TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je v poslovne listine in knjige, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih listin izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in kot podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke s tem,

da je med 13. 1. 2017 in 20. 12. 2017 v B. kot direktor in solastnik družbe C. d.o.o. izdal račune št. 1/2017 z dne 13. 1. 2017, št. 2/2017 z dne 23. 1. 2017, št. 3/2017 z dne 27. 1. 2017, št. 4/2017 z dne 1. 2. 2017, št. 17/2017 z dne 20. 3. 2017, št. 21/2017 z dne 11. 5. 2017, št. 24/2017 z dne 23. 5. 2017, št. 25/2017 z dne 25. 5. 2017, št. 28/2017 z dne 13. 6. 2017, št. 32/2017 z dne 11. 7. 2017, št. 35/2017 z dne 27. 7. 2017, št. 39/2017 z dne 8. 9. 2017 in št. 63/2017 z dne 20. 12. 2017, s katerimi je družbi D. d.o.o. zaračunal dobavo tobaka v skupnem znesku 511.382 EUR ter račune št. 31/2017 z dne 11. 7. 2017, št. 34/2017 z dne 21. 7. 2017, št. 37/2017 z dne 11. 8. 2017, št. 41/2017 z dne 25. 9. 2017 in št. 77/2017 z dne 19. 12. 2017, s katerimi je družbi E. d.o.o. zaračunal dobavo tobaka v skupnem znesku 317.627 EUR, katerega pa njegova družba hrvaškima družbama ni nikoli dobavila ter takšne fiktivne račune, ki se morajo voditi na podlagi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS št. 117/06) in so pomembne za poslovni promet z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami ter podlaga za davčni nadzor, razen računov št. 1/2017, št. 2/2017 in št. 3/2017 po v družbi zaposlenih delavkah dostavil računovodstvu družbe, ki ga je zavedlo v knjigo izdanih računov,

s čimer naj bi storil 15 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da hrvaški družbi nista bili dejanska kupca tobaka, pa še ne pomeni, da plačano blago tudi ni bilo dostavljeno kupcema oziroma, da so vsi računi iz tega razloga fiktivni. Pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba C. d. o. o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan dejanski/končni prejemnik tobaka. Takšna ugotovitev lahko predstavlja podlago za izdajo odločbe davčnega organa in naložitev plačila davkov družbi C. d. o. o., ne zadostuje pa za zaključek, da je bil tudi vsak od navedenih računov fiktiven.