23. člen
ENAKO OBRAVNAVANJE
1.
Za državljane države pogodbenice ne sme v drugi državi pogodbenici veljati kakršno koli obdavčevanje ali kakršna koli s tem povezana zahteva, ki sta drugačna ali bolj obremenjujoča, kakor so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te druge države v enakih okoliščinah, še zlasti glede rezidentstva. Ta določba se ne glede na določbe 1. člena uporablja tudi za osebe, ki niso rezidenti ene države pogodbenice ali obeh držav pogodbenic.
2.
Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, v tej drugi državi ne sme biti manj ugodno, kakor je obdavčevanje podjetij te druge države, ki opravljajo enake dejavnosti. Ta določba se ne razlaga, kot da zavezuje državo pogodbenico, da prizna rezidentom druge države pogodbenice kakršne koli osebne olajšave, druge olajšave in znižanja za davčne namene zaradi osebnega stanja ali družinskih obveznosti, ki jih priznava svojim rezidentom.
3.
Razen kadar se uporabljajo določbe prvega odstavka 9. člena, devetega odstavka 11. člena ali šestega odstavka 12. člena, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji ter druga izplačila, ki jih plača podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, pri ugotavljanju obdavčljivega dobička takega podjetja odbijejo pod enakimi pogoji, kakor če bi bili plačani rezidentu prve navedene države.
4.
Za podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega rezidenta druge države pogodbenice ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne sme v prvi navedeni državi veljati kakršno koli obdavčevanje ali kakršna koli s tem povezana zahteva, ki sta drugačna ali bolj obremenjujoča, kakor so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za podobna podjetja prve navedene države.
5.
Določbe tega člena se uporabljajo samo za davke iz 2. člena.