(1)
Zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred prenosom izvršitve, vendar ne tistega, zaradi katerega je bil odobren prenos izvršitve, se obsojena oseba brez soglasja države, ki je izrekla sodbo, ne sme kazensko preganjati, obsoditi ali ji drugače omejiti osebna svoboda in ne izročiti tretji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazenske sankcije.
(2)
Soglasje države, ki je izrekla sodbo, ni potrebno:
1.
če obsojena oseba v petinštiridesetih dneh po dokončnem odpustu s prestajanja kazni zapora ali prenehanju varstvenih ukrepov ne zapusti območja države, ki je izvršitev prevzela. V ta rok se ne všteva čas, ko obsojena oseba, neodvisno od svoje volje, ni mogla zapustiti območja države, ki je prevzela izvršitev;
2.
če je obsojena oseba zapustila območje države, ki je izvršitev prevzela, nato pa se je ponovno prostovoljno vrnila na njeno ozemlje.