1.
Pristojna organa držav pogodbenic si izmenjavata informacije, ki so predvidoma pomembne za izvajanje določb te konvencije ali za izvajanje ali uveljavljanje domače zakonodaje držav pogodbenic glede davkov vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot ali lokalnih oblasti, če obdavčevanje na njeni podlagi ni v nasprotju s konvencijo. Izmenjava informacij ni omejena s 1. in 2. členom.
2.
Vsaka informacija, ki jo država pogodbenica prejme na podlagi prvega odstavka, se obravnava kot tajnost na isti način kot informacije, pridobljene po domači zakonodaji te države, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), udeleženim pri odmeri ali pobiranju, izterjavi ali pregonu ali pri odločanju o pritožbah glede davkov iz prvega odstavka ali pri nadzoru nad omenjenim. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo v sodnih postopkih ali sodnih odločbah. Ne glede na to se informacije, ki jih pridobi država pogodbenica, lahko uporabljajo za druge namene, kadar se v take druge namene lahko uporabljajo po zakonih obeh držav in če pristojni organ države, ki podatke daje, tako uporabo dovoli.
3.
V nobenem primeru se določbe prvega in drugega odstavka ne razlagajo tako, kot da nalagajo državi pogodbenici obveznost:
a)
da izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice,
b)
da predloži informacije, ki jih ni mogoče dobiti po zakonih ali običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice,
c)
da predloži informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom.
4.
Če država pogodbenica zahteva informacije v skladu s tem členom, druga država pogodbenica sprejme ukrepe za pridobitev zahtevanih informacij, tudi če ta druga država sama morda ne potrebuje takih informacij za svoje davčne namene. Za obveznost iz prejšnjega stavka veljajo omejitve iz tretjega odstavka, toda v nobenem primeru se take omejitve ne razlagajo tako, kot da država pogodbenica lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker sama zanje nima interesa.
5.
V nobenem primeru se določbe tretjega odstavka ne razlagajo tako, kot da država pogodbenica lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker jih hrani banka, druga finančna ustanova, pooblaščenec ali oseba, ki deluje kot zastopnik ali fiduciar, ali zato, ker so povezane z lastniškimi deleži v neki osebi.