39. člen
Denarna kazen
(1)
Denarna kazen ne sme biti manjša od 2.000 tolarjev. Ta kazen ne sme biti večja od petdeset tisoč tolarjev, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večja od 2.000.000 tolarjev.
(2)
V sodbi se določi rok za plačilo denarne kazni. Ta rok ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev, vendar pa sme sodišče v opravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen tudi v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.
(3)
Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsakih začetih tristo tolarjev denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.
(4)
Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor; če plača še ostanek denarne kazni, pa se izvrševanje zapora ustavi.
(5)
Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.