(1)
Voznik v 24 urah, oziroma med dvema dnevnima počitkoma po določbi, ki opredeljuje dnevni počitek, ali med dnevnim počitkom in tedenskim počitkom (v nadaljnjem besedilu: dnevna vožnja) ne sme voziti več kot devet ur. V enem tednu se čas vožnje lahko dvakrat podaljša na 10 ur.
(2)
Najkasneje po šestih dnevnih vožnjah mora imeti voznik tedenski počitek, kot je določeno v 69.č členu tega zakona.
(3)
Tedenski počitek se lahko preloži do konca šestega dne, če skupni čas vožnje v šestih dneh ne presega najdaljšega časa vožnje, ki ustreza šestim dnevnim vožnjam iz prvega odstavka tega člena.
(4)
Pri opravljanju mednarodnih občasnih prevozov in izmeničnih voženj potnikov, se določbe drugega in tretjega odstavka tega člena uporabljajo za obdobje največ dvanajst dnevnih voženj.
(5)
Voznik v dveh zaporednih tednih ne sme voziti več kot 90 ur.
(6)
Z denarno kaznijo 20.000 tolarjev se za prekršek kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju s prvim ali petim odstavkom tega člena.
(7)
Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik-posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim, tretjim ali petim odstavkom tega člena, odgovorna oseba pa z denarno kaznijo najmanj 120.000 tolarjev.“