Odločba o ugotovitvi, da je bil prvi odstavek 69. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo v neskladju z Ustavo

370. Odločba o ugotovitvi, da je bil prvi odstavek 69. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-432/20-10

Datum: 2. 2. 2023

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 2. februarja 2023

Prvi odstavek 69. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20), kolikor se nanaša na državne tožilce, je bil v neskladju z Ustavo.

V postopkih, v katerih morajo pristojni organi glede državnih tožilcev še vedno uporabiti s to odločbo Ustavnega sodišča presojani ne več veljavni prvi odstavek 69. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, se šteje, da znižanje plače po tej določbi za državne tožilce ni veljalo.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 69. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP), kolikor se nanaša na državne tožilce. Zatrjuje neskladje te zakonske določbe z 2. in 14. členom Ustave.

Predlagatelj navaja, da je bilo s prvim odstavkom 69. člena ZIUZEOP začasno bistveno poseženo v z zakonom zagotovljeno višino plače državnih tožilcev. To naj bi bilo v neskladju z načelom pravne države, in sicer z načelom varstva zaupanja v pravo in načelom sorazmernosti. Predlagatelj meni, da ni izpolnjen že prvi pogoj za skladnost izpodbijanega ukrepa z načelom varstva zaupanja v pravo. Za poslabšanje pravnega položaja državnih tožilcev naj namreč ne bi bil podan stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem interesu. Iz zakonodajnega gradiva naj bi izhajalo, da sporna določba zasleduje cilj omilitve posledic epidemije, da je za ukrepe, povezane z epidemijo COVID-19, treba zagotoviti sredstva, ki jih ob pripravi proračuna države ni bilo mogoče načrtovati, in da imajo predlagani ukrepi posledice na vse štiri blagajne javnega financiranja v skupni višini 3 milijarde EUR. Začasno znižanje plač nekaterih funkcionarjev (vključno z državnimi tožilci) naj bi pomenilo ukrep za zmanjšanje stroškov in prerazporeditev sredstev. Pri tem po mnenju predlagatelja ni mogoče prezreti dejstva, da so bile plače državnih tožilcev (in nekaterih drugih funkcionarjev) začasno znižane za obdobje od 11. aprila do 31. maja 2020, kar naj bi pomenilo, da je lahko šlo le za zmanjšanje stroškov v delu leta 2020, pri čemer pa naj bi iz zakonodajnega gradiva izrecno izhajalo, da so sredstva (katerih poraba je predvidena v obdobju, ko je bil državni proračun že sprejet) za izvajanje zakona zagotovljena v okviru sprejetega proračuna za leto 2020. Predlagatelj navaja, da državnim tožilcem tudi ni bila dana možnost priprave na novo ureditev. Poleg tega naj ne bi bilo jasno, zakaj naj bi bilo začasno znižanje plač nekaterih funkcionarjev (vključno z državnimi tožilci) nujno potrebno za omilitev posledic epidemije COVlD-19, kako naj bi k temu prispevalo in zakaj tega cilja ne bi bilo mogoče doseči s kakšnim drugim, po naravi blažjim ukrepom, kot je poseg v plače državnih tožilcev (v tako velikem deležu). Privarčevani znesek na račun znižanja plač državnih tožilcev (in nekaterih drugih funkcionarjev) tudi naj ne bi bil nikjer finančno ovrednoten. Predlagatelj posebej opozarja tudi na to, da naj bi imeli državni tožilci, ob upoštevanju njihove sistemske izenačitve s sodniki glede njihovih pravic in dolžnosti iz službenega razmerja, razumna pričakovanja, da se njihov plačni položaj v razmerju do sodnikov ne bo spremenil. Zasledovani cilj naj ne bi bil v razumnem sorazmerju s sprejetim ukrepom.