Odločba o ugotovitvi, da je 10. člen Zakona o društvih v neskladju z Ustavo

3895. Odločba o ugotovitvi, da je 10. člen Zakona o društvih v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Roberta Battellija, Koper, na seji 11. septembra 2008

Prvi odstavek 10. člena Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 61/06) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04) se zavrne.

Pobudnik kot predstavnik italijanske narodne skupnosti v Državnem zboru in kot pripadnik te narodne skupnosti izpodbija 10. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju: ZDru-1), ki ureja ime društva, in 3. člen Zakona o javni rabi slovenščine (v nadaljevanju: ZJRS), ki ureja javno rabo jezika narodnih skupnosti. Pobudnik meni, da izpodbijana ureditev v neskladju z Ustavo in osamosvojitvenimi akti omejuje rabo lastnega jezika italijanske narodne skupnosti pri določitvi imena društva. Ta naj bi bila pri ustanavljanju in delovanju društva bistvenega pomena, za takšno omejitev pa ni videti ustavno dopustnega razloga. Poleg tega naj bi z njo zakonodajalec zabrisal z Ustavo določeno razliko med italijansko narodno skupnostjo in njenimi pripadniki ter pripadniki katerekoli druge narodnostno opredeljene skupine ljudi. Izpodbijana ureditev naj bi zato kršila posebne pravice, ki jih imajo avtohtoni narodni skupnosti ter njuni pripadniki po 11. in 64. členu Ustave. Bila naj bi tudi v neskladju z 2. členom in s prvim odstavkom 5. člena Ustave, ki že na ravni ustavnih načel zagotavljata zaščito in pravice teh skupnosti. Njihovim pripadnikom naj bi kršila tudi pravico do svobodnega izražanja iz 39. člena Ustave. Pobudnik meni, da je prvi odstavek 10. člena ZDru-1 v neskladju z Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin (Uradni list RS, št. 4/98 – v nadaljevanju: MKUNM) in Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih (Uradni list RS, št. 17/00 – v nadaljevanju: MELRJ), v posledici pa tudi z 8. členom Ustave. Sklicuje se na dosedanjo ustavno presojo glede varstva uporabe jezika narodnih skupnosti v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 46/06 in OdlUS XV, 29) in glede pomena jezikovnih vezi narodne manjšine z lastnim jezikom, kot izhaja iz smisla odločbe št. U-I-296/94 z dne 28. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 21). Izpodbijana določba ZJRS po mnenju pobudnika položaja in rabe jezika narodne skupnosti ne razrešuje, temveč ohranja stanje pravne negotovosti, zato naj bi bila nejasna in nedorečena ter kot taka v neskladju z 2. členom Ustave. Ustavno sporen naj bi bil tudi 17. člen ZJRS. Pravila o jeziku, v katerem mora biti firma oziroma ime pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, naj bi bila z Ustavo v pomensko enakem neskladju kot že izpodbijana ureditev, če naj bi se pojem »tuji jezik« nanašal tudi na ustavno varovani narodni skupnosti in njune pripadnike.

V vlogi, s katero je pobudnik dopolnil in popravil pobudo ter odgovoril na stališča v mnenju Vlade in v gradivu za odgovor Državnega zbora, je na novo opredelil glavni očitek o neskladju z Ustavo. Ta naj bi bil v tem, da izpodbijana zakonska ureditev pomeni odmik od ustavne zahteve po »hkratni uradnosti« in »enakopravnosti« slovenskega jezika in jezikov narodnih skupnosti na območjih, kjer ti živita. Pobudnik namreč meni, da bi bilo Ustavi zadoščeno šele v primeru, če bi zakon določal, da morajo biti imena društev v slovenskem jeziku in v jeziku narodne skupnosti, izpodbijana ureditev pa naj bi v neskladju z Ustavo podrejala javno rabo jezikov obeh narodnih skupnosti slovenskemu jeziku. Pobudnik sicer ugotavlja, da izpodbijana določba ZDru-1 rabe jezika narodnih skupnosti izrecno ne prepoveduje, vendar naj bi varstvo rabe svojega jezika zagotavljala le na ravni splošnega ustavnega varstva iz 61. in 62. člena Ustave. To pa naj bi bilo glede na posebno ustavno varstvo in pravice narodnih skupnosti in njihovih pripadnikov nezadostno. Pobudnik ugotavlja, da iz mnenja Vlade in iz gradiv za odgovor Državnega zbora izhaja, da so ustavne pravice do uporabe jezika narodnih skupnosti zagotovljene že z izbirno možnostjo uporabiti svoj jezik ob obvezni uporabi slovenskega jezika. V zvezi s tem opozarja, da sta ustanovitev in delovanje društva vsaj deloma uradni dejanji, vsekakor pa sta javni dejanji. Zato naj bi bilo stališče o izbirnosti v neskladju s kriteriji za enakopravno javno uporabo jezikov narodnih skupnosti na območjih, kjer ti živita, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-218/04. Glede izpodbijane določbe ZJRS pa pobudnik dodatno meni, da sama po sebi ni ustavno sporna, taka je glede na svoj učinek, ker naj ne bi zagotavljala, da področni zakoni ne bi zmanjševali stopnje enakopravnosti jezikov na narodnostno mešanih območjih. Meni namreč, da obstaja nevarnost postopnega področnega zniževanja varstva jezikovnih pravic narodnih skupnosti.

Državni zbor v odgovoru meni, da pobuda ni utemeljena. Pobudnik naj bi izhajal iz napačnega razumevanja 10. člena ZDru-1, saj pri poimenovanju društev jezik narodne skupnosti po njegovi oceni ni v podrejenem položaju. Izpodbijana določba naj bi sledila 11. členu Ustave, ki z uporabo besede »tudi« le za območja, kjer narodni skupnosti živita, določa, da se slovenščina in jezik narodne skupnosti kot uradna jezika uporabljata enakopravno. Enako naj bi določala tudi izpodbijana določba ZDru-1. Fakultativnost uporabe prevoda imena društva v jeziku narodne skupnosti naj bi bila izraz svobode združevanja (42. člen Ustave), uporaba pojma »prevod« pa naj bi zagotavljala enak pomen obeh jezikovnih variant imena društva in ne subsidiarnosti oziroma podrejenosti jezika narodne skupnosti. Ugotavlja, da se izpodbijana ureditev ne nanaša samo na pripadnike narodnih skupnosti, ampak velja za vse potencialne ustanovitelje društva na tem območju. Glede na to naj bi bilo neutemeljeno trditi, da izpodbijana določba ZDru-1 pripadnikom narodne skupnosti omejuje ali prepoveduje poimenovanje društev v njihovem jeziku in vezi z njim. Te ugotovitve naj bi jasno potrjeval tudi ZJRS. Ta zakon naj bi razširjal možnost s slovenščino enakopravne rabe jezika narodnih skupnosti prek meja oblastnega komuniciranja tudi v širši javni prostor. Da gre pri tem za pravico iz pozitivne zaveze države po drugem stavku prvega odstavka 5. člena Ustave, naj bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-218/04. Državni zbor ocenjuje, da v javno rabo jezika sodi tudi ustanavljanje društev. Prav izpodbijani 3. člen ZJRS naj bi poleg prvega odstavka 1. člena ZJRS(1) zagotavljal enakopravno javno rabo slovenščine in jezika narodne skupnosti na območju, kjer ti skupnosti živita, tega splošnega pravila pa naj ne bi bilo mogoče razumeti tako, da bi ga področni zakoni lahko odpravili ali omejili. Meni, da načelo enakopravnosti jezikov pomeni, da zakon ne sme določiti, da se na zadevnih območjih uporablja samo slovenščina, in tudi ne, da se uporablja samo jezik narodne skupnosti. Tudi 17. člena ZJRS naj ne bi bilo mogoče razumeti v omejevalnem smislu, ampak v povezavi s 1. in 3. členom ZJRS. Zato naj bi izpodbijani določbi ZDru-1 in ZJRS in tudi 17. člena ZJRS ustrezali ustavnim zahtevam po pozitivnem varstvu pravic narodnih skupnosti in njunih jezikov.

Vlada meni, da izpodbijane določbe zakonov niso v nasprotju z Ustavo. Navaja, da mora imeti društvo zaradi nastopanja v pravnem prometu ime, ki zagotavlja identifikacijo društva in iz katerega sta razvidni pravnoorganizacijska oblika in dejavnost društva tako, da sta razumljivi vsem, ki vstopajo z njim v pravna razmerja. Zato mora biti ime društva razumljivo vsem na območju države. To naj bi bilo mogoče le, če je ime društva v slovenskem jeziku; prav zato ne more biti le v italijanskem ali madžarskem jeziku, lahko pa je dvojezično. Izpodbijana določba o imenu društva naj ne bi pomenila uresničevanja 11. člena Ustave, temveč dodatno varstvo pravic narodnih skupnosti na temelju pozitivne diskriminacije (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-218/04). Izbira vrstnega reda jezikov v imenu društva naj bi bila prepuščena ustanoviteljem društva. Izpodbijana ureditev naj ne bi bila povezana s 17. členom ZJRS, ker na območjih, kjer živita narodni skupnosti, njun jezik ni tuj jezik. Prevod imena društva je sestavni del dvojezičnega imena in ne njegov sekundarni dodatek, zato naj ne bi pomenil sekundarne tujejezične vzporednice, ampak se kot enovito dvojezično ime vpiše v register društev. Vlada opozarja, da bi sprememba izpodbijane določbe v smer, da bi si le društvo pripadnikov narodne skupnosti, ki ga ti ustanovijo za uresničevanje lastnih pravic, lahko določilo ime v jeziku narodne skupnosti, dejansko pomenila omejevanje njihovih pravic, saj bi v postopku registracije terjala preverjanje pripadnosti narodni skupnosti. Zato naj se pravica poimenovanja društva v slovenščini in v jeziku narodne skupnosti uveljavlja kot splošna pravica, kadar ima društvo sedež na območju, kjer ti skupnosti živita. Navaja, da tudi Ustava v 11. členu določa enakopravno rabo uradnih jezikov na območju, kjer živita narodni skupnosti, in uporabo jezikov narodnih skupnosti ne omejuje le na njune pripadnike. Vlada poudarja, da je namen ZJRS urediti javno rabo slovenščine in ne jezikov narodnih skupnosti, zato določbe s tako vsebino vanj niti ne bi sodile. Izpodbijani 3. člen ZJRS zato ne ureja neposredno in celovito uporabe jezikov narodnih skupnosti, ampak to vprašanje prepušča področnim zakonom. Morebitna neustavnost ureditve tega vprašanja v katerem od njih pa naj ne bi pomenila tudi neustavnosti izpodbijane določbe ZJRS.

Pobudnik 3. členu ZJRS(2) očita neskladje z 11. in s 64. členom Ustave. Izpodbijana določba zagotavlja na območjih, kjer živita narodni skupnosti, javno rabo njunih jezikov, tako kot ta zakon predpisuje za slovenščino in v skladu s področnimi zakoni. Že iz besedila izpodbijane določbe se razume, da prav ta določba jezikoma narodnih skupnosti daje poseben položaj in ju ne obravnava kot tuja jezika. To jasno izhaja tudi iz primerjave s 17. členom ZJRS,(3) ki določa poimenovanje oseb zasebnega prava in ki ureja uporabo imena v tujem jeziku. Pomembnost tega razlikovanja za ustavnopravni položaj jezikov narodnih skupnosti je razvidna tudi iz nadaljevanja te obrazložitve. Ustavno skladnost posebne ureditve v področnih zakonih pa je Ustavno sodišče pristojno presojati posebej, upoštevaje okoliščine posameznega primera. Morebitna neustavnost področne ureditve zato na izpodbijano določbo ne more imeti vpliva. Ne nazadnje tudi pobudnik meni, da izpodbijana določba ZJRS sama po sebi v ustavopravnem smislu ni sporna. Glede na to je Ustavno sodišče očitke pobudnika o neustavnosti 3. člena ZJRS zavrnilo kot očitno neutemeljene.