TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob odločanju o pritožbah se ugodi pritožbi obtoženčevih zagovornikov in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

zoper obtoženega A. A.,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),

zavrne obtožba

da je skupaj z B. A. zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja tako, da sta uradnima osebama, ki sta opravljala naloge pravosodnih policistov, preprečila uradno dejanje, ki sta ga nameravala opraviti v okviru svojih pravic s tem, da sta

dne 25. 11. 2014 ob 12:40 uri na naslovu C., kjer se nahaja CSD X., kamor sta pravosodna policista D. D. in E. E., ki sta opravljala uradno dejanje spremljevalno službo na podlagi (prvi odstavek 235. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) v zvezi s 37. členom Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, Uradni list RS 85/09) odredbe s spremljanjem številka 720, z dne 24. 11. 2014 peljala A. A., ki mu je bila odvzeta prostost, na ustno obravnavo z njegovo ženo na CSD X., katerega sta predhodno vklenila z lisicami na noge in z lisicami na rokah, in po obravnavi, ki je trajala do 12.35 ure, nakar je A. A. predlagal, da gre ven na cigareto za 5 minut, medtem ko mu bo žena prinesla papirje, katere naj bi imela v svojem avtomobilu za razgovor s še eno delavko CSD za tem postopkom s čimer pa sta se policista strinjala, nakar so so vsi skupaj A. A., B. A. in oba pravosodna policista z liftom odpeljali navzdol in odšli neposredno pred vhod v stavbe, kjer je A. A. prižgal cigareto, nato pa se je naenkrat A. A. sklonil na tla in iz nog potegnil lisice, se zravnal in v tistem trenutku s plinskim razpršilcem posprejal policista E. E., nato pa se je obrnil proti D. D. z namenom da ga poškropi, ki pa je v tistem hipu stopil korak nazaj in je umaknil glavo tako, da ga je plin iz razpršilca le oplazil po desnem delu obraza, A. A. pa je stekel proti bencinski črpalki in nato po pločniku v smeri obvoznice, oba policista pa sta stekla za njim, nato pa ga je D. D. po 20 metrih povlekel za oblačila, nato pa sta ga skupaj z E. E. podrla na pločnik, on je A. A. prijel za lisico, katero je imel priklenjeno na desni roki, mu naredil ključ na komolcu in od njega zahteval še levo roko, katero je imel pod telesom, katero mu je nato povlekel na hrbet in jo vklenil lisico, med tem časom je policist E. E. delal ključ na nogi, v tistem pa je pritekla B. A. in začela vpiti kaj delate, rinila v policista ter tako ovirala postopek, ki sta ga opravljala in ko je policist E. E. videl, da ne bosta mogla sama izvesti postopka, saj je B. A. aktivno ovirala policista ves čas postopka zato sta ga namestila v vozilo za spremljanje, D. D. pa je poklical pomoč pri postopku, policijo preko interventne številke 113, ki je nato prispela v eni minuti na kraj ter uspela zadržati B. A. na razdalji dveh metrov, pri tem pa je med izvedbo postopka A. A. pošprical s solzivcem E. E. po očeh in obrazu v posledici česar je zadobil druge vrste konjuktivitis in zato je bilo okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšanja zmožnost za delo, kar pa je lahka telesna poškodba,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Na podlagi 498.člena ZKP se obtožencu odvzamejo predmeti: plinski razpršilec Pfeffer KO Fog, plastičen ključek črne barve z napisom in prirejen plastični pripomoček.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

Po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Zakon povsem jasno določa, da zastaranje pretrga storitev novega kaznivega dejanja in ne datum pravnomočne ugotovitve (sodbe) o storjenem kaznivem dejanju, čeprav slednja utemeljuje ugotovitve o storjenem kaznivem dejanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je pretrganje zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1 vezano na pogoj nedosegljivosti državnim organom, t.j. da zastaranje, ki začne teči z dnem storitve kaznivega dejanja, lahko pretrga bolezen obdolženca, ki pa mora povzročiti nedosegljivost za državne organe in onemogočanje sojenja.

Po pregledu podatkov v spisu je moč ugotoviti, da v nobenem od časovnih intervalov hospitalizacije, obtoženi ni bil nedosegljiv državnim organom.