272. člen
(pogoji glede varovanja tradicionalne kulturne krajine)
Ohranjajo se osnovne značilnosti kmetijskih površin: pisana izmenjava kultur, posamezni posevki na relativno majhnih površinah, njive na terasah, sadovnjaki med naselji in njivskimi ter travniškimi površinami, ohranjanje manjših živic in osamelih dreves med obdelovalnimi zemljišči in podobno.
Način obdelave se lahko spreminja v skladu z novimi tehnologijami, vendar je treba zagotoviti ohranitev prvin krajinske zgradbe teh območij (vzdrževanje gozdnega roba, členjenost obdelovalnih površin, izmenjava različnih kultur, ohranjanje manjših živic in osamelih dreves med obdelovalnimi zemljišči in podobno);
Uvajanje novih, neavtohtonih kultur, ki bi zahtevale specifične ureditve (ukrepe) in s tem spremembo krajinskega vzorca, je dovoljeno le na površinah, ki niso vidno izpostavljene.
Dovoljene so agrooperacije razen hidromelioracij in izravnave terena v smislu izboljšanja možnosti za kmetijsko pridelavo; pred tem je potrebno humusni sloj pred zasipanjem odstraniti in deponirati ter ga nato uporabiti za vrhnji sloj izravnave. Večje spremembe reliefa, ki bi spremenile krajinsko sliko območja, niso dovoljene; izboljšave kmetijskih zemljišč so dovoljene le v okviru, ki bo zagotovil le manjše spremembe reliefa in površinskega pokrova (sekanje drevja). Izboljšave kmetijskih zemljišč, ki bi zahtevale ali povzročile uničenje in poškodbe izjemnih mikroreliefnih oblik – kraških pojavov, kot so suhe struge, bruhalniki, izviri, požiralniki, vrtače in podobno, niso dovoljene.
Ker predstavlja velika razdrobljenost zemljišč močno oviro za zmanjševanje stroškov pridelave v kmetijstvu in s tem oviro za uspešnejši razvoj kmetijstva, so priporočljive obsežne zložbe (komasacije) kmetijskih zemljišč. Optimalna velikost parcele je z vidika ekonomičnosti rabe strojev 5 ha. Zaradi ohranjanja značilne pestre krajinske slike, ki ga ustvarja veliko število majhnih njiv z različnimi posevki, se priporoča ohranjanje sistema kolobarjenja poljščin v okviru posamezne večje parcele in s tem delitev parcele na manjše funkcionalne enote.
Sekanje živih mej in osamelih dreves je dovoljeno le v obsegu, ki bistveno ne spreminja prostorske in ekološke pestrosti.
Zasaditve protivetrnih zaščit in živih mej iz iglavcev ni dovoljeno, ravno tako ne zasaditev neavtohtonega drevja in grmovja.
Zaščita kmetijskih površin pred divjadjo je dovoljena s postavitvijo električnega pastirja, ki pa ne sme prekiniti ustaljenih migracijskih poti prostoživečih divjih živali. Električnega pastirja je možno postaviti tudi za varstvo goveda in drobnice na pašniku. Visokih žičnatih ograj ni dovoljeno postavljati. Dovoljene so lesene ograje z redkim vzorcem in plotovi do višine 120 cm, pri oborih za drobnico pa kombinacija lesene ograje in mreže.
Skladiščenje plastičnih bal s silažo v odprtem prostoru in na vidno izpostavljenih lokacijah ni dovoljeno; za ovijanje bal se priporoča temnejši zelen material.
Za gnojenje se uporablja hlevski gnoj. Gnojenje z gnojevko in mineralnimi gnojili je dovoljeno le v skladu s predpisi. Uporaba pesticidov in drugih škropiv je ravno tako možna samo ob upoštevanju predpisov.
Dovoljena je uvedba tržno zanimivih vrst (npr. jagodičevje), pri čemer pa je treba zagotoviti členjenost pridelovalnih površin in v skladu s sedanjim vzorcem parcelne strukture.
Postavitev rastlinjakov je dovoljena le v okviru obstoječih naselij na legah, ki niso vidno izpostavljene.
Možna je zasaditev večjih sadovnjakov na primernih legah. Priporoča se ekološka pridelava sadja na travnati podlagi in lesenimi opornimi stebri.