Uničenje rastlin je mogoče odrediti samo, če so okužene s karantensko rastlinsko boleznijo ali škodljivcem, ki ga drugače ni mogoče zatreti, rastlin pa ni mogoče izkoristiti za druge namene brez nevarnosti širjenja karantenske rastlinske bolezni ali škodljivca, ali če je gojenje teh rastlin prepovedano.
Uničenje semena, sadilnega materiala in embalaže je mogoče odrediti tudi tedaj, če so okuženi z določeno gospodarsko škodljivo rastlinsko boleznijo ali škodljivcem, ki ga drugače ni mogoče zatreti, semena, sadilnega materiala in embalaže pa ni mogoče izkoristiti za druge namene brez nevarnosti širjenja rastlinske bolezni ali škodljivca.
Rastline, ki se štejejo po zveznih predpisih o zdravstveni neoporečnosti živil in o krmilih za onesnažene (kontaminirane) s sredstvi za varstvo rastlin, je treba uničiti, če jih ni mogoče izkoristiti za druge namene.
Rastline iz tretjega odstavka tega člena se lahko izkoristijo za druge namene te s soglasjem pristojnega organa v republiki oziroma avtonomni pokrajini na podlagi poročila, ki ga da o ugotovitvah kemične analize vzorca za to posebej pooblaščeno podjetje oziroma znanstvena organizacija, in predloga iz poročila o možnem varnem izkoriščanju teh rastlin za druge namene.
Predpise o načinu uničevanja rastlin iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena izda funkcionar, ki vodi zvezni upravni organ, pristojen za varstvo rastlin.