Odločba, da se ne uporabljajo posamezne določbe oziroma elementi določb zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže

1468. Odločba, da se ne uporabljajo posamezne določbe oziroma elementi določb zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Generalnega državnega tožilca Republike Slovenije, na seji dne 21. marca 1996

V Republiki Sloveniji se ne uporabljajo določbe zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45 in Uradni list FLRJ, št. 56/46), ki so in kolikor so bile že v času nastanka in uporabe navedenega zakona v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi, pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z ustavo.

V skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, se ne uporabljajo zlasti naslednji elementi določb zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže:

elementi materialnih določb, pri katerih zakonodajalec ob določanju kaznivih dejanj ni upošteval družbene nevarnosti kot element kaznivega dejanja;

elementi materialnih določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje nedoločnosti predstavljali podlago za arbitrarno uporabo zakona;

elementi procesnih določb, ki so pomenili kršitev temeljnih načel kazenskega prava in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Generalni državni tožilec z zahtevo, vloženo 1. 4. 1994, izpodbija zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45 – v nadaljevanju: ZŠGS) in zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46 – v nadaljevanju: ZTŠS). Meni, da zakona nista v skladu niti s tedanjim niti s sedanjim ustavnim redom ter s splošno sprejetimi načeli kazenskega prava. Zakona naj ne bi bila veljavna pravna predpisa in se naj v Republiki Sloveniji ne bi smela uporabljati niti kot nekdanji niti kot sedanji pravni vir. Sodišča oba zakona še vedno uporabljajo, kadar v pravnomočno končanih kazenskih zadevah iz povojnih časov sodijo na podlagi izrednih pravnih sredstev o zakonitosti in pravilnosti tedanjih sodb in postopkov ter o utemeljenosti tedanjih obtožb.

Predlagatelj meni, da ZŠGS ni sprejel in razglasil ustavno določen zakonodajni organ po predpisanem zakonodajnem postopku. Zato naj ne bi bil pravno veljaven zakon ampak “revolucijski dekret totalitarnega režima, ki si je sam vzel dejansko oblast”.

V vseh primerih je bila inkriminacija kaznivih dejanj sestavljena iz generalne klavzule (v prvem odstavku določbe) in posameznih izvršitvenih oblik, ki so v drugem odstavku naštete le primeroma. Zadnja točka drugega odstavka se vedno glasi, da se enako kaznuje tudi “vsako drugo gospodarsko delovanje, podobno zgoraj navedenim primerom”. To pa po predlagateljevem mnenju pomeni, da inkriminacije kaznivih dejanj niso bile dovolj določne, kar naj bi bilo v nasprotju z 28. členom ustave Republike Slovenije. Taka vsebinska nedoločnost je po predlagateljevem mnenju omogočala samovoljo oblasti. Iz sodnih spisov naj bi bilo razvidno, da so se sodišča pri odločanju v konkretnih kazenskih zadevah zadovoljila že z ugotovitvijo obstoja posameznih, primeroma naštetih izvršitvenih oblik, medtem ko naj ne bi bila ugotavljala, ali so podani tudi znaki iz “generalne klavzule” (prvi odstavek 1. in 2. člena ZŠGS ter 1., 3. in 5. člena ZTŠS). Na ta način, pravi predlagatelj, so bili posamezniki obsojeni že, če so bili podani zgolj objektivni znaki katerega od primeroma naštetih dejanj, pri čemer naj se subjektivni znak kaznivega dejanja, ki ga je vsebovala generalna klavzula, sploh ne bi bil ugotavljal. V mnogih primerih pa naj bi bili posamezniki obsojeni celo za dejanja, ki “so bila podobna” v zakonu naštetim dejanjem, pri čemer sodbe ne vsebujejo niti navedbe, kateremu od primeroma naštetih ravnanj v zakonu naj bi bilo obdolženčevo dejanje podobno. Takšna ureditev je po mnenju predlagatelja omogočala kaznovanje kakršnegakoli ravnanja in je za državljane pomenila popolno pravno negotovost.

Predlagatelj meni, da zakon na nedopusten način inkriminira vsako ravnanje, opredeljeno zgolj po določenem cilju oziroma namenu, ki ga veže na nedoločen pravni pojem – na primer na nesorazmerno premoženjsko korist pri opredelitvi kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije (3. člen ZTŠS). Na ta način se je po mnenju predlagatelja “cona kriminalnosti” širila onstran meja dopustnosti. Ni bilo namreč potrebno, da storilec nesorazmerno premoženjsko korist tudi doseže, marveč naj bi zadoščalo, da jo je imel namen doseči. Namen pa naj bi se bil v praksi predpostavljal. To pomeni, da je bilo lahko kaznivo že vsako pripravljalno dejanje oziroma celo pripravljanje pripravljalnih dejanj. Iz tega po mnenju predlagatelja tudi izhaja, da glavni namen obeh zakonov ni bil preganjanje storilcev kaznivih dejanj, pač pa zadušitev vsakršne zasebne gospodarske dejavnosti.

Poleg nesorazmerno strogih kazni, ki naj bi bile zagrožene že za temeljne oblike kaznivih dejanj, predlagatelj tudi poudarja, da ZTŠS vsebuje tudi več drugih določb, ki naj bi bile v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava civiliziranih držav. Predpisana naj bi bila nezastarljivost kazenskega pregona in izvrševanja kazni za vse vrste z zakonom določenih kaznivih dejanj (10. člen ZTŠS). Zakon naj bi uvedel tudi domnevo krivde (prvi in drugi odstavek 11. člena ZTŠS).