V sanacijskem postopku se nadomestijo sredstva najmanj v višini nekrite izgube:
1)
s sredstvi brez vračilne obveznosti;
2)
z odpisom terjatev po upnikih, pri čemer se z odpisom sanacijskih kreditov, odobrenih za kritje izgube po zaključnem računu iz prejšnjih let, ne smejo kriti izgube po zaključnem računu za naslednje leto.
3)
s sanacijskim kreditom, katerega vračilni rok ne sme biti krajši od roka, določenega v sanacijskem programu.
4)
s preložitvijo roka za plačilo dospelih obveznosti v skladu s sanacijskim programom.
S sredstvi brez vračilne obveznosti in z odpisom terjatev se istočasno krije izguba.
S sanacijskim kreditom se izguba lahko nadomesti največ do 70% nekrite izgube, ki je bila izkazana v zaključnem računu, razlika v višini najmanj 30% pa se mora pokriti s sredstvi, dobljenimi brez vračilne obveznosti, in z odpisom terjatev po upnikih.
Ne glede na tretji odstavek tega člena lahko temeljna organizacija nadomesti izgubo s sanacijskim kreditom tudi nad 70% nekrite izgube pod pogojem, da je s pogodbo o sanacijskem kreditu predvideno, da bo upnik odpisal terjatev po tem kreditu v znesku nad 70% nekrite izgube, če temeljna organizacija po zaključnem računu za leto, v katerem se je na ta način nadomestila izguba, v tem znesku ne razporedi dohodka v poslovni sklad.
S sredstvi, ki so bila v prejšnjih letih brez vračilne obveznosti prenesena ali so bila dana v trajno uporabo temeljni organizaciji, se ne sme kriti izguba.
Banka sme izjemoma dati sanacijski kredit temeljni organizaciji, ki ima nekrito izgubo, v skladu z zveznim zakonom, ki ureja bančni in kreditni sistem.