1.
Državi pogodbenici si pomagata pri davčni izterjavi. Pomoč ni omejena s 1. in 2. členom. Pristojna organa držav pogodbenic s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena.
2.
Izraz »davčna terjatev« v tem členu pomeni dolgovani znesek davkov vseh vrst in opisov, uvedenih v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot ali lokalnih oblasti, če obdavčenje na taki podlagi ni v nasprotju s to konvencijo ali drugimi instrumenti, katerih članici sta državi pogodbenici, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški izterjave ali zavarovanja tega zneska.
3.
Kadar je davčna terjatev države pogodbenice izterljiva po zakonodaji te države, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države izterjave ne more preprečiti, to davčno terjatev na zahtevo pristojnega organa te države sprejme v izterjavo pristojni organ druge države. To davčno terjatev izterja druga država v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri izterjavi in pobiranju njenih davkov.
4.
Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država po svojem pravu lahko izvede ukrepe zavarovanja, s katerimi zagotovi izterjavo, to davčno terjatev na zahtevo pristojnega organa te države sprejme pristojni organ druge države zaradi izvedbe ukrepov zavarovanja. Ta druga država izvede ukrepe zavarovanja te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kot če bi bila to njena terjatev, tudi če med izvajanjem teh ukrepov ta davčna terjatev ni izterljiva v prvi državi ali če ima dolžnik pravico izterjavo preprečiti.
5.
Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka v tej državi za davčno terjatev, ki jo je država pogodbenica sprejela za namene tretjega ali četrtega odstavka, ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporabljajo za davčne terjatve po zakonodaji te države že samo zaradi njihove narave. Davčna terjatev, ki jo je sprejela država pogodbenica za namene tretjega ali četrtega odstavka, v tej državi ne bo prednostno obravnavana niti po zakonodaji, ki za to davčno terjatev velja v drugi državi pogodbenici.
6.
Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice ne bodo predmet postopka pred sodišči ali upravnimi telesi druge države pogodbenice.
7.
Če kadar koli po zahtevi, ki jo da država pogodbenica na podlagi tretjega ali četrtega odstavka, in preden druga država pogodbenica izterja in pošlje to davčno terjatev prvi državi, ta davčna terjatev ni več:
a)
pri zahtevah po tretjem odstavku davčna terjatev prve države, ki je izterljiva po njeni zakonodaji, in dolžnik takrat po zakonodaji te države izterjave ne more preprečiti ali
b)
pri zahtevah po četrtem odstavku davčna terjatev prve države, za katero ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja, da zagotovi izterjavo, pristojni organ prve države o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države in glede na izbiro druge države prva država začasno ali trajno umakne svojo zahtevo.
8.
V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo tako, kot da nalagajo državi pogodbenici obveznost:
a)
da izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;
b)
da izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom;
c)
da zagotovi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za izterjavo oziroma zavarovanje, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali v skladu z upravno prakso;
d)
da zagotovi pomoč, kadar je jasno, da upravno breme te države ni v sorazmerju s koristjo, ki naj bi jo imela druga država pogodbenica.