52. člen
(odbijanje in spuščanje vagonov)
(1)
Odbijanje je pospešeno rinjenje odpetih vagonov, ki po zaustavitvi vlečnega vozila s pripetim delom premikalnega sestava stečejo sami do določenega kraja. Spuščanje je premik na drči, na kateri odpeti vagoni ali skupine vagonov zaradi nagiba tira sami stečejo do določenega mesta.
(2)
Pred odbijanjem ali spuščanjem vagonov je treba določiti, koliko vagonov imajo skupine vagonov, način upočasnitve njihove vožnje in način njihove zaustavitve (potrebno število ročnih zavor ter zavornih cokel). Med posameznimi skupinami vagonov ali vagoni je treba odviti vretenske spenjače, razdvojiti vse zavorne in druge pnevmatske cevi ter jih pritrditi v njihova držala.
(3)
Pri spuščanju se vagoni odpenjajo z drogom za odpenjanje, in sicer le med počasnim gibanjem.
(4)
Drog za odpenjanje vagonov mora biti iz čvrstega lesa in težko upogljiv, dolžine 2,10 metra in debeline 5 do 8 centimetrov. Biti mora raven in gladko obdelan.
(5)
Drog za odpenjanje se sme uporabljati, če ob tiru v smeri vožnje ni predmetov, zaradi katerih bi bila raba droga nevarna. Ob tiru mora biti urejena premikalna steza in ponoči razsvetljena. Premikač, ki odpenja vagone z drogom, mora biti med odpenjanjem obrnjen v smeri premikanja vagonov. Pri odpenjanju en konec droga namesti preko stročnice odbojnika pod streme vretenske spenjače, drugi konec droga namesti pod pazduho in s pritiskom na drog, ki s tem deluje kot vzvod, vzdigne streme spenjače iz vlečnega kavlja.
(6)
Po odpetju vagona z drogom za odpenjanje, premikač drog izvleče in nasloni na ramo tako, da je v navpični legi. Drog za odpenjanje prenese v navpični legi do drugega mesta odpenjanja. Pri prenašanju droga za odpenjanje se premikač ne sme vzpenjati na stopnice vagonov in se na njih voziti.
(7)
Uporaba droga za odpenjanje je dovoljena tudi pri odbijanju, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega in petega odstavka tega člena. Natančnejše določbe za ravnanje z drogom za odpenjanje se določijo v postajnem poslovnem redu in poslovniku prevoznika.
(8)
V skupini odbitih ali spuščenih vagonov morajo biti vse zavore popuščene.
(9)
Vagone se lahko odbije, če:
(10)
Odbijati in spuščati se ne smejo naslednja vozila:
(11)
Ne sme se odbijati in spuščati vozil:
(12)
Čez drčo se ne smejo spuščati oziroma voziti naslednja vozila:
(13)
Hitrost odbitih ali spuščenih vagonov se znižuje s tirnimi ali ročnimi zavorami.
(14)
Odbiti ali spuščeni vagoni oziroma skupine vagonov se zaustavljajo z ročnimi zavorami ali zavornimi coklami. Zavornih cokel se ne sme uporabiti, če se odbiti ali spuščeni vagoni že zaustavljajo z ročno zavoro.
(15)
Zavorne cokle se uporabljajo za zaustavitev odbitih ali spuščenih vozil in za zavarovanje vozil proti samopremaknitvi. Pri uporabi zavorne cokle je treba upoštevati, da:
(16)
S pritrdilno zavoro se lahko zavirajo vozila neposredno pred zaustavitvijo, če:
(17)
Spuščene vagone oziroma skupine vagonov, katerih hitrost se s tirno zavoro zmanjša na hitrost 5 km/h ali manj, se lahko zaustavlja z zavorno coklo ne glede na število osi.
(18)
Če v skupini odbitih vagonov ni brezhibne ročne zavore, takšna skupina vagonov pa teče na prej odbite ali stoječe vagone, jo je treba zaustavljati z dvema coklama, položenima vzporedno na obe tirnici tira. Z dvema vzporedno položenima coklama je treba zaustavljati tudi vagone ali skupine vagonov:
(19)
Kadar je treba odbite vagone ali skupine vagonov zaustavljati na tiru v loku, jih je treba zaustavljati z dvema vzporedno položenima zavornima coklama na obeh tirnicah.
(20)
Tovorne vagone s podstavnimi vozički je treba zaustavljati:
(21)
Vagone, ki jih je treba pri odbijanju oziroma spuščanju zaustavljati z ročno zavoro ali dvema vzporedno položenima zavornima coklama, je treba zavarovati pred drugimi odbitimi vozili. Zavarovanje je treba opraviti z dvema vzporedno postavljenima zavornima coklama ali z ročno zavrtim vagonom, ki nima omejitev za odbijanje in zaustavljanje.
(22)
Glede na tehnično opremljenost in stopnjo avtomatizacije drče, število in razporeditve drugih ranžirnih zmogljivosti morajo biti ravnanja pri premiku na postajah, opremljenih z napravami za spuščanje vagonov, natančneje predpisana v posebnem navodilu za delo na drči, v katerem se lahko predpišejo samo ostrejši ukrepi, kot so predpisani s tem pravilnikom.
(23)
Tire, na katerih je prepovedano spuščanje in odbijanje vagonov, je treba za premikalno osebje navesti v postajnem poslovnem redu, za vlakovno osebje pa v poslovniku.
(24)
Z odbijanjem ali spuščanjem se sme začeti, ko se vodja premika prepriča, da so:
(25)
Če ves postopek ni programiran (avtomatizirane drče), je treba lovilce obveščati po radijski zvezi, s tirnim javljalnikom, po ozvočenju ali z ranžirnim listom, na kateri tir bo vagon oziroma skupina vagonov odbita oziroma spuščena.
(26)
Rinjenje čez drčo mora biti enakomerno, vagone oziroma skupine vagonov je treba spuščati z zadostnim časovnim razmikom, da je mogoče kretnice zanesljivo prestaviti v pravilno in natančno lego. Hitrost rinjenja mora biti določena z navodilom za ravnanje na drči.
(27)
Kadar spuščeni vagon obstane na kretnici ali na drugem neželenem mestu, mora lovilec z oddajanjem signalnega znaka »Stoj« ali na drug predpisan način takoj opozoriti vodjo premika in delavca, ki postavlja premikalne vozne poti (postavljavca). Poleg tega mora na zadostni razdalji pred zaustavljenim vagonom položiti zavorno coklo. Postavljavec premikalnih voznih poti mora takoj ustaviti premik.
(28)
Če hitrost vagona po izstopu iz tirne zavore iz kakršnega koli razloga ni zadosti zmanjšana, mora postavljavec ali delavec, ki ravna s tirno zavoro, na to opozoriti lovilca, da bi utegnil zavorno coklo položiti na zadostni razdalji za večjo zaustavno pot.