po uradni dolžnosti ugotoviti, da vlagateljica ugovora (singularna pravna naslednica prijaviteljice terjatve) ni imela položaja stranke postopka v okvirih 385. člena ZFPPIPP. Stališče sodišča, da v postopku vlagateljica ugovora ali pritožnik nista trdila, da je bila terjatev prijavljena po izteku trimesečnega roka, naj bi bilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, skladno s katero sodišče pazi na obstoj procesne predpostavke sposobnosti biti stranka po uradni dolžnosti. Pritožnik se v zvezi z obstojem enotne in ustaljene sodne prakse ob smiselni (Glej opombo 1) uporabi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 408/2014 z dne 30. 9. 2014, sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cpg 403/2013 z dne 15. 1. 2014, sklep Vrhovnega sodišča št. Pdp 474/2008 z dne 10. 5. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 24/97 z dne 4. 6. 1998. Meni tudi, da sta sodišči s priznanjem procesne legitimacije vlagateljice ugovora kršili 22. in 23. člen Ustave ter njegovo pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Po mnenju pritožnika navedene določbe jamčijo, da bo sodišče odločalo zgolj o njegovih obveznostih v razmerju do nasprotne stranke v sodnem postopku in ne v razmerju do katerekoli tretje osebe, ki ne varuje svojih koristi, hkrati pa pritožniku povzroča nepopravljivo škodo. Pritožnik opozarja, da po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti njegovega položaja ne bo več mogoče popraviti, četudi bi sodišče v pravdi pravnomočno zavrnilo zahtevek upnika v zvezi z obstojem terjatve.

Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G. Navaja, da je ZFPPIPP-G določil daljše upoštevno obdobje ter dodatno (oziroma širšo) oviro za odpust obveznosti v obliki določitve zlorabe pravice do odpusta obveznosti kot generalne klavzule. Opozarja, da izpodbijani tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP-G predvideva uporabo 399. člena ZFPPIPP, torej z vsebino po uveljavitvi ZFPPIPP-G, za vse postopke, v katerih sodišče o odpustu še ni odločilo. Meni, da izpodbijana določba krši prepoved retroaktivne veljave predpisov iz 155. člena Ustave, pri čemer ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-158/11 z dne 28. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13, in OdlUS XX, 11) poudarja, da iz zakonodajnega gradiva ne izhaja utemeljitev javne koristi za povratno učinkovanje, ki naj bi jo tako s svojo obrazložitvijo v nasprotju z načelom delitve oblasti zapolnili sodišči. Pobudnik (smiselno podrejeno) uveljavlja tudi nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo in svoje pričakovane pravice na podlagi že začetega postopka o odpustu (2. člen Ustave). Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-150/94 z dne 15. 6. 1995 (Uradni list RS, št. 65/95, in OdlUS IV, 63) poudarja, da dodatni (novi) pogoji in podaljšano upoštevno obdobje za dokončno pridobitev pravice do odpusta zaradi ZFPPIPP-G učinkujejo z veljavnostjo za nazaj, saj pretekla ravnanja v podaljšanem upoštevnem obdobju pravno vrednotijo in jim pripisujejo pravne posledice, ki jih v trenutku izvršitve ali vložitve predloga za odpust niso imela. Tako naj bi izpodbijana določba posegala v pričakovanje stečajnih dolžnikov, da jim bodo obveznosti odpuščene ob upoštevanju pogojev (ugovornih razlogov in časovnih omejitev), ki so veljali v trenutku, ko so vložili predlog za odpust obveznosti. Pobudnik izpodbijani določbi očita neskladje z 2., 14. in 22. členom Ustave tudi iz razloga, ker naj bi bila dokončna uresničitev njegove (pričakovane) pravice do odpusta obveznosti odvisna (tudi) od hitrosti odločanja prvostopenjskega sodišča. Zakon naj bi tako sam ustvaril podlago za arbitrarno odločanje sodišč, saj je bilo od hitrosti odločanja sodišča v odprtih postopkih vloženih ugovorov odvisno, katera pravna podlaga se bo v postopku uporabila.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-335/17, U-I-56/17 z dne 6. 7. 2017 ustavno pritožbo in pobudo sprejelo v obravnavo ter do dokončne odločitve zadržalo končanje postopka osebnega stečaja, ki se vodi nad pritožnikom. O sprejemu ustavne pritožbe je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo stečajnega dolžnika in s pozivom, ki je bil objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, tudi upnike stečajnega dolžnika, da se izjavijo o ustavni pritožbi.

Na poziv se je odzvala upnica NOVA KBM, d. d., Maribor (vlagateljica ugovora v postopku obveznosti). Navaja, da pritožnik v postopku z ustavno pritožbo ni izčrpal pravnih sredstev, ker bi moral pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti tudi pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z lastno procesno legitimacijo za vložitev ugovora poudarja, da ima skladno s 385. členom ZFPPIPP zaradi posebnosti postopka osebnega stečaja, ki ne določa prekluzivnega roka za prijavo terjatve (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP), položaj stranke v postopku tudi upnik, ki je zamudil roke za izvedbo dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja, če je njegova terjatev priznana. Poudarja, da z dejstvom (ne)prerekanja terjatve ni mogoče pogojevati procesne legitimacije za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti, saj bi v takem primeru stečajni dolžnik lahko prerekal vse terjatve upnikov izključno z razlogom nemožnosti podaje ugovora zoper odpust obveznosti, s čimer bi lahko dosegel želeni odpust. Poudarja tudi, da je temeljno načelo stečajnega postopka varstvo upnikov, ki imajo pravico do poplačila terjatev, v katero odpust obveznosti močno posega. Tako naj odpust obveznosti ne bi bila pravica, ki bi pritožniku pripadala sama po sebi, temveč šele ob izpolnitvi zakonskih pogojev ob predpostavki njegovega vestnega in poštenega ravnanja. Po mnenju upnice bi v pritožnikovem primeru lahko šlo za poseg v pričakovano pravico do odpusta obveznosti le, če bi do odpusta prišlo ex lege že z vložitvijo predloga. Upnica tako soglaša s stališčem sodišč o dopustni nepravi retroaktivnosti izpodbijane določbe ter poudarja posledice odpusta za položaj upnikov in možnost zlorabe na strani dolžnikov, ki jih je zakonodajalec prav želel preprečiti, saj zloraba tudi po predhodno veljavni ureditvi ni uživala pravnega varstva. Poudarja utemeljenost zlorabe z ustanovitvijo zemljiških dolgov v korist družinskih članov v trenutku obstoja obveznosti iz naslova solidarnega poroštva.

V odgovoru na navedbe upnice pritožnik navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni izredno pravno sredstvo, ki bi mu bilo na razpolago. Poudarja, da si je za vložitev navedene zahteve neuspešno prizadeval z vložitvijo pobude. Opozarja, da imajo v postopku osebnega stečaja pravico opravljati procesna dejanja vsi upniki, ki pravočasno prijavijo svojo terjatev. Omenjeno velja neodvisno od morebitnega prerekanja njihove terjatve. Pritožnik poudarja, da sam skladno s pododdelkom 3.4.2 ZFPPIPP niti ni procesno legitimiran za prerekanje terjatev upnikov in tudi v konkretnem primeru terjatve upnice sam ni prerekal. Ponavlja očitek neobrazloženosti izpodbijanih sklepov in stališče o izvotlitvi instituta odpusta obveznosti. Opozarja, da je z dodatnimi posojili le želel odpraviti položaj (grozeče) insolventnosti, pri čemer je bila terjatev (pravne prednice) vlagateljice ugovora v celoti zavarovana s hipoteko na nepremičnini, ki je upnica ni unovčila. Meni, da sta ga sodišči neživljenjsko in arbitrarno kaznovali z odvzemom podeljenega privilegija (pričakovane pravice) za odpust obveznosti pod pogoji, ki so veljali v trenutku izdaje sklepa o začetku postopka za odpust obveznosti. Poudarja tudi, da zakonodajalec ne sme omejiti pogojev za pridobitev določene (pričakovane) pravice tako, da njeno dokončno pridobitev dodatno omeji z opredelitvijo strožjih pogojev (dejstev), ki so (že) nastali pred uveljavitvijo zakona in se upoštevajo po uveljavitvi takšnega zakona. Spremenjena ureditev namreč po mnenju pritožnika upošteva položaje, ki so se zaključili pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G. V podkrepitev svojega stališča se pritožnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 224/2000 z dne 8. 5. 2001.

Sklep o sprejemu pobude s priloženo pobudo je Ustavno sodišče poslalo Državnemu zboru, ki na navedbe v pobudi ni odgovoril. Mnenje je poslala Vlada. Navaja, da je šele ZFPPIPP-G uravnotežil položaj upnika in položaj dolžnika v postopku osebnega stečaja. Ob opori na zakonodajno gradivo (Glej opombo 2) poudarja, da je bil cilj ZFPPIPP-G omejiti možnosti zlorabe instituta odpusta obveznosti in tako povečati obseg razpoložljivega dolžnikovega premoženja, ki je v postopku osebnega stečaja namenjeno poplačilu upnikom. Opozarja, da je pravni okvir za odpust obveznosti pred novelo predvideval bistveno slabši položaj upnikov v primerjavi s položajem nepoštenih in nevestnih dolžnikov, ki jim je v obdobju več kot treh let pred uvedbo osebnega stečaja uspelo prenesti svoje premoženje na bližnje osebe (ali ga v njihovo korist obremeniti), hkrati pa se z njimi dogovoriti, da jim omogočijo še naprej uživati koristi iz prenesenega premoženja.

Vlada navaja, da nova ureditev 399. člena ZFPPIPP ob upoštevanju veljavnih temeljnih načel obligacijskega prava z vsebinsko-vrednostnega vidika ni korenita sprememba, saj temelji na vrednostni usmeritvi za ravnanja pogodbenih strank, ki primarno izhaja iz načela vestnosti in poštenja. (Glej opombo 3) Slednje od pogodbene stranke zahteva, naj tudi pri izpolnjevanju svojih pogodbenih obveznosti s pravo mero in na ustrezen način skrbi ne samo za uresničitev in zaščito lastnih interesov, ampak tudi interesov druge pogodbene stranke. Iz navedenega razloga je vrednostna usmeritev, ki jo vsebuje načelo vestnosti in poštenja, po mnenju Vlade pomembna tudi za opredelitev namena odpusta obveznosti, kar kot temeljno izhodišče upošteva tudi spremenjeni prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP. V tretjem odstavku navedenega člena je načelo vestnosti in poštenja operacionalizirano s pravnim pravilom, ki opredeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ob sklicevanju na pravno teorijo (Glej opombo 4) Vlada izpostavlja, da pomeni zloraba pravice izvrševanje upravičenja (pravice) prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. Pri medsebojno odvisnih pravicah je v primeru njihove vsebinske odprtosti nosilec pravico dolžan izvrševati tako, da njegovo ravnanje ne presega meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča aktivirati njemu pripadajočo pravico. (Glej opombo 5) Ker vseh možnih pojavnih oblik ravnanj, ki bi lahko pomenila zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ni mogoče taksativno predpisati, so tovrstna ravnanja po ZFPPIPP-G nomotehnično opredeljena z generalno klavzulo v prvem odstavku spremenjenega 399. člena ZFPPIPP. (Glej opombo 6) V četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP pa so določeni le najbolj značilni položaji zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki so nomotehnično opredeljeni v obliki izpodbojnih pravnih domnev.