Pri določanju velikosti gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč je potrebno upoštevati zlasti naslednje: lego, velikost, namembnost in zmogljivost objekta, orientacijo prostorov in tlorisno zasnovo objekta, orientacijo zemljišča, konfiguracijo terena, lego in odmike sosednjih stavb, odmik od ceste, gradbene linije in posestnih mej, ureditev komunalnih naprav in priključkov, ureditev zelenih funkcionalnih površin, ureditev funkcionalnih dostopov, parkirnih mest in utrjenih površin ob objektih.
Poleg navedenih zahtev je potrebno upoštevati tudi sanitarno tehnične zahteve in požarnovarnostne zahteve kot so vpliv posega na bližnjo okolico glede na osončenje v odnosu do gostote zazidave, prezračevanje, proste površine, intervencijske poti ipd.
Velikost funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele objekta mora omogočiti normalno gradnjo, uporabo in vzdrževanje objekta, zagotovljene morajo biti vse potrebne površine za dejavnost v obstoječem ali bodočem objektu.
V izjemnih primerih se za del potreb lahko predvidijo tudi druge površine izven funkcionalnega zemljišča, če so površine zagotovljene na drugi lokaciji znotraj ureditvenega območja (npr. parkirna mesta).
Velikost gradbenih parcel oziroma funkcionalnih zemljišč samostojnih stanovanjskih hiš praviloma ne sme presegati 600 m2 in ne biti manjša od 250 m2. Velikost je lahko izjemoma večja, kadar konfiguracija oziroma druge značilnost zemljišča ne omogočajo izrabe preostalih zemljišč za drug namen, oziroma manjša, če je že obstoječa parcela manjša.
Pri določanju funkcionalnih zemljišč za obstoječe počitniške objekte veljajo merila kot za stanovanjske objekte, s tem, da je praviloma velikost celotne parcele ca. 250 do 400 m2.
Pri določanju funkcionalnih zemljišč oziroma gradbenih parcel obrtnih delavnic in proizvodnih objektov je poleg splošnih zahtev treba upoštevati potrebne površine za skladiščenje materiala in izdelkov, potrebne površine za parkiranje ter potreben manipulativni prostor okrog objekta za potrebe dovoza in odvoza vozil, ki oskrbujejo dejavnost oziroma proizvodnjo.
Pri določanju funkcionalnih zemljišč oziroma gradbenih parcel za kmetije je treba upoštevati medsebojno razporeditev vrste objektov, možnosti za eventualno širjenje, manipulativne površine in prostor za shranjevanje kmetijske mehanizacije.
Določanje gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč za objekte komunalne, prometne ali energetske infrastrukture se izvede v skladu s predpisi za gradnjo navedenih objektov.
V primerih, da ležijo objekti ob varovalnih pasovih komunalne, prometne ali energetske infrastrukture in ob vodotokih in posegajo v funkcionalna zemljišča varovalnih pasov, morajo k predlogu funkcionalnih zemljišč oziroma gradbenih parcel podati predhodna soglasja upravljavci navedenih naprav oziroma zemljišč.
V primerih, da so omejitve v prostoru takšne narave, da ni možno zadostiti vsem merilom za določitev funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele, je potrebno predhodno pridobiti mnenja oziroma soglasja pristojnih organov in organizacij (npr. kmetijska svetovalna služba, vodna služba, cestna služba, služba za varstvo naravne in kulturne dediščine ipd.).
Funkcionalno zemljišče k novo predvidenemu objektu se določi z načrtom gradbene parcele, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije.
Obstoječim objektom, ki nimajo opredeljenega funkcionalnega zemljišča, se le-to določi z odločbo pristojnega upravnega organa na podlagi predloženega strokovnega predloga, dokazila o objektnem stanju na terenu in dokazila o lastništvu.
Pravico zahtevati določitev funkcionalnega zemljišča ima samo lastnik zemljišča oziroma uporabnik, za kar mora k zahtevku predložiti zemljiškoknjižni izpisek.
Pri določanju gradbenih parcel oziroma funkcionalnega zemljišča obstoječim objektom je potrebno upoštevati pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru ter pravilnik o katastrski klasifikaciji zemljišč.
Pri urejanju okolice objekta v obsegu funkcionalnega zemljišča veljajo naslednji pogoji:
Višina zemljišča mora biti prilagojena najbližjim sosednim zemljiščem, če to dopušča oblika parcele.
Investitor je v času gradnje dolžan poskrbeti za zavarovanje plodne zemlje pred uničenjem, zato mora določiti lokacijo za njeno začasno shranjevanje in nadaljnjo uporabo.
Posestne meje v strnjenih zazidalnih območjih je dovoljeno pregrajevati z živimi mejami ali lesenimi ograjami do višine 1,50 m oziroma s primerno oblikovanimi protihrupnimi ograjami.
Ograjevanje parcel izven strnjenih zazidalnih območjih je dovoljeno le z avtohtono vegetacijo, odmik gozdnega drevja od roba parcelne meje mora biti tolikšen, da ni motena raba sosednjih parcel.
Znotraj naselij je potrebno ograje iz živih mej umakniti od roba javnih cest in poti v skladu s pogoji upravljavcev na zahtevan odmik, da bo s tem omogočena nemotena raba prometnih površin (preglednost).
Nove dostopne poti in gospodarske površine je potrebno izoblikovati po terenu, morebitne večje posege pa sanirati in zatraviti.
Podporni zidovi so dovoljeni le v primeru, ko niso možna druga zavarovanja brežin. Obdelani morajo biti z naravnimi materiali in primerno zasajeni.
Pri objektih, v katerih se opravljajo določene centralne dejavnosti oziroma za potrebe športno rekreacijskih dejavnosti, morajo biti predvidene tudi zadostne parkirne površine v okviru funkcionalnega zemljišča objekta oziroma v neposredni bližini.
Pri razmeščanju parkirnih površin za osebne avtomobile in določanju njihove velikosti je potrebno upoštevati značaj in funkcijo območja ter število obiskovalcev in delovnih mest.
Parkirne površine morajo biti razvrščene tako, da ne vplivajo na naravno in kulturno dediščino in da ne motijo delovnega in bivalnega okolja, parkirišča pa morajo biti urejena tako, da ne prepuščajo škodljivih snovi in morajo imeti urejene lovilce olj. Izjema so parkirišča, ki so izvedena s tlakovci oziroma s travnimicami za kar si je potrebno pridobiti posebno soglasje pristojne službe za zaščito vodotokov in podtalnice.
Vsa navedena okvirna določila morajo biti usklajena s sanitarno tehničnimi, vodnogospodarskimi in požarnovarnostnimi zahtevami oziroma predpisi.