TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Za zadosti opredeljene trditve v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka pravilno predlagala dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, saj je svoje trditve, ki jih je opredelila, v nasprotju z zmotnim pritožbenim stališčem, že na nivoju konkretnosti, morala še dokazati. Tako ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka šele na podlagi izvedenega dokaza nato podala trditve (informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen dokaz) kot zmotno meni pritožba.

Trditveno breme se nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je toženki celo ni treba navajati.

Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava in ne procesno pravno vprašanje. Pri sklepčnosti gre za abstraktno vprašanje ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična.

Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi.

Pritožba zmotno meni, da je že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škodo , nastalo pri delu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka glede na posebne okoliščine, da so stopnice vodile iz klavnice v prostore, kjer so delavci bili med odmorom, poskrbeti za večji obseg varnostnih ukrepov, kot so zgolj minimalni in ki jih je tožena stranka sicer zagotavljala, kar bi ob potrebnem skrbnem ravnanju lahko storila in tudi je, vendar šele po škodnem dogodku.