12. člen
Prištevnost
(1)
Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj ali duševne zaostalosti (neprištevnost).
(2)
Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prvega odstavka tega člena, se sme mileje kaznovati (bistveno zmanjšana prištevnost).
(3)
Kazensko je odgovoren tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil stanje, zaradi katerega ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, če je bil pred tem glede kaznivega dejanja podan njegov naklep oziroma če je bila podana njegova malomarnost v primerih, ko zakon določa, da je dejanje kaznivo, tudi če je storjeno iz malomarnosti.