6. člen
Splošne omejitve
1. Višina omejitev zahtevkov, razen tistih iz 7. člena, se izračuna tako:
(a) za zahtevke zaradi smrti ali telesne poškodbe:
(i) 333.000 obračunskih enot za ladjo, katere tonaža ne presega 500 ton;
(ii) za ladjo, katere tonaža presega 500 ton, se vsoti iz točke i doda:
za vsako tono od 501 do 3000 ton 500 obračunskih enot,
za vsako tono od 3001 do 30.000 ton 333 obračunskih enot,
za vsako tono od 30.001 do 70.000 ton 250 obračunskih enot in
za vsako tono, ki presega 70.000 ton, 167 obračunskih enot;
(b) za vse druge zahtevke:
(i) 167.000 obračunskih enot za ladjo, katere tonaža ne presega 500 ton;
(ii) za ladjo, katere tonaža presega 500 ton, se vsoti iz točke i doda:
za vsako tono od 501 do 30.000 ton 167 obračunskih enot,
za vsako tono od 30.001 do 70.000 ton 125 obračunskih enot in
za vsako tono, ki presega 70.000 ton, 83 obračunskih enot.
2.
Če znesek, izračunan v skladu s pododstavkom a prvega odstavka, ne zadostuje za celotno poplačilo teh zahtevkov, se neizplačani del uvrsti med terjatve pod pododstavkom b istega odstavka.
3.
Država pogodbenica lahko brez poseganja v pravico do zahtevkov zaradi smrti ali telesne poškodbe po drugem odstavku v svoji notranji zakonodaji zagotovi, da imajo zahtevki za škodo na pristaniških zgradbah, bazenih, plovnih poteh in označbah za plovbo prednost pred drugimi zahtevki po pododstavku b prvega odstavka.
4.
Omejitve višine odgovornosti reševalca, ki ne rešuje z ladje, ali reševalca, ki rešuje izključno na ladji, za katero ali v zvezi s katero se izvaja reševanje, se izračunajo po tonaži 1500 ton.
5.
Tonaža ladje pomeni bruto tonažo, ki se izračuna skladno s pravili o izmeri tonaže iz priloge I k Mednarodni konvenciji o izmeritvi ladij, 1969.