19. člen
Osebni dohodek na podlagi delovne uspešnosti
1.
Osnove za določanje delovne uspešnosti so količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost.
Delovna uspešnost se meri oziroma ocenjuje individualno ali skupinsko, po vnaprej dogovorjenih kriterijih.
Neporabljena sredstva za nagrajevanje delovne uspešnosti v tekočem mesecu se lahko prenesejo v naslednji mesec.
Delovno uspešnost delavca ugotavlja in ocenjuje poslovodni organ, ki lahko to pooblastilo prenese na drugega delavca.
Osebni dohodek za delovno uspešnost pripada delavcu, ki presega pričakovane rezultate pri delu. Delavcu, ki ne dosega pričakovanih rezultatov pri delu, pa se osnovni osebni dohodek lahko zniža največ za 20%.
2.
V javnem komunalnem ali stanovanjskem podjetju se sredstva za nagrajevanje delavcev na podlagi delovne uspešnosti vkalkulirajo v celotna planirana sredstva za osebne dohodke delavcev najmanj v višini, ki ustreza 10% vkalkulirane mase za osnovne osebne dohodke, povečane za sredstva dodatka na delovno dobo.
3.
Delovna uspešnost delavca je rezultat njegovega odnosa do dela, ki se odraža v opravljenem delu in ekspeditivnosti, sposobnosti za učenje, v sodelovanju in z odnosi s sodelavci, osebni zavzetosti in odgovornosti za uresničevanje ciljev podjetja in v vedenju glede pripadnosti k podjetju.
V kolektivni pogodbi organizacije oziroma delodajalca oziroma splošnem aktu se lahko določijo osnove in merila za ugotavljanje delavčevega prispevka glede na planirane (pričakovane) rezultate, z upoštevanjem:
-
obsega (količine) opravljenega dela,
-
kakovosti opravljenega dela,
-
gospodarnosti pri delu,
-
inventivnosti pri delu in
-
inovativnosti.
Količina dela je opredeljena z zahtevnostjo del in nalog in obsegom potrebnega časa. Za ugotavljanje delovnega učinka se lahko uporabljajo analitična in sintetična merila, ki so izražena kot delovne norme v obliki količinskega in vrednostnega normativa.
Kakovost dela je opredeljena s kakovostjo doseženih rezultatov dela, tj. s količino proizvodov in storitev in njihovo kakovostjo, ki je določena s standardi in normativi dela, zakonskimi predpisi s področja varstva pri delu ali dogovorjenimi elementi količine in kakovosti na osnovi delovnih izkušenj (izkustvene norme).
Gospodarnost dela je opredeljena z normativi predpisanih ali dogovorjenih postopkov dela, pri čemer se upoštevajo prihranki pri delu, znižanje stroškov na enoto proizvoda ali storitve, v primerjavi z normiranimi oziroma planiranimi stroški. Prihranki se ugotavljajo pri količini porabljenega materiala, energije, zmanjšanju izdelavnega časa, učinkovitosti uporabe delovnih sredstev in podobno.
Inventivnost je opredeljena s sposobnostjo delavca za iskanje novih metod dela in organizacije dela ter poslovanja in novih metod dela na področju tehničnih in tehnoloških rešitev.
Inovativnost je opredeljena na podlagi dejanske gospodarske koristi, ki je tudi osnova za ugotavljanje osebnega dohodka iz naslova inovacij.
Delavcu pripada za inovacijo najmanj 10% letne čiste gospodarske koristi. Nadomestilo za konkretno inovacijo se določi s pogodbo med inovatorjem in organizacijo oziroma delodajalcem.
Iz naslova inovacij, racionalizacij in drugih oblik ustvarjalnosti pri delu se poleg materialnih pravic delavce lahko stimulira tudi z drugimi oblikami materialnih in moralnih priznanj, kot so:
-
podeljevanje diplom in priznanj,
-
popularizacija njihovih inventivnih dosežkov v podjetju, javnih občilih in razstavah,
-
podeljevanje štipendij za študij ter strokovno izobraževanje ob delu,
-
materialna pomoč pri nadaljnjem pospeševanju inventivnega razvoja,
-
omogočanje študijskih potovanj,
-
možnost hitrejšega napredovanja oziroma razporejanja na zahtevnejša in odgovornejša dela in naloge,
-
pomoč pri urejanju stanovanjskih problemov ipd.