59. člen
(ohranjanje narave)
Ohranjanje narave je treba zagotavljati na celotnem območju OŽ, predvsem pa na območjih, ki imajo na podlagi predpisov s področja ohranjanja poseben status:
-
zavarovana območja (krajinski parki, naravni spomeniki),
-
naravne vrednote številnih zvrsti (površinska geomorfološka, podzemeljska geomorfološka, geološka, hidrološka, botanična, zoološka, ekosistemska, drevesna in oblikovana naravna vrednota); naravne vrednote se varujejo v skladu z varstvenimi usmeritvami za posamezne zvrsti naravnih vrednot. Posege in dejavnosti se na naravni vrednoti izvaja le, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanje dejavnosti),
-
pričakovane naravne vrednote: karbonati (na teh območjih bodo pristojne institucije spremljale posege v naravo, zlasti zemeljska dela, pri katerih obstaja velika verjetnost odkritja novih naravnih vrednot, predvsem geoloških in podzemeljskih geomorfoloških. Namen spremljanja zemeljskih del je odkrivanje, zagotavljanje dokumentiranja, vrednotenje in ohranjanje na novo odkritih naravnih vrednot),
-
biotska raznovrstnost (varujejo se rastline, živali in habitatni tipi ter prvine biotske raznovrstnosti krajine (ohranjajo, razvijajo in ponovno vzpostavljajo se krajinska pestrost in tiste značilnosti krajine, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Na obravnavanem območju se kot taki značilni elementi krajine pojavljajo: visokodebelni travniški sadovnjaki, posamezna drevesa in manjše skupine dreves v odprti krajini, živice, omejki, obrežna vegetacija ob potokih in rekah, vrtače),
-
ekološko pomembna območja (na ekološko pomembnih območjih se v primeru obstoja alternativnih možnosti prostorske ureditve ne načrtujejo, če se zaradi njihove izvedbe lahko bistveno poslabša ugodno stanje habitatnih tipov ali vrst, zaradi katerih je ekološko pomembno območje opredeljeno, v drugih primerih pa se načrtujejo tako, da je njihov neugoden vpliv čim manjši),
-
posebna varstvena območja (območja Natura 2000).