100. člen
(varstvo pred elektromagnetnim sevanjem)
(1)
Viri elektromagnetnega sevanja so omrežja, naprave in objekti določeni s predpisi, ki urejajo varstvo pred elektromagnetnim sevanjem v naravnem in življenjskem okolju.
(2)
Mejne vrednosti virov sevanja za posamezna območja določa predpis o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju. Skladno s tem predpisom se na območju občinskega prostorskega načrta površine glede na podrobno namensko rabo razvrščajo v naslednja območja stopnje varstva pred sevanjem:
-
I. stopnja varstva velja za I. območje, ki potrebuje povečano varstvo pred sevanjem (SSs, SSv, SSn, SKs, SKk, CDi, CDv, BT, ZS, ZSk, ZP, ZD, ZDo, ZK, Av, Az, As, Ak in Ag),
-
II. stopnja varstva velja za II. območja, kjer so dopustni posegi v okolje, ki so zaradi sevanja bolj moteči (IG, IP, IK, CDo, PO, PŽ, PL, O, K1, K2, G, GP, VC in LN).
(3)
Umeščanje objektov z varovanimi prostori ni dopustno v varovalnem pasu:
-
15 m na vsako stran osi nadzemnega večsistemskega daljnovoda za napetostni nivo 110 kV,
-
40 m na vsako stran osi nadzemnega večsistemskega daljnovoda za napetostni nivo 220 kV in 400 kV.
(4)
Za obstoječa območja, ki se nahajajo znotraj koridorjev daljnovodov in na katerih velja I. stopnja varstva pred sevanjem, je treba pridobiti dokazilo pooblaščene organizacije, da niso prekoračene mejne vrednosti veličin elektromagnetnega sevanja. V nasprotnem primeru je treba na teh območjih spremeniti osnovno namensko rabo prostora oziroma razvrstiti ta območja na območja, na katerih velja II. stopnja varstva pred sevanjem, če je to skladno s predpisi. To velja tudi za območja razpršene poselitve, kjer bo prišlo do spremembe namenske rabe v koridorju daljnovoda zaradi ažuriranja dejanskega stanja (vinogradniška območja).
(5)
Za gradnjo objektov, ki so viri elektromagnetnega sevanja se izdela oceno vplivov na okolje, iz katere mora biti razvidno, da pričakovane ravni elektromagnetnega sevanja ne bodo presegale s predpisi dovoljenih vrednosti.