7. člen
(krajinskoarhitekturno urejanje)
(1)
Preoblikovanje terena se izvede tako, da se teren oblikuje v skladu z naravnimi reliefnimi oblikami in da se ustrezno oblikujejo prehodi brežin nasipov in vkopov v obstoječi teren. Brežine se zatravijo ali zasadijo z lesnato vegetacijo v skladu s krajinskimi značilnostmi območja.
(2)
Po dokončanju del se na območju gradbiščnih površin zemljišča rekultivirajo do enakega stanja in kakovosti, kot je bilo pred gradbenim posegom.
(3)
Zasaditve in zatravitve zaradi utrjevanja tal in varovanja gozdnega roba se izvedejo čim prej po končanih gradbenih delih in z avtohtonimi rastlinskimi vrstami.
(4)
Nasipi in vkopi, ki niso objekti za izvajanje obrambnega usposabljanja, so lahko visoki največ 1,5 m. Nasipi in vkopi se zatravijo ali zasadijo z lesnato vegetacijo.
(5)
Kadar obstaja nevarnost rušenja terena ali plazenja, ugotovljena na podlagi geomehanske ali geološke presoje, ki je lahko del dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, je dopustna gradnja podpornega zidu. Podporni zid se ozeleni ali obloži z naravnim kamnom.
(6)
Ne glede na določila tega člena so na območjih, varovanih v skladu s predpisi, ki urejajo področje kulturne dediščine, dopustne le tiste vrste krajinskoarhitekturnih ureditev, ki so v skladu z varstvenim režimom posamezne enote kulturne dediščine.
(7)
Obravnavano območje državnega prostorskega načrta leži na krasu z značilnostmi kraške pokrajine, kot so vrtače, požiralniki, presihajoča jezera, zato se te značilnosti ohranijo v naravnem stanju, da je zagotovljeno nemoteno delovanje naravnega vodnega odtočnega sistema.