TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Že v najzgodnejših civilizacijah so se pojavljali izzivi pri izvrševanju sodb oziroma drugih izvršilnih naslovov. Dolžnikovo neplačevanje dolga je problem, ki obstaja od vsega začetka civilizacij. Postopek, ki uspešnejši stranki iz civilnega spora omogoča pridobiti poplačilo od upirajočega se dolžnika, ima dolgo in zanimivo zgodovino. V svoji najbolj primitivni obliki je bila izvršba sestavljena iz tega, da je dolžnika zasegel upnik, ki mu je tako pripadalo njegovo telo oziroma je nad njim pridobil oblast. Nato pa je postopoma prišlo v ospredje dejstvo, da za poplačilo dolga odgovarja dolžnik iz svojega premoženja.¹

Literatura s področja zgodovine izvršbe se pretežno osredotoča na ureditev izvršbe v starem Rimu.² Osnovna ideja izvršilnega prava v začetnih obdobjih je bila izvajati močan pritisk na dolžnika, in sicer z namenom, da se ga pripravi k temu, da bo naredil vse za izpolnitev svoje obveznosti.³ Strogost do dolžnika, ki je zaznamovala celoten čas rimskega prava, je nastala iz razmerja moči v državi (vladanje premožnih) in ne iz prepričanja, da to zahteva splošna dobrobit skupnosti. Rimska zakonodaja v republiških časih je kot sredstvo prisile plačila dolga poznala ujetništvo in navsezadnje, če dolžnik po določenem času ni plačal, prodajo dolžnika v suženjstvo.⁴

Zaradi kompleksnejšega razumevanja odnosa do dolga in s tem do dolžnika menim, da je treba preučiti tudi mezopotamski in grški družbi. Iz ohranjenih sumerskih in grških pravnih virov izhaja, da ni prihajalo do razlikovanja med dolžnikom, ki je solventen, ter med dolžnikom, ki je insolventen, zato v tem razdelku ločnice med njima ne naredim. Zametki ločevanja med postopkom za solventne dolžnike – izvršbo in postopkom za insolventne dolžnike – stečajem se pojavijo v starem Rimu v 2. stoletju.

V članku obravnavam Babilon, antično Grčijo, stari Rim in srednji vek, s poudarkom na postopnem omejevanju samopomoči upnika ter posledičnem razvoju izvršilnih postopkov. Prav tako analiziram, kako so v posameznih obdobjih razumeli pojem »premoženje dolžnika«, kar je bistveno vplivalo na pojav ujetništva oziroma zasužnjevanja dolžnikov.

2. Babilon

Hamurabijev zakonik⁵ (18. st. pr. n. št.) je pravni spomenik v klinopisu, ki se je ohranil iz antične mezopotamske družbe.⁶ Ima 282 členov, ki pokrivajo večino pravnih področij. Izreki 113–119 obravnavajo dolgove in zasege.⁷ Izrek 113 Hamurabijevega zakonika je usmerjen predvsem zoper samopomoč upnika.⁸ Iz njega je razvidno, da upnik ni smel sam poseči po dolžnikovem premoženju. Če je to storil, je (1.) moral vrniti vse, kar je vzel, in (2.) izgubil tudi to, kar je on dal dolžniku.

Ugotovim lahko, da je bil dolžnik že v 18. st. pr. n. št. deloma varovan, upnik pa omejen, saj ni mogel sam posegati po dolžniku.

Iz izrekov 114–116 Hamurabijevega zakonika izhaja, da je upnika doletela denarna kazen, če je imel v ujetništvu osebo, ki je bila povezana z dolžnikom, saj je moral upnik plačati tretjino mine srebra, če je zarubil (torej imel v ujetništvu) svojca dolžnika. Če je oseba, ki jo je imel upnik v ujetništvu, umrla, je to pustilo naslednje posledice:

• če je umrla naravne smrti, ni bilo nobenega postopka;
• če pa je umrla zaradi nasilja oziroma grdega ravnanja upnika:
• če je bil v ujetništvu svoboden človek, so usmrtili upnikovega sina;
• če je bil v ujetništvu suženj, je moral plačati tretjino mine srebra.⁹

Eden najpogostejših razlogov za suženjstvo v naprednejših ljudstvih, recimo v starodavni Mezopotamiji, je bil prav dolg.¹⁰ Izreki 117–119 Hamurabijevega zakonika, ki se nanašajo na dolg, ki se ga ne more poplačati, dajejo dolžniku nekatere možnosti.¹¹ Dolžnik, ki se je znašel v nezavidljivem položaju in ni mogel poplačati dolga, ima na voljo rešitev – lahko je za tri leta prodal člana svoje družine (ženo ali katerega od otrok), ki so delali pri upniku in s tem odplačal dolg. Iz te določbe izhaja, da so že v tem obdobju poznali zastavitev osebe za zavarovanje dolga. Izrek 118 namreč postavlja zgornjo mejo treh let za ženo oziroma otroke dolžnika. Tako je lahko oseba, ki je bila dana v zavarovanje za neplačilo dolga, s svojim delom služila največ tri leta, v četrtem letu pa je morala biti izpuščena.¹²

Izrek 119 določa drugačno pravilo za sužnje, in sicer če je v zavarovanje dan suženj dolžnika, lahko upnik podaljša trajanje nad tri leta, lahko pa ga tudi proda. Hamurabi torej strogo razlikuje med osebami, ki so bile dane v zavarovanje: (1.) če je šlo za prosto osebo, je morala biti izpuščena po treh letih; (2.) če je šlo za sužnja, pa se je lahko obdobje podaljšalo ali pa ga je lahko upnik prodal.¹³

3. Antična Grčija

Zanimiv je skoraj popolno ohranjeni zapis prava v antični Grčiji – Zakonik mesta Gortina na Kreti (5. st. pr. n. št.).¹⁴ Je nazoren primer stopnje razvoja od agrarne skupnosti v mestno oziroma od rodovno-plemenske v aristokratsko.¹⁵ Med drugim je mogoče zaznati tudi oženje dovoljene samopomoči, v okviru katere je lahko osebo zasegla močnejša stranka.¹⁶ V stolpcih IX 43–54 Zakonika mesta Gortina na Kreti so bili urejeni postopki izterjave dolgov.¹⁷ Postopki so se razlikovali glede na nastanek obveznosti:

• če je obveznost nastala pred pričami, je moral upnik le dokazati obveznost s pričami (število prič je bilo odvisno od vsebovanega zneska) in sodba je bila le formalnost – to pomeni, da je sodnik naročil izvršitev sklenjenega dogovora;
• če pa obveznost ni nastala pred pričami, je prišel v poštev drug postopek. Na žalost podrobnosti tega postopka iz zakonika ni mogoče razbrati, saj je preostali del stolpca, ki je opisoval postopek, nečitljiv.¹⁸

Iz ohranjenega zakonika je mogoče razbrati razločevanje dveh različnih postopkov glede na okoliščine, v katerih je nastal dolg. Prednost v postopku je imela nedvomno obveznost, ki je bila nesporna in jo je upnik z lahkoto dokazal – pripeljal je priči, ki sta prisostvovali sklenitvi pogodbe.

Za čas vladanja Drakona (7. st. pr. n. št.) so morali ljudje s suženjskim delom odplačevati svoje dolgove.¹⁹ Upnik je imel namreč absolutno oblast nad dolžnikovim življenjem in svobodo.²⁰ Če je dolžnik zavrnil plačilo, je to z drugimi besedami pomenilo obsodbo na življenje v suženjstvu. Upnik je lahko prevzel oblast nad njim, ga vpregel v volovsko vprego ali ga prisilil, da je opravljal hlapčevska opravila. Nikomur mu ni bilo treba ničesar pojasnjevati in je prav tako lahko odločal o hrani in obleki dolžnika.²¹ Suženjstvo je bilo v antični Grčiji hitro rastoče, kar je povzročilo veliko nemirov.²² Prav zato je bila ena od glavnih Solonovih reform (6. st. pr. n. št.) odprava dolžniškega suženjstva in s tem zmanjšanje možnosti, da bi državljani postali trajni sužnji.²³ Solon je izvedel pomembne reforme, med drugim tudi (1.) pavšalni odpust dolgov in (2.) osvoboditev ljudi iz dolžniškega suženjstva.²⁴ Iz Velike državne elegije (7. st. pr. n. št.)izhaja, da je želel preprečiti posledice, do katerih so privedli dolgovi:

»To so nesreče doma; povrh pa trume ubogih vsak dan zbog dolgov romajo k tujim ljudem: v sužnost prodani plačo; sramotne okove noseči [...]«.²⁵

Pri preučevanju neplačila dolga in okoliščin, ki so do tega privedle, je treba upoštevati pomembno razliko med dvema pojmoma:

• zasužnjevanje zaradi neplačila dolga: gre za zasužnjevanje dolžnika, če ta ne more poplačati svojega dolga;
• zastavitev osebe za zavarovanje dolga: dolžnik za zavarovanje dolga zastavi sebe (oziroma drugo osebo, ki jo ima v oblasti) – v obliki opravljanja določenih storitev.²⁶

V prvem primeru, pri zasužnjevanju zaradi neplačila dolga, dolžnik postane suženj svojega upnika, ki postane njegov gospodar oziroma lastnik sužnja in s tem na dolžniku pridobi lastninsko pravico ter vsa upravičenja, ki iz nje izhajajo. Suženj je tako postal del njegovega premoženja. Za dolžnika to pomeni, da je suženj za vedno in da nima nikakršne možnosti za spremembo statusa, razen če se gospodar odloči, da ga osvobodi, vendar ga k temu ne more nihče prisiliti. V tem primeru so bile torej za dolžnika posledice izjemno hude in trajne, saj je ostal suženj do svoje smrti. V drugem primeru, zavarovanju dolga z zastavitvijo osebe dolžnika, gre le za status oziroma stanje, ki izhaja iz zastavitve dolžnika (oseb pod njegovim nadzorom) v obliki izvajanja storitev oziroma dela kot zavarovanje za dolg. Drugače kot pri suženjstvu zastavitev osebe za zavarovanje dolga ni trajno, saj zastavljena oseba ostane pod nadzorom upnika samo do odplačila dolga. Upnik tudi nima vseh pravic, ki jih ima lastnik, saj ima le pravico do dolžnikovih storitev za določeno obdobje.²⁷

Domneva se, da je Solon z reformami odpravil le zasužnjevanje zaradi neplačila dolga, ne pa tudi zastavitve osebe za zavarovanje dolga.²⁸ Sklepamo lahko, da je bil to nekakšen kompromis.²⁹ Stari Grki so verjeli, da so stranke sklepale pogodbe prostovoljno, kar pomeni, da so bile pogodbe svete in jih je treba izvršiti. Po drugi strani pa so prepoznali potrebo po varstvu svobode vseh svobodnih ljudi, ne glede na to, ali so domačini ali tujci. Zakon je upnikom podelil pravico, da zaseže osebo dolžnika, ki ni poravnal svojih dolgov, in ga zadrži, dokler z delom ne odplača dolžnikovih dolgov. Kljub temu pa je v istem času pravo ščitilo svobodo dolžnikov tako, da je prepovedalo njihovo prodajo v suženjstvo za poplačilo svojih dolgov. Posojilodajalcem so torej zagotavljali močno obliko zavarovanja, vendar je po drugi strani institut zastavitve osebe za zavarovanje dolga posojilojemalcem olajšal pridobitev kreditov.³⁰ Verjetno je bila to nekakšne vrste spodbuda trgovanja.

Opombe:

* Magistrica prava, doktorica pravnih znanosti, zaposlena v oddelku Plačilni in poravnalni sistemi v Banki Slovenije.

¹ J. Cepec, nav. delo, str. 6; J. Kranjc, nav. delo, str. 511.
² K. Blomeyer, nav. delo, str. 4; M. Kaser, nav. delo, str. 94; J. Kilborn, nav. delo, str. 7; J. Kranjc, nav. delo, str. 83.
³ K. Blomeyer, nav. delo, str. 4.
⁴ J. Breiler, nav. delo, str. 3; M. Kaser, nav. delo, str. 101; J. Kranjc, nav. delo, str. 83; K. Škrubej, nav. delo, str. 64.
⁵ Besedilo je na voljo na (25. 4. 2025).
⁶ S. Vilfan, nav. delo (2013), str. 26.
⁷ P. Handcock, nav. delo, str. 4; K. Škrubej, nav. delo, str. 40.
⁸ Povzeto po V. Korošec, nav. delo, str. 67–68; določba se glasi: »Če ima človek od človeka (terjati) žito ali srebro in si je brez (dovoljenja) lastnika vzel žito iz žitnice ali iz skednja, (tedaj) bodo temu človeku dokazali, da je brez (dovoljenja) lastnika žita vzel žito iz žitnice ali skednja, in nato bo povrnil žito, kar ga je vzel; vrh tega bo izgubil vse, kar koli je (bil) dal.«
⁹ Povzeto po V. Korošec, nav. delo, str. 67–68; določbe se glasijo: »Če človek nima od (drugega) človeka (terjati) žita ali srebra, (vendar pa) mu je zarubil njegovega svojca, bo za vsakega zarubljenca plačal tretjino mine srebra. Če ima človek (terjati) od človeka žito ali srebro in je vzel svojega zarubljenca in je nato zarubljenec v hiši svojega zarubitelja umrl naravne smrti, (tedaj) za ta spor ni nobene pravde. Če je zarubljenec v hiši svojega zarubitelja umrl zaradi udarcev ali zaradi grdega ravnanja, bo zarubljenčev gospodar svojemu upniku (to) dokazal, in če je bil (zarubljenec) sin (svobodnega) človeka, bodo usmrtili njegovega sina, če (pa) je bil suženj (svobodnega) človeka, bo (upnik) plačal tretjino mine srebra; vrh tega bo izgubil vse, kar koli je dal.«
¹⁰ O. Patterson, nav. delo, str. 125.
¹¹ Povzeto po V. Korošec, nav. delo, str. 67–68; določbe se glasijo: »Če je človeka dolg prignal v stisko, tako da je svojo ženo, svojega sina ali svojo hčer prodal ali jih je zastavil, (tedaj) bodo tri leta delali v hiši svojega kupca ali svojega zastavnega upnika; v četrtem bodo prosti. Če je v zastavo dal sužnja ali sužnjo, jih (sme) upnik prodati naprej. Nazaj jih (dolžnik) ne (more) zahtevati. Če je človeka dolg prignal v stisko, tako da je prodal sužnjo, ki mu je rodila otroke (sinove?), (tedaj) bo gospodar sužnje plačal srebro, ki (mu ga) je bil plačal upnik in bo nato svojo sužnjo rešil.«
¹² Najverjetneje so pavšalno omejili odvisnost na tri leta. Upnik pa je moral paziti, da ni posodil več, kot je vrednost dela za tri leta.
¹³ E. M. Harris, nav. delo, str. 418.
¹⁴ Besedilo je na voljo na (25. 4. 2025). 15 K. Škrubej, nav. delo, str. 59.
¹⁶ M. Gagarin, nav. delo, (1988), str. 335; M. Gagarin, nav. delo (1982), str. 131. 17 R. F. Willetts, nav. delo, str. 47.
¹⁸ Prav tam, str. 75.
¹⁹ J. Thoorley, nav. delo, str. 24.
²⁰ B. F. Washer, nav. delo, str. 411.
²¹ Prav tam.
²² O. Patterson, nav. delo, str. 125.
²³ Prav tam.
²⁴ K. Škrubej, nav. delo, str. 61. 25 Prav tam, str. 53.
²⁶ E. M. Harris, nav. delo, str. 415–417. 27 Prav tam.
²⁸ W. L. Westermann, nav. delo, str. 4. 29 E. M. Harris, nav. delo, str. 430.

Celoten članek je dostopen za naročnike!