13. člen
Delovni čas
(1)
Polni delovni čas znaša 40 ur na teden, lahko pa tudi 36 ur na teden, če to narekujejo potrebe po drugačni organizaciji delovnega časa.
(2)
Dnevna delovna obveznost je lahko določena v obliki nepremičnega, premičnega, izmenskega ali deljenega delovnega časa.
(3)
Način evidentiranja in obračunavanja prisotnosti in odsotnosti z dela se določi s splošnim aktom. Način evidentiranja prisotnosti mora zagotavljati trajnost, točnost in razvidnost podatkov o delavčevi prisotnosti na delu. Delavec ima pravico vpogleda v svojo evidenco prisotnosti.
(4)
Za delo v popoldanskem delovnem času šteje delo, ko delavec 75% svoje dnevne delovne obveznosti opravi po 13. uri.
(5)
Določila (2) in (3) točke tega člena ne veljajo za zavarovalne zastopnike. Delovni čas zavarovalnih zastopnikov se določi s podjetniško kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca.
(6)
Delovni čas krajši od polnega se določi v skladu z merili podjetniške kolektivne pogodbe.
(7)
Ne glede na določila te kolektivne pogodbe lahko delodajalec začasno spremeni čas prihoda ali odhoda z dela za posamezne delavce zlasti v naslednjih primerih:
-
če je povečan obseg dela (cenitev in likvidacija množičnih škod in podobno),
-
če je zmanjšano število delavcev za opravljanje določenih del in nalog (dopusti, prekinitve ali prenehanje delovnega razmerja in podobno),
-
če imajo posamezni delavci mesečni presežek ali primanjkljaj delovnih ur.
V takšnih primerih je potrebno delavce, katerim se začasno prerazporeja delovni čas, o spremembi delovnega časa obvestiti najmanj tri dni pred spremembo, razen v primerih, ko se razlog pojavi nenadoma in te možnosti nima. Takrat obvesti delavca takoj, ko je mogoče.
Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev.