Po določilih šestega odstavka 27. člena KP KŽIS pripada delavcu za težje delovne pogoje, določene v aktu delodajalca določeno število dni letnega dopusta. Če pa težji pogoji dela niso opredeljeni v aktu delodajalca, se za težje pogoje dela šteje delo v neugodni klimi, prahu, sevanju in podobno, če delavec dela v teh pogojih najmanj tretjino »delovnega časa na leto«. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako ugotavljati omenjeno tretjino delovnega časa na leto – kot tretjino vseh delovnih ur preteklega leta, vseh predvidenih ur v tekočem letu vključno z urami, ko je bil delavec upravičeno odsoten z dela. Vprašanje se pojavlja tudi v zvezi z odmero letnega dopusta delavcu, ki se na novo zaposli v letu, v katerem mu bo odmerjen letni dopust in izraba.
Pravna ureditev ne določa, za katera obdobja se ugotavlja izpolnjevanje pogojev, od katerih je odvisno trajanje letnega dopusta. Zato je treba kot čas, v katerem se ugotavlja izpolnjevanje teh pogojev, šteti čas, ko delodajalec odloča o pravici delavca o izrabi letnega dopusta. Če je nastanek okoliščin, ki vplivajo na obseg pravice do letnega dopusta v koledarskem letu odvisen od izpolnitve pogojev v zvezi z nastankom okoliščin, ki vplivajo na obseg pravice, je treba o obsegu pravice ponovno odločiti, ko se takšen pogoj, ki v času odločanja o obsegu pravice do letnega dopusta še ni bil izpolnjen, izpolni. To pomeni, da je treba delavcu, ki je v obdobju pred odločanjem o njegovem letnem dopustu, tretjino delovnega časa na leto delo opravljal v težkih delovnih pogojih, priznati del letnega dopusta na tej osnovi. V nasprotnem primeru pa delavcu, ki v preteklem letu ni delal v težkih delovnih pogojih, tega dela letnega dopusta ni mogoče priznati, vendar pa mu je v tekočem koledarskem letu treba ta del letnega dopusta priznati takrat, ko oziroma če se izpolni omenjeni pogoj. To velja tudi za delavce, ki se zaposlijo na novo, če se med letom izpolnijo omenjeni pogoji.