TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pri vsej tej metamorfozi in zapisovanju pa so se že od samih začetkov pojavljali tudi ponaredki, s katerimi so želeli, tako kot v današnjih časih, storilci spreminjati ali posnemati voljo resničnih zapisovalcev v taki meri, da bi na temelju prenarejenih, popravljenih ali celo povsem spremenjenih načinov pisanja pridobili gmotne koristi in spravili v zmoto številne javnosti.

Še vedno imamo v spominu afero Alfreda Dreyfusa iz leta 1894 in njeno rešitev, ki sta si zaslužili tudi filmski prikaz. Vse te stvari pa se še vedno dogajajo tudi dandanes v blažjih ali bolj prezentnih oblikah.

Velikokrat se srečujemo s tem v oporokah in drugih potrdilih. Za boljše razumevanje poslednje volje oporočiteljev in drugih oblik volje pri različnih potrdilih je z vidika psihofizičnega stanja oseb, ki so razvidne v rokopisu piscev, pisava zelo pomembna.

Pisava je namreč odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca, kar pomeni, da se spremeni takoj, ko se spremeni to stanje. Ta neovrgljiv aksiom je izjemnega pomena pri vprašanjih neskaljene volje in zavesti, še preden se pridobi medicinska dokumentacija in se v ta namen postavi izvedenca medicinske, nevrološke ali psihiatrične stroke.

Vse to se izvaja v komparaciji z rokopisnimi teksti oseb, preden se je to stanje spremenilo, kar pomeni, da je pisava resnično odraz vsakokratnega pisca, to pa tudi pomeni, da se spreminja skozi čas in da je primerjalno gradivo izpred desetih ali tridesetih let težko sprejemljivo.

Ko se srečamo z oporokami, kjer sploh ni mogoče prebrati, kaj nam želi (zdaj že) pokojnik sporočiti, vsebine oporoke ne moremo povsem jasno razumeti. Seveda pa ne moremo povsem izključiti, da ne gre za poslednjo voljo. Lahko se je namreč dogajalo in zgodilo, da je na fiziologijo pisanja vplivala že neuporaba očal ali pa druge posebnosti z vidika različnih nevroloških motenj in bolezni ter tudi specifičnih invalidnosti, kot so Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, mišična distrofija in vse druge vrste redkih bolezni, ki lahko zelo vplivajo na potek duktusa.

In kaj ima pri vsem tem umetna inteligenca?

Pri različnih znanstvenih člankih je mogoče v tem času odkriti že kar 22,5 odstotka take zlonamerne uporabe umetne inteligence, da pisec praktično ni več nič drugega kot prenosnik vsebin umetne inteligence, kar pa je z do zdaj razvitimi programi za odkrivanje tovrstnih ponaredb težko odkriti. V prihodnosti bo še huje, saj se tovrstni programi sofisticirajo, vendar tudi v smeri »haluciniranih referenc«, ki si izmišljajo določeno literaturo ali pa vsebino »dopolnjujejo« z nečim, kar sploh ni obstajalo ali ne obstaja.

Na tak način se grmadijo številna dokazano ponarejena dela in na temelju teh potem spet ustvarjajo že tudi nova.

Za forenzično preiskovanje pisav bo to pomenilo veliko nalogo, zlasti kadar bodo pod vprašajem lastnoročno izpisani teksti, popolni podpisi ali nepopolni podpisi ali parafi.

Kar zadeva področje umetne inteligence, je mogoče reči in predvideti, na kaj vse bo lahko vplivala pri forenzičnem preiskovanju pisav ali če morda že ne? To je še zlasti pomembno pri ugotavljanju, ali je neka listina resnični izvirnik ali pa je bila pisana s pomočjo umetne inteligence oziroma skenirana. Tovrstne posege umetne inteligence, ki se tako ali tako izvajajo s pomočjo računalnikov, je mogoče detektirati zgolj in samo z ugotovitvijo, ali je neka listina izvirnik ali ni. Opozoriti pa je treba, katera so orodja, ki to za zdaj še omogočajo.

Vsi ti zapisi bodo prihajali in še prihajajo iz tiskalnikov, kar nam danes še omogoča preverbo s stereomikroskopom, UV- in IR-svetilko, ko lahko neizvirno listino še ločimo od izvirnika. Bati pa se je, da pride čas, ko bodo tiskalniki še bolj posodobljeni in bodo nanašali pastozni potek kemijskih črnil z reliefom ter morda tudi s tornim pritiskom, to pa bo povsem izničilo naše napore v smeri forenzičnega preiskovanja pisav.