104. člen
(urejanje voda)
(1)
Za vsak poseg, ki lahko trajno ali začasno vpliva na vodni režim ali stanje voda, je treba izdelati hidrološko-hidravlično analizo in pridobiti soglasje, ki ga izda pristojni urad za urejanje voda.
(2)
Na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v primerih, ki jih določa Zakon o vodah. Meja priobalnih zemljišč znaša 15 m od meje vodnega zemljišča na vodotokih I. reda (Savinja) in 5 m od meje vodnega zemljišča na vodotokih II. reda (ostali vodotoki). Za vsako gradnjo na vodnem ali priobalnem zemljišču je potrebno pridobiti vodno soglasje.
(3)
Pri načrtovanju poteka trase gospodarske javne infrastrukture je potrebno predvideti čim manjše število prečkanj vodotokov. Na delih, kjer trasa poteka vzporedno z vodotokom, naj le-ta ne posega na priobalno zemljišče. Manjši odmiki od zakonsko določenih so dopustni le izjemoma, na krajših odsekih, kjer so prostorske možnosti omejene, vendar na tak način, da ne bo poslabšana obstoječa stabilnost brežin vodotokov.
(4)
Prečkanja vodov gospodarske javne infrastrukture pod strugo vodotokov morajo biti načrtovana tako, da se ne bo zmanjšala prevodna sposobnost struge vodotoka.
(5)
Posegi na vodovarstvena območja so dovoljeni pod pogoji, ki so določeni v pravnih aktih, s katerimi so ta območja zavarovana.
(6)
Dopustna dela in druge prostorske ureditve na vodotokih, ki imajo status, naravne vrednote ali območje biotske raznovrstnosti, naj se načrtuje in izvaja v obsegu in na način, ki bo zagotavljal varstvo naravnih vrednot in biotsko raznovrstnost, predvsem ohranjanje habitatov tistih živalskih vrst in habitatnih tipov, zaradi katerih je določeno ekološko pomembno območje in posebno varstveno območje (območje Natura 2000).
(7)
Ob vseh vodotokih se ohranja obstoječa avtohtona vegetacija, na delih brežine, kjer pa je bila odstranjena pa se z zasaditvijo avtohtone grmovne in drevesne vegetacije ponovno vzpostavi pestra vrstna in višinska strukturiranost obvodnega pasu.
(8)
Vzdolž vodnih brežin naj se za preprečevanje širitve alohtonih (invazivnih) vrst, npr.: pelionolistne ambrozije, robinje, rudbekije, japonskega dresnika, žlezave nedotike, topinambura, velikega pajesna, kanadske zlate rozge, zagotovi izvajanje ukrepov za njihovo odstranitev in nato vzdržuje pestra strukturiranost rastišču primerne avtohtone vegetacije. Morebitno širjenje invazivnih vrst na območju, kjer se izvajajo posegi, se prepreči z njihovim sprotnim odstranjevanjem.