Subjekt, ki sprejema odločitve, mora pri določanju, ali je zastopnik, upoštevati splošen odnos med njim samim, podjetjem, v katero naloži in ki ga upravlja, ter drugimi strankami, ki so udeležene v podjetju, v katero se naloži, pri čemer mora zlasti upoštevati vse naslednje dejavnike:
(a)
obseg pristojnosti odločanja v zvezi s podjetjem, v katero se naloži (B62. in B63. člen);
(b)
pravice drugih strank (B64.–B67. člen);
(c)
nadomestilo, do katerega je upravičen v skladu s sporazumom(-i) o nadomestilu (B68.–B70. člen);
(d)
izpostavljenost subjekta, ki sprejema odločitve, spremenljivosti donosa iz drugih deležev v podjetju, v katero se naloži (B71. in B72. člen).
Za posamezne dejavnike se morajo uporabiti različne uteži na podlagi posebnih dejstev in okoliščin.