TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Odbitni DDV se davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV in a) točka prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Izpodbijana odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajateljica računov dejansko opravila storitve, ki jih je zaračunala z računi, na podlagi katerih je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka. Stališča, navedena v sodbi Sodišča ES št. C-384/04, so v korist dobrovernih davčnih zavezancev. Domneve, da je oseba vedela ali bi morala vedeti, da davek ni bil plačan (kar je Šesta direktiva Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS) dovoljevala državi članici), namreč po stališču, navedenem v tej sodbi, ni mogoče oblikovati tako, da bi bilo praktično nemogoče ali pretirano težavno, da jih ta oseba izpodbija z nasprotnimi dokazi. Vendar v obravnavanem primeru tožeči stranki dokazovanja niso onemogočali predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niti ji to ni bilo onemogočeno v postopku samem.