TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi:

   "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati za:

• junij 2023 znesek 138,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2023 dalje do plačila in

• julij 2023 znesek 582,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2023 dalje do plačila.

• Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za:

• februar 2023 znesek 234,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2023 dalje do plačila,

• marec 2023 znesek 637,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2023 dalje do plačila,

• april 2023 znesek 554,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2023 dalje do plačila,

• maj 2023 znesek 637,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2023 dalje do plačila in

• junij 2023 znesek 471,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2023 dalje do plačila.

• II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 344,94 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

  III. Zavezanka za plačilo sodne takse je tožena stranka v višini 22 %."

2. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 156,79 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.