(1)
Če se prevzame izvršitev, sodišče države, ki je izvršitev prevzela, določi po svojem pravu kazen zapora ali varnostni ukrep, ki ju je treba izvršiti, pri čemer upošteva kazensko sankcijo, izrečeno v državi, ki je izrekla sodbo.
(2)
Zaradi izvršitve v drugi državi pogodbenici obsojena oseba v nobenem primeru ne sme biti v težjem položaju, kot bi ga imela v državi, ki ji je izrekla sodbo.
(3)
Čas, prestan v zaporu v državi, ki je izrekla sodbo, se v celoti všteje v kazen zapora ali varnostni ukrep, ki ga je treba prestati v državi, ki je prevzela izvršitev.