TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod in izhodišča

Pred časom sem na podlagi zaprosila naročnika izdelal podrobno pravno analizo obsežne dokumentacije (več kot 50 strani tehničnih, urbanističnih in normativnih gradiv), ki se nanaša na začetna ravnanja v postopku umeščanja drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (JEK2) v prostor. Pregled gradiva razkriva resno sistemsko anomalijo, ki utegne povsem razvrednotiti pomen zakonsko predpisanih prostorskih in okolijskih postopkov, celo resno ogroziti pravno varnost celotnega projekta.

Analiza temelji na vpogledu v ključne delovne in strateške dokumente:

• osnutek pravnih izhodišč in argumentacija o nezakonitem procesnem zoženju nabora alternativ ter preoblikovanju »izbirnega« postopka v »potrditvenega«;
• temeljni strateški akt Mestne občine Krško (MOK), ki določa pogoje za sodelovanje lokalne skupnosti in zahteva neodvisno strokovno presojo;
• usmeritve na pobudo MOK – podrobne usmeritve občine z izrecno zahtevo po predhodnem sprejemu krovnega Zakona o JEK2;
• optimizacija lokacije Vzhod ter urbanistična in geološko-tehnična študija, ki dokazuje izvedljivost alternativne »Variante 2 (Vzhod)«;
• dopolnilna gradiva in analiza (februar 2026);
• podatki o namerah Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP) ter investitorja (GEN energija d.o.o.).

2. Ustavnopravna razsežnost: argumenti o kršitvi avtonomije lokalne samouprave in načela sorazmernosti

Osrednje ustavnopravno vprašanje v predmetni zadevi predstavlja konflikt med posegom države v prostor in ustavno zagotovljeno avtonomijo lokalne samouprave. Po 140. členu Ustave RS sodijo vprašanja prostorskega razvoja in urejanja lokalnega prostora v izvorno pristojnost občine. Državni posegi preko instrumenta Državnega prostorskega načrta (DPN) so sicer ustavno dopustni za objekte državnega pomena, vendar morajo strogo spoštovati ustavno načelo subsidiarnosti in sorazmernosti.

Ustavna zapoved sorazmernosti je zadeva kogentnosti. Državni organ sme v lokalno avtonomijo poseči le v obsegu, ki je nujno potreben za uresničitev javnega interesa, pri čemer mora izbrati ukrep, ki najmanj prizadene pravice in razvojne interese lokalne skupnosti.

Prisila občine v sprejem izključno lokacije ZAHOD, za katero se iz prejetega gradiva utemeljeno zdi, da bi lahko trajno blokirala urbanistični in gospodarski razvoj mesta Krško v smeri proti Vrbini (kjer je oddaljenost industrijskih in jedrskih objektov od mestnih neobičajno majhna), se zdi prekomeren in nesorazmeren poseg v lokalno avtonomijo. Ker pregledani tehnični dokument nedvoumno dokazuje obstoj primerljive in izvedljive Variante VZHOD, je na mestu ocena, da država z zavračanjem obravnave te alternative ravnà arbitrarno, s čimer neposredno krši ustavna načela.

3. Procesne kršitve ZUreP-3, ZVO-2 in Aarhuške konvencije

Postopek priprav DPN po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-3) in Zakonu o varstvu okolja (ZVO-2) po svoji pravni naravi ni in ne sme biti linearen proces gole formalne potrditve investitorjeve vnaprejšnje želje. Gre za interaktiven postopek tehtanja javnih interesov, v katerem je ključna postavka izvedba primerjalne študije variant (PŠV).

Iz prejete dokumentacije izhaja, da pripravljavec DPN (MNVP) in investitor poskušata uveljaviti »dejansko zoženje« možnosti izbire. S tem, ko bi se iz uradnega postopka še pred izvedbo celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) in pred javno razgrnitvijo izločila optimizirana Varianta VZHOD, bi se izbirni postopek nezakonito preoblikoval v »potrditveni« postopek vnaprej sprejete odločitve.

Ob tem Aarhuška konvencija v 6. členu izrecno zahteva zagotovitev sodelovanja javnosti v zgodnji fazi, »ko so vse možnosti še odprte«. Če država začne formalni postopek z vnaprej določeno lokacijo »Zahod«, javnosti in lokalni skupnosti odvzame dejanski vpliv na temeljno odločitev o izbiri lokacije, kar predstavlja neposredno kršitev mednarodnega prava.

Pregledana argumentacija investitorja o neizvedljivosti Variante VZHOD zaradi geoloških razmer (sinklinale, geološki padec) se v luči pregledane dokumentacije izkaže za strokovno neutemeljeno in pristransko. Optimizirana »Varianta 2« na 36 hektarjih tehtno dokazuje, da se vsi sistemsko kritični objekti nahajajo na stabilnem platoju, kjer je globina trdne podlage (9 metrov) identična tisti na lokaciji Zahod.

Pojavi se vprašanje, tudi problem pravnih posledic ob zavajanju javnosti in zainteresiranih aktivistov. Ker je tehnična izvedljivost Variante VZHOD dokumentirano izkazana, ekonomsko-finančna odstopanja pa so utemeljena kot neznatna, država dejansko nima pravne podlage za zavrnitev te alternative na podlagi »tehnične neustreznosti«. Vztrajanje pri izključitvi Variante VZHOD v tem primeru pomeni arbitrarno in nezakonito odločanje.

4. Pravna ocena tveganj: izpodbojnost, ničnost in razlastitev po dejanskem stanju

Če se bo postopek umeščanja JEK2 v prostor nadaljeval po zastavljeni poti ignoriranja alternativnih variant, bodo lahko posledice za državni projekt katastrofalne.

Pojavi se problem močne ničnosti ali razveljavitve DPN. Ta temelji na pomanjkljivi ali fiktivni primerjalni študiji variant, zato je izpodbojen pred Upravnim sodiščem RS. Tožba občine ali NVO bi lahko povzročila večletno zadržanje izvajanja projekta (tudi zamik od 5 do 10 let).

Ugotoviti je mogoče tudi problem dejanske (de facto) razlastitve. Namreč, določitev območij omejitve rabe prostora (ORP) okoli lokacije »Zahod« bi lahko trajno razvrednotila nepremičnine in onemogočila gospodarsko pobudo v Krškem. Če država ne bi zagotovila vnaprejšnje odškodnine, bi šlo za de facto razlastitev, ki bi odprla pot masovnim odškodninskim tožbam po 26. členu Ustave RS.

5. Možnosti strateških ravnanj in zakonodajne rešitve (Lex Specialis)

Za zaščito pravnega položaja Mestne občine Krško in prebivalcev bi bilo mogoče (ali treba) narediti nekatere takojšnje in dolgoročne ukrepe:

1. Zavezujoči sklep Občinskega sveta MOK. Občinski svet MOK bi lahko sprejel zavezujoči sklep, s katerim bi odrekel podporo začetku postopka DPN, dokler v program priprave ne bi bila enakopravno vključena optimizirana Varianta VZHOD (v skladu z dokumenti). Občina bi lahko napovedala uporabo vseh pravnih sredstev, vključno s sprožitvijo pravnega spora o pristojnosti in ustavno pritožbo.
2. Zahteva za sprejem posebnega zakona (Zakon o JEK2 – Lex Specialis). Lokalna skupnost bi lahko odpravila prakso ad hoc reševanja odškodnin in zahtevala sprejem posebnega zakona pred sprejemom DPN. Zakon o JEK2 pa bi moral vsebovati: prepoved neto zmanjšanja razvojnega potenciala MOK; obveznost investitorja za financiranje nadomestne infrastrukture za urbana zemljišča, ki bodo izgubljena zaradi jedrskih režimov; ustanovitev Jedrskega razvojnega sklada, z zakonsko določeno rentno politiko: letno vplačilo določenega odstotka od vrednosti investicije med gradnjo ter odstotka od proizvedene MWh med obratovanjem; zavarovanje pravice MOK do soodločanja pri izbiri izvajalcev geoloških in okolijskih študij ter obvezna mednarodna recenzija pod nadzorom paritetne komisije.

Kot možnost se kaže tudi vključitev Računskega sodišča RS, Varuha človekovih pravic RS in mednarodnih organov. Oddaja pobude Računskemu sodišču RS bi bila v funkciji preverbe gospodarnosti izbire lokacije, naslovitev Varuha človekovih pravic RS pa v funkciji ocene o kršitvi pravice do zdravega življenjskega okolja in lokalne samouprave. V primeru nadaljevanja ignoriranja ene od variant kot enakovredne bi se lahko vložila pritožba pri Aarhuškem odboru za skladnost v Ženevi.

6. Sklepna ugotovitev

Strokovno-pravna analiza nedvoumno potrjuje, da so zahteve lokalne skupnosti po enakovredni obravnavi Variante VZHOD ustavno in zakonsko utemeljene. Država pa mora zajeti sapo, stopiti korak nazaj in spoštovati pravno dejstvo, da ne sme delovati kot zgolj serviser komercialnih interesov investitorja, temveč mora zagotoviti strogo spoštovanje ustavnih pravic prebivalstva in lokalne samouprave.