2. člen
(uporaba)
(1)
Ta uredba se uporablja za ravnanje z odpadno vodo iz objektov in naprav, razen če za posamezno vrsto objektov, naprav, posamezno onesnaževalo v odpadni vodi ali onesnaževala v odpadni vodi iz posameznih vrst naprav ali za posamezen del okolja ali posamezno območje, določeno kot degradirano okolje, poseben predpis mejnih vrednosti emisije snovi, mejnih vrednosti emisije toplote, vrednotenja emisije snovi ali toplote ali drugih posameznih vprašanj ne ureja drugače.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek se za parametre onesnaženosti, za katere se v skladu s prilogo 2, ki je sestavni del te uredbe, uporabljata točki (l) in (t), točki (l) in (t) uporabljata tudi pri napravah, ki odvajajo industrijsko odpadno vodo in so urejene s posebnimi predpisi iz prejšnjega odstavka.
(3)
Ne glede na prvi odstavek tega člena se parametri onesnaženosti kemijska potreba po kisiku, sulfat in strupenost ne upoštevajo pri odvajanju kopalne vode iz bazena, če gre za praznjenje bazena, pri katerem se za polnilno vodo v skladu s predpisom, ki ureja minimalne higienske zahteve, ki jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih, uporablja morska voda, pri prvih meritvah in meritvah obratovalnega monitoringa pa se namesto parametra kemijska potreba po kisiku (v nadaljnjem besedilu: KPK) upošteva parameter celotni organski ogljik.
(4)
Določbe te uredbe, ki se nanašajo na industrijske odpadne vode, se uporabljajo tudi glede tekočih odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida, ki se v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in odstranjevanje tekočih odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida, lahko odstranjujejo z izpuščanjem v vode, razen če ta uredba določa drugače.